Jedro

Varnost ljudi v zvezi z neogibnostjo pripora ne zajema le neposrednega ogrožanja telesne in duševne nedotakljivosti posameznika, pač pa tudi njegovo premoženjsko varnost kot tudi ogrožanje drugih ustavno varovanih dobrin, ki ščitijo zasebnost in varnost posameznika oziroma skupnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 1313/2014 z dne 9. 1. 2014 zoper obdolženega R. M. na podlagi prvega odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor iz pripornega razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, v pripor pa mu je vštela čas od 6.00 ure dne 8. 1. 2014 dalje, ko mu je bila odvzeta prostost. Zoper omenjeni sklep so se pritožili obdolženčevi zagovorniki. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 1313/2014 z dne 14. 1. 2014 obe pritožbi zagovornikov obdolženca kot neutemeljeni zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagajo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki obdolženca, odvetniki iz Celja, in odvetniki iz Sežane. Kot navajajo uvodoma zagovorniki iz Odvetniške družbe G., pravnomočni sklep izpodbijajo iz razloga kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zagovorniki iz Odvetniške družbe M. pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka (jamstva v kazenskem postopku – 29. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava), kršitve določb kazenskega zakona in drugih kršitev. Prvi zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da njihovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi pravnomočni sklep o odreditvi pripora ter vrne zadevo v ponovno odločanje preiskovalnemu sodniku oziroma da pravnomočni sklep spremeni tako, da zoper osumljenega odredi milejši ukrep hišnega pripora. Zagovorniki iz druge odvetniške pisarne pa Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pripor zoper obdolženega takoj odpravi oziroma podredno, da zoper obdolženega odredi milejši ukrep, in sicer ukrep hišnega pripora po 199.a členu ZKP oziroma ukrep javljanja na policijski postaji.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta obe zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni in Vrhovnemu sodišču predlaga, da ju zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca so se izjavili zagovorniki iz Odvetniške družbe G. in obdolženec. Prvi v odgovoru navajajo, da se ne strinjajo z odgovorom vrhovnega državnega tožilca in vztrajajo pri vsem navedenem v zahtevi, obdolženec pa navaja, da se ne strinja z odgovorom vrhovnega državnega tožilca, v celoti pa se strinja z zahtevama njegovih zagovornikov.

B.

5. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče presoditi, ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila očitano kaznivo dejanje; b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Preiskovalna sodnica je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom presodila, da je pri obdolžencu podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivo dejanje goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1, da sta pri obdolžencu podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za potek kazenskega postopka in za varnost ljudi, čemur je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Zagovorniki se z navedeno presojo ne strinjajo in izpodbijajo tako obstoj pripornega razloga begosumnosti kot ponovitvene nevarnosti, trdijo, da v obravnavanem primeru odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi in potek kazenskega postopka, ter da bi bil namen dosežen že z milejšim ukrepom - hišnim priporom, ki bi bil tudi daleč bolj sorazmeren ukrep, zagovorniki obdolženega iz Odvetniške družbe M. pa izpodbijajo tudi ugotovitev sodišča, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil navedeni kaznivi dejanji. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti v tistem delu, ko uveljavljata po vsebini identične oziroma podobne razloge obravnavalo skupaj in ne pri vsaki zahtevi posebej.

6. V zvezi z obstojem prvega pogoja za odreditev pripora, to je utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji, zagovorniki iz Odvetniške družbe M. navajajo, da tožilstvu ni uspelo dokazati, da bi obdolženec in S. P. kot sostorilca z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi spravila oškodovanca A. B. v zmoto, zato po presoji zagovornikov utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ni podan in ni obrazložen. Ta očitek vložnikov po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je namreč razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma oprli predvsem na podatke kazenske ovadbe GPU, Uprave kriminalistične policije z dne 9. 1. 2014, in na vse priloge k tej kazenski ovadbi. Sodišče je v razlogih sklepa natančno povzelo in obrazložilo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter natančno, obširno in argumentirano obrazložilo svojo presojo, na podlagi česa ocenjuje, da je utemeljen sum podan. Navedeni dokazi, zlasti ob upoštevanju dejstva, da obdolženec niti ne zanika, da je od oškodovanca prejel sporni posojili in da mu posojenega denarja vse do danes ni vrnil, tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma. Takšnega sklepa ne morejo omajati niti trditve zahteve, ki merijo na neverodostojnost oškodovanca in nelogičnost njegovih ravnanj (npr. da oškodovancu ni moč verjeti, da ni vedel, komu daje posojilo, saj je bil oškodovanec že dolga leta podjetnik in je zavestno posodil denar, ob pričakovanju velikega zaslužka v obliki denarne nagrade; da oškodovanec zoper obdolženca ni sprožil nobenega civilnega postopka, kot je običajno za takšne primere, kazensko ovadbo pa je vložil šele po skoraj treh letih, šteto od dneva, ko je dal posojilo; da oškodovanec ni poskusil vnovčiti treh menic, danih v zavarovanje posojila) ali navajanje okoliščin, ki kažejo na to, da obdolženca pri sklepanju posojilnih pogodb ni vodil goljufiv namen (npr. navedba, da bi obdolženec, če bi pri sklenitvi posojilne pogodbe ravnal z goljufivim namenom, z vsem denarjem pobegnil in ne bi družbi CPL d.d. nakazal polovico denarja), saj vložniki s tem uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po drugem odstavku 420. člena ZKP predstavlja nedovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Navedbe vložnikov o tem, da stečajni upravitelj zoper obdolženca ni sprožil sodnih postopkov, pa so neutemeljene že iz razloga, ker se obdolžencu ne očita, da je oškodoval družbo CPL d.d. - v stečaju (tej naj bi oškodovanec celo nakazal velik del izposojenega zneska), temveč da je oškodoval A. B., ki z družbo CPL d.d. - v stečaju, ni bil lastniško povezan. Ravno tako je neutemeljeno izpostavljanje okoliščine, da je bila družba P. s.r.l. ustanovljena že leta 2009, kar kaže na to, da obdolženi z ustanovitvijo družbe ni imel namena nikogar zavajati, saj se obdolžencu sploh ne očita, da je kaznivo dejanje izvršil z ustanovitvijo družbe. Očitek, da utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ni podan oziroma da sodišče ni vsebinsko ovrednotilo dokazov, na katerih je gradilo sklep o obstoju utemeljenega suma, zato po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen.

7. Po mnenju zagovornikov iz obeh odvetniških družb tudi niso podane okoliščine, ki bi pri obdolžencu kazale na obstoj ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Navajajo, da je sodišče kot razlog ponovitvene nevarnosti štelo dejstvo, da naj bi bila s kaznivima dejanjema pridobljena izredno visoka premoženjska korist, da sta obdolženca pridobila posojilo tudi od drugih družb, da ne obdolženec ne njegova družba nimata uradnih dohodkov, da obdolženec opravlja visoke gotovinske dvige iz svojega TRR, ki jih potrebuje za vzdrževanje svojega življenjskega standarda, in da si obdolženec pridobiva denar z izvrševanjem kaznivih dejanj. V zvezi s prvim razlogom vložniki navajajo, da bo postopek pokazal, ali sploh gre za pridobitev kakšne premoženjske koristi, sedaj pa je to zgolj domneva oziroma ta korist sploh ni izkazana. V zvezi z drugim razlogom vložniki navajajo, da bi po razlogovanju sodišča, kot ga je sprejelo v izpodbijanem sklepu, vsaka sklenitev posojilne pogodbe pomenila kaznivo dejanje. Pri tem poudarjajo, da zoper obdolženca ni v teku noben civilni ali kazenski postopek v zvezi s katerokoli sklenjeno posojilno pogodbo. Res je sicer odprt kazenski postopek iz leta 2004, vendar sodišče, kot pravi vložnik, elegantno prezre, da obdolženec ni predkaznovan, zato po praksi ni in ne more biti nagnjen k izvrševanju kaznivih dejanj. Po mnenju zagovornikov ponovitveni razlog tudi ne morejo predstavljati obdolženčevi dvigi gotovine s TRR družbe ali življenjski slog obdolženca, ravno tako ne ugotovitev sodišča, da obdolženčeva družba nima nobenih uradnih prihodkov, ampak samo neuradne prihodke (posojila), saj slednje ni z ničemer dokazano.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi vložnikom, da pri obdolžencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ni podan. Drži sicer, da obdolženec do sedaj še ni bil pravnomočno kaznovan, vendar predkaznovanost ni edina subjektivna okoliščina, ki kaže na storilčevo ponovitveno nevarnost. V obravnavanem primeru se obdolžencu očita, da naj bi v časovnem razmahu le nekaj mesecev izvršil dve kaznivi dejanji goljufije v kvalificirani obliki, eno v sostorilstvu s S. P., na škodo istega oškodovanca, s katerima je zasledoval izredno visoko premoženjsko korist v višini preko 2 milijona EUR, da je obdolženec nato pri oškodovancu celo poskušal priti do novih posojil in da sta skupaj s S. P. oškodovancu daljši čas pošiljala SMS sporočila, s katerimi sta ga še naprej zavajala, da mu bo denar, ki ga je posodil, vrnjen. Nadalje ni nepomembno dejstvo, da je obdolženec s sostorilcem na praktično identičen način prejel posojila tudi od drugih družb, predvsem partnerjev CPL d.d., ki jim je bilo (tako kot oškodovancu, ki je bil dolgoletni podizvajalec družbe CPL d.d.) v interesu, da družba še najprej posluje. Sodišče je tudi ugotovilo, da ne obdolženec ne njegova družba, razen posojil, ki jih ne vračata, nimata nobenih drugih uradnih prihodkov. V zvezi s prejetimi posojili je sodišče ugotovilo, da je obdolženi opravljal visoke gotovinske dvige tako s svojega računa kot z računa njegove družbe, kar kaže na to, da za vzdrževanje svojega visokega življenjskega standarda in standarda svoje družine potrebuje velike vsote denarja, ki si jih očitno pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj. Po ugotovitvah sodišča pa je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani zoper obdolženca v teku še en kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Vse te okoliščine so tudi po presoji Vrhovnega sodišča takšne narave in tako konkretizirane, da je na njihovi podlagi mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da je podana konkretna in realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Takšnega sklepa ne more omajati niti navedba vložnikov, da je obravnavana kazenska zadeva medijsko odmevna in bi bili potencialni poslovni partnerji pri poslovanju z obdolžencem izredno previdni, s čimer bi bilo obdolžencu onemogočeno ponavljanje kaznivih dejanj. Po ugotovitvah sodišča je namreč obdolženec poslovno aktiven tudi v tujini (ena od njegovih družb ima sedež v Republiki Italiji), tam pa obravnavana zadeva ni medijsko odmevna, zato bi lahko obdolženi izvrševanje kaznivih dejanj preselil v tujino.

9. Prav tako ni utemeljena navedba zahtev, da pri obdolžencu ni podan razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Vložniki navajajo, da je sodišče kot razlog begosumnosti navedlo dejstvo, da ima obdolženec dvojno državljanstvo, da ne živi na prijavljenem stalnem prebivališču v Postojni, temveč biva neprijavljen v Kristalni palači v Ljubljani, da naj bi imel švicarski diplomatski potni list in da ima družbo v Italiji. V zvezi s prvim razlogom zagovorniki iz Odvetniške družbe M. najprej uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (protispisnost) in kršitev 22. ter 23. člena Ustave, pri čemer sodišču očitajo, da je napačno ugotovilo, da ima obdolženec dvojno državljanstvo. Iz priloženih potrdil namreč izhaja, da obdolženec ni državljan Republike Srbije. Na omenjena potrdila se sklicujejo tudi zagovorniki iz Odvetniške družbe G., ki ravno tako trdijo, da je sodišče ob zbranih predlogih obrambe napačno uporabilo določbe ZKP s tem, ko je štelo, da je priporni razlog begosumnosti podan, ker naj bi imel obdolženec dvojno državljanstvo. Po oceni zagovornikov tudi ni mogoče trditi, da se obtoženec skriva ali da je podana nevarnost, da bi pobegnil. Pojasnjujejo, da se je obdolženec nedavno razvezal in je do tedaj dejansko živel na uradno prijavljenem naslovu, po razvezi pa živi z izvenzakonsko partnerico na naslovu v Ljubljani. Obdolženec ne živi v Kristalni palači, tam ima sedež njegova družba P. d.o.o. Kadar ni na poslovni poti, je obdolženec vsak dan v teh poslovnih prostorih, kar vedo tudi organi pregona, ki obdolženca redno spremljajo že od leta 2012, tako da so navedbe, da se obdolženec skriva, neresnične in neutemeljene. Zagovorniki nadalje pojasnjujejo, da so že sodišču pojasnili, da je obdolženec v drugem kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, dne 31. 12. 2013 sam osebno prevzel vabilo na sodišče, ker mu sodišče slednjega ni moglo vročiti, česar v primeru, da bi se želel izmikati kazenskemu postopku, zagotovo ne bi storil. Tudi sklicevanje na izdajo tiralice, ki naj bi zagotovila obdolženčevo navzočnost v omenjenem postopku je, kot navajajo vložniki iz Odvetniške družbe M., pravzaprav smešno, saj so organi pregona ves čas vedeli, kje se obdolženec nahaja. Trdijo, da tiralica sicer nikoli ni bila izdana, hkrati pa sami priznavajo, da je sodnica tiralico preklicala šele po tem, ko se je obdolženi sam zglasil na sodišču. Obdolženec tudi nima švicarskega diplomatskega potnega lista, kot sodišče ugotavlja „naj bi ga imel“ oziroma se preiskovalna sodnica do tega podatka ni opredeljevala, v spisu pa ni nobenih listinskih dokazov, ki bi to potrjevali.

10. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da zaključki sodišča o obstoju dvojnega državljanstva niso protispisni, zato kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Tako imenovana protispisnost je podana le, če pri ugotavljanju odločilnih dejstev sodišče stori napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa ta postopkovna kršitev podana takrat, ko sodišče te dokaze napačno dokazno oceni (jim pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V obravnavanem primeru vložniki protispisnost utemeljujejo s trditvami, da je sodišče določeno dejstvo, to je obstoj dvojnega državljanstva, ugotovilo drugače, kot izhaja iz potrdil, ki so jih k zahtevama priložili zagovorniki. Sodišče je svojo ugotovitev oprlo na dopis MNZ UKP, Sektor za mednarodno policijsko sodelovanje, z dne 4. 11. 2013, iz katerega izhaja, da jim je Interpol Beograd posredoval podatek, da je bil obdolženec dne 24. 1. 2005 vpisan v register srbskih državljanov v Kraljevu. Pritožbeno sodišče je v zvezi s potrdili, ki so jih zagovorniki priložili pritožbi in naj bi dokazovali nasprotno, in sicer da obdolženi že od leta 2005 ni več srbski državljan, presodilo, da so podatki Interpola Beograd bolj ažurni, pa tudi sicer pristnosti potrdil ni mogoče preizkusiti, saj so priložene le fotokopije teh potrdil. Iz obrazložitve torej izhaja, da sodišče ni napačno povzelo vsebino posameznih listin, temveč da je ocenilo, da so podatki Interpola Beograd bolj verodostojni kot priložena potrdila. V takšnem primeru pa gre za dokazno oceno sodišča, drugačna dokazna ocena in nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča pa ne predstavlja protispisnosti, temveč pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ne glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi v primeru, če bi se izkazalo, da obdolženec nima državljanstva Republike Srbije, to v ničemer ne zmanjšuje ugotovljene begosumnosti pri obdolžencu. Sodišče namreč na obstoj konkretne in realne nevarnosti, da bi se obdolženec poskušal izogniti sodišču oziroma organom pregona, ni sklepalo zgolj na podlagi dvojnega državljanstva, temveč je tudi ugotovilo, da obdolženec ne živi na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča in da pristojnim organom ni prijavil novega naslova bivanja, iz spisovnih podatkov pa je jasno razvidno, da obdolženec dejansko skriva svoje prebivališče. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je bil obdolženec nedosegljiv tudi Okrajnemu sodišču v Ljubljani, kjer ni dvigoval poslanih vabil in se na sodna vabila ni odzval, zato je sodišče dne 10. 7. 2013 zoper obdolženca izdalo tiralico z ukrepom „sporočiti naslov“ z opombo „lažno navajal naslov“. Sodišče je še ugotovilo, da iz podatkov spisa izhaja, da naj bi imel obdolženec tudi švicarski diplomatski potni list in da je dne 27. 11. 2013 izdal pooblastilo za dvig potrdila o državljanstvu. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je glede na navedene okoliščine in upoštevaje težo kaznivega dejanja sodišče napravilo razumen sklep o obstoju realne nevarnosti, da bo obdolženec v primeru izpustitve na prostost pobegnil in na ta način ne bi bil dosegljiv sodišču za dokončanje kazenskega postopka. Pritrditi gre tudi pritožbenemu sodišču, da na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti zapustil našo državo, kaže tudi višina zagrožene zaporne kazni od enega do osmih let zapora v povezavi z okoliščino, da ima obdolženec družbo v Italiji.

11. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da so glede pripornih razlogov v sklepu prvostopenjskega sodišča navedene konkretne okoliščine, ki so bile podlaga za pravilen zaključek o ponovitveni nevarnosti in begosumnosti obdolženca. Zato ni utemeljen očitek vložnikov, da sodišče ni navedlo nobene konkretne okoliščine, ki bi izkazovala ponovitveno nevarnost in begosumnost obdolženca oziroma da teh okoliščin ni ustrezno obrazložilo. Nenazadnje zagovorniki konkretne okoliščine, ki so sodišče vodile k zaključku o obstoju pripornih razlogov, v svoji zahtevi tudi povzemajo in se do njih opredeljujejo. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, dejstvo, da zagovorniki napravijo drugačen zaključek kot sodišče glede vprašanja, ali določene okoliščine utemeljujejo nevarnost ponovitve kaznivih dejanj oziroma obdolženčevo begosumnost, ne pomeni, da izpodbijani pravnomočni sklep nima ustreznih razlogov in da zaključek sodišča ne temelji na konkretnih okoliščinah. Pomeni pa, da zagovorniki drugače ocenjujejo pomen posameznih okoliščin in njihov vpliv na obstoj pripornih razlogov ter hkrati izražajo svoje nestrinjanje z zaključkom in z razlogi sodišča. Pritrditi je sicer zagovornikom, da vsaka okoliščina, ki sta jo sodišči navedli, sama zase ne utemeljuje obstoja posameznega pripornega razloga. Vendar zagovorniki spregledajo, da sta sodišči svoj zaključek oprli na več (tako objektivnih kot subjektivnih) okoliščin, ki v povezavi ene z drugo tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo odreditev pripora zoper obdolženca iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Kolikor pa glede posameznih okoliščin vlagatelji trdijo, da ne obstajajo oziroma da niso resnične, izpodbijajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Vložniki zahteve tudi uveljavljajo, da v konkretni kazenski zadevi ne obstoji neogibna potrebnost pripora za potek kazenskega postopka in za varnost ljudi oziroma da sodišče ni obrazložilo, zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, je eden od zakonskih pogojev za pripor tudi njegova neogibnost za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ta pogoj sodišče vedno presoja v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti, znotraj katerega tehta primernost, nujnost in uravnoteženost tega ukrepa (sorazmernost v ožjem pomenu besede). Odločitev, ki jo je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sprejelo sodišče, prenese presojo z vseh vidikov tega testa, sodišče pa je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Na podlagi v izpodbijanem sklepu ugotovljenih okoliščin je sodišče pravilno sklepalo, da je zaradi zagotovitve obdolženčeve navzočnosti v tem kazenskem postopku in za zavarovanje premoženja drugih ljudi odreditev pripora zoper obdolženega neogibno potreben ukrep. V zvezi z „varnostjo ljudi“, ki jo problematizirajo zagovorniki, je v ustavnosodni praksi sprejeto stališče, da ne zajema le neposrednega ogrožanja telesne in duševne nedotakljivosti posameznika, pač pa tudi njegovo premoženjsko varnost kot tudi ogrožanje drugih ustavno varovanih dobrin, ki ščitijo zasebnost in varnost posameznika oziroma skupnosti. V obravnavanem primeru je sodišče oceno o neogibni potrebnosti pripora za varnost ljudi podalo na podlagi teže in načina storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, to je ugotovitve, da je obdolženec pokazal kar precejšnjo vztrajnost pri pridobivanju sredstev, prepričeval je oškodovanca, tudi s SMS sporočili (zadnji odstavek na strani 15 in prvi odstavek na strani 16 sklepa sodišče prve stopnje). Upoštevajoč še ugotovitev sodišča, da si obdolženec sredstva za preživljanje pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj in da je šlo za težji delikt, saj je obdolženec z njim zasledoval izredno visoko premoženjsko korist, izvrševanje kaznivih dejanj zoper premoženje v ugotovljenih okoliščinah tudi po oceni Vrhovnega sodišča opravičuje sklepanje, da je odreditev pripora nujno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, saj je, glede na izredno visoke denarne vrednosti oškodovanj, povsem realno, da bi bila z nadaljnjim izvrševanjem kaznivih dejanj ogrožena eksistenca oškodovancev. Vrhovno sodišče tudi pritrjuje presoji sodišča, da je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik oziroma težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

13. Glede na navedene okoliščine, ki ne utemeljujejo le visoke stopnje ponovitvene nevarnosti, pač pa so relevantne tudi za presojo neogibnosti pripora, je sodišče razumno ocenilo, da varnosti ljudi in njihovega premoženja ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom. Ker pri hišnem priporu celodnevnega nadzora nad obdolžencem ni mogoče zagotoviti, je odreditev hišnega pripora, kot milejšega ukrepa, vezana na pričakovanje, da obdolženec tega režima ne bo kršil. V obravnavanem primeru je sodišče na podlagi zgoraj navedenih okoliščin utemeljeno sklepalo, da spričo vztrajnosti, ki jo je obdolženec pokazal pri izvrševanju kaznivih dejanj, ni mogoče pričakovati, da bo upošteval navodila za izvrševanje hišnega pripora, zato se pripor izkaže kot edini ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti varnost ljudi in njihovega premoženja. Zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti niti s trditvijo, da sodišče ni obrazložilo, zakaj odreditev milejšega ukrepa ne pride v poštev. S tem ko sta sodišči ugotovili, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, sta posredno odgovorili tudi na vprašanje, zakaj v tem primeru hišni pripor (199.a člen ZKP), ki se odredi le, kadar pripor ni neogibno potreben, ne pride v poštev in tega nista bili dolžni še posebej utemeljevati (primerjaj sodbi I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, XI Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009 in številne druge).

14. Zagovorniki iz Odvetniške družbe G. uveljavljajo tudi kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, ki jo vidijo v tem, da je sodišče S. P. odredilo milejši ukrep, to je hišni pripor, medtem ko je obdolžencu odrejen pripor. V petem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sme vložnik zahteve sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena le v primeru, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Zatrjevane kršitve pravice do enakosti vložniki zahteve v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje niso uveljavljali, zato je glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ne morejo uveljavljati.

15. Zagovorniki iz odvetniške družbe M. v zahtevi za varstvo zakonitosti na večih mestih izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu očitajo neobrazloženost, trdijo, da se sodišče do njihovih ugovorov oziroma do „vsega navedenega“ ni opredelilo in da pritožbeno sodišče ni opravilo konkretne in dejanske presoje vseh pritožbenih ugovorov. P ri presoji zahteve za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik določno pojasniti oziroma utemeljiti, in ne zgolj poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Prav slednje je nujen pogoj za to, da lahko Vrhovno sodišče preizkusi utemeljenost v zahtevi uveljavljanih kršitev.

Ker vložniki v zahtevi v ničemer ne konkretizirajo, do katerih njihovih ugovorov oziroma pritožbenih navedb se sodišče ni opredelilo, Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, ali so ti očitki utemeljeni.

C.

16. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev Ustave in zakona, na katere se sklicujeta zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevi pa sta vloženi tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženca kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

17. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.