Jedro

V nevarno situacijo je tožnika pripeljala napačna izbira poti, ne pa njegovo delo samo ali okoliščine, v katerih ga je opravljal. Izbira varne poti pa je povsem običajno in od vsakega povprečnega človeka pričakovano opravilo. Vzrok za tožnikov padec tako ni nevarna stvar, temveč njegovo premalo skrbno ravnanje, ko je, kljub drugim možnostim izbral najkrajšo možno pot do pisarne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča in drugotožena stranka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nematerialne škode, ki naj bi tožniku nastala v posledici škodnega dogodka, ko je med opravljanjem službenih zadolžitev padel z nakladalne rampe drugotožene stranke. Tožnika je obvezalo k povrnitvi pravdnih stroškov obeh toženk.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga višjemu sodišču, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Opozarja na 63. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, ki predpisuje, da morajo imeti nakladalne ploščadi, ki so višje od 1 m, varnostno ograjo. Res je sicer, da v času škodnega dogodka ta predpis druge toženke še ni obvezoval, je pa sprejem takega predpisa dokaz, da je zakonodajalec ocenil, da so nakladalne rampe, višje od 1 m, nevarna stvar. Res je tudi, da tožnik na nakladalni rampi ni opravljal veterinarskega pregleda, toda po rampi je šel v fotokopirnico v zvezi s svojim delom. Hodil je po robu rampe, ker je bila "zabasana" z blagom, po mnenju izvedenca pa vsaka hoja po robovih predstavlja tveganje za padec. Glede na vse navedeno je mogoče z zanesljivostjo ugotoviti, da je rampa nevarna stvar in gibanje po njej nevarna dejavnost, zato bi moralo sodišče ugotoviti, da je podana objektivna odgovornost toženk, in nadaljevati z dokaznim postopkom glede višine škode. Priglaša pritožbene stroške.

Drugotožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka sicer navaja, da prvostopenjsko sodbo izpodbija tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar pa ne konkretizira, katera dejstva naj bi bila ugotovljena napačno ali nepopolno. Nasprotno, iz vsebine pritožbe izhaja, da v celoti sprejema na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, pač pa graja materialnopravni zaključek, da toženki tožniku za škodo, ki mu je nastala v posledici padca z nakladalne rampe, ne odgovarjata objektivno. Vendar pa je tudi po presoji višjega sodišča, glede na neprerekane dejanske ugotovitve prvega, odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko je padel z nakladalne rampe na poti iz pisarne, v kateri je delal, do pisarne, v kateri je bil fotokopirni stroj. Čeprav je videl, da se na nakladalni rampi nahajajo palete, ki so ovirale prehod do te mere, da se je moral premikati bočno ob njih, je uporabil to pot. Upoštevalo je vsa v pritožbi izpostavljena dejstva: da je bila nakladalna rampa višja od 1 m, pa ni bila zavarovana z ograjo, (kar pa glede na takrat veljavne predpise še ni bilo obvezno tako, da je rampa v času nezgode ustrezala zahtevam takratnih predpisov); in dejstvo, da so bile v času nezgode na nakladalni rampi postavljene palete, ki so ovirale prehod. Pravilno je zaključilo, da mora biti neoviran prehod zagotovljen tistim, ki so zadolženi za delo na nakladalni rampi, ki torej neposredno sodelujejo v procesu raztovarjanja blaga. Tožnik pa to ni bil. Za dostop do fotokopirnega stroja bi lahko izbral drugo pot oz. bi jo glede na dano situacijo moral, saj je videl, da je gibanje po rampi možno le ob robu, in še to ovirano. To se pričakuje od vsakega povprečno skrbnega človeka.

Objektivne odškodninske odgovornosti toženk (2. odstavek 154. člena, 173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR; uporaba na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ) v opisanih okoliščinah ni. Zakon ne opredeljuje pojma nevarna stvar oz. nevarna dejavnost. Gre za pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa. Neka stvar oz. dejavnost je v smislu odškodninskega prava nevarna, če je pri njeni uporabi tveganje za nastanek škode večje od običajnega, in če nevarnosti presegajo tiste, s katerimi se srečuje vsak človek pri vsakdanjih opravilih. Sodna praksa šteje, da gre za objektivno odgovornost samo v okoliščinah in primerih, ko gre za veliko in nepredvidljivo nevarnost škode, ki se ji ni mogoče izogniti, tudi če se pri opravljanju dejavnosti ali uporabi stvari uporabi vsa dolžna skrbnost, in če je nevarnost škode velika glede na resnost ali verjetnost škode. V obravnavanem primeru pa ni šlo za tako situacijo. Tožnik bi po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča lahko prišel do fotokopirnega stroja tudi po več drugih, ne bistveno daljših in povsem neoviranih poteh, pa je izbral najkrajšo, čeprav je videl, da se bo lahko gibal le po robu več kot 1 meter visoke nakladalne rampe. V nevarno situacijo je tožnika pripeljala napačna izbira poti, ne pa njegovo delo samo ali okoliščine, v katerih ga je opravljal. Izbira varne poti pa je povsem običajno in od vsakega povprečnega človeka pričakovano opravilo. Vzrok za tožnikov padec tako ni nevarna stvar, temveč njegovo premalo skrbno ravnanje, ko je, kljub drugim možnostim izbral najkrajšo možno pot do pisarne. Zato mu toženki ne odgovarjata, in sicer ne po načelu vzročnosti (177. člen ZOR) prvotožena stranka kot njegov delodajalec, drugotožena stranka pa kot lastnik oz. upravljalec nakladalne rampe (174. člen ZOR; prim. npr. sodbo VS RS II Ips 391/97). Pa tudi na prvi stopnji sojenja zatrjevana krivdna odgovornost drugotožene stranke (1. odstavek 154. člena ZOR) ni podana, saj ji ni moč pripisati nobene krivde za tožnikov padec. Zaključka, da je bila nakladalna rampa urejena skladno s takratnimi predpisi, pritožba niti ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti z vidika pravilne uporabe materialnega prava (350. člen ZPP).

Tudi procesnih kršitev, ki naj bi jih zagrešilo prvostopenjsko sodišče, pritožba ne konkretizira. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le glede uradoma upoštevanih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP) in ugotovilo, da teh prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna, pa tudi upoštevnih procesnih kršitev prvo sodišče ni zagrešilo, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, drugotožena stranka pa, ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k drugostopenjski odločitvi.