Jedro

Toženčevo ravnanje je bilo ob ugotovljenih opustitvah pravdnih dejanj nevestno in premalo skrbno po merilih dobrega strokovnjaka vendar opustitve niso bile vzrok tožnikovega neuspeha v gospodarskem sporu.

Izrek

Pritožbo se zavrne in se potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu toženec plača povzročeno škodo v znesku 25.946,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2003 dalje do plačila in znesek 2.643,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2004 dalje in mu povrniti vse pravdne stroške (tč. I izreka) in - tožniku naložilo dolžnost povrniti tožencu pravdne stroške v višini 1.685,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva poteka 15-dnevnega prostovoljnega roka za plačilo do plačila (tč. II izreka).

Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje in navajal, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter smiselno predlagal, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in tožencu naloži dolžnost plačila vseh stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijane sodbe do plačila. V pritožbi je očital obstoj neskladnosti med vsebino obrazložitve izpodbijane sodbe in zapisnikom o tretji glavni obravnavi z dne 3.2.2009 ter izvedenimi dokazi (zaslišanjem tožnika, toženca in stranskega intervenienta). Dalje je navajal, da sodbe prve stopnje ni mogoče preizkusiti, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da so med njimi nasprotja. Dalje je navajala, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj toženec kot odvetnik in sklenitelj pogodbe s tožnikom o zastopanju ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti po pravilih 2., 11., 15. in 18. čl. Zakona o odvetništvu (ZOdv), da je pavšalna ocena sodišča prve stopnje o neškodljivi odsotnosti toženca na glavni obravnavi 17.5.2004 v gospodarski zadevi opr. št. I Pg 191/2003 Okrožnega sodišča v Celju (v nadaljevanju: gospodarski spor), toženec je bil neupravičeno odsoten in ni opravičil odsotnosti tožnika (svoje stranke) zaradi zdravstvenega stanja, kar je imelo za posledico veliko materialno škodo za tožnika, saj je tožnik izgubil dolgoletno pravdo v gospodarskem sporu, ker je na obravnavo prišla le toženka (V.) kar je razvidno iz zapisnika o obravnavi z dne 17.5.2004 in tudi, da je glavna toženkina priča F. G. spremenil izpovedbo, ko je bil takrat drugič zaslišan kot priča, odvetnik toženke pa je priči postavljal tudi provokativna vprašanja, na tožnikovi strani pa ni bilo ne tožnika ne njegovega odvetnika, slednji je namerno in manj verjetno iz malomarnosti prepustil tožnika v korist nasprotne stranke, sodišče pa toženca v izpodbijani sodbi opravičuje in skuša dokazati, da tožnik v gospodarskem sporu ni utrpel nobene škode. S tem se tožnik ne strinja, saj je toženec zavestno opustil zakonske obveznosti po ZOdv, ZPP, Obligacijskem zakoniku (OZ), ki določa v 768. čl. odgovornost prevzemnika pogodbe o zastopanju – toženca – do svoje stranke, obveznost toženca da tožnika je bila v celoti neuresničena (neizpolnjena). Tožnik v obravnavani zadevi v tožbi niti v izpovedbi nikoli ni zatrjeval, da podpisano pooblastilo tožencu za zastopanje predstavlja obveznost toženca za uspešno iztožen zahtevek v gospodarskem sporu. V gospodarskem sporu je že bilo na prvi in drugi stopnji ugotovljeno o upravičenosti višine utrpljene tožnikove škode, višje sodišče je v svoji odločbi, s katero je razveljavilo sodbo v gospodarskem sporu, le naročilo prvemu sodišču ugotoviti, kdo od pravdnih strank je bil po kooperantski pogodbi dolžan pridobiti še ostalih osem delovnih viz za delo v N. v letu 1990. Zaradi neupravičeno odsotnega toženca, in ker ta ni opravičil tožnikove odsotnosti, je sodišče v gospodarskem sporu izdalo ugodno sodbo za nasprotno stranko, ko je ugotovilo nezainteresiranost tožnika in njegovega odvetnika (toženca) za sodelovanje in pristop na glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je vodilo pravdo v obravnavani zadevi ne da bi bila opazna kakšna pristranskost, ta pa je sedaj vidna iz izpodbijane sodbe v korist toženca kot do nedavna stanovskega kolega, ko je iz sodbe razviden interes razbremeniti toženca krivdne odgovornosti do tožnika, kar je v nasprotju s kumulativno izkazanimi vsemi štirimi pogoji civilnega delikta za odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo ter zmotno in nepopolno ugotovilo odločilna dejstva in tudi napačno uporabilo materialno pravo in je odločilo v tožnikovo škodo. Glede na izvedene dokaze ni iskalo in ugotavljalo materialne resnice, pa je to bilo dolžno storiti, glede škodnih ravnanj toženca pri zastopanju v gospodarskem sporu, sodišče je namreč ugotovilo, da toženec ni bil potreben na obravnavi 17.5.2004 v gospodarskem sporu, pozabi pa na vabilo, ki ga je ta 16.2.2004 sprejel na zapisnik za udeležbo na obravnavi 17.5.2004 ter opustitve pravice, da kot tožnikov pooblaščenec tudi on postavlja vprašanja zaslišanim pričam, da lahko sodišče ugotavlja resničnost ali nasprotnost izpovedb zaslišanih prič, kar nedvomno lahko odločujoče vpliva na uspeh sodbe. Sodišče prve stopnje ni razčistilo pravih vzrokov toženčeve odsotnosti in nezastopanja tožnika v gospodarskem sporu in storilo je kršitev iz 11. tč. 338. čl. ZPP (verjetno prav 339. čl. ZPP), ko tožnika ni zastopal uradno postavljeni pooblaščenec v skladu s 170. čl. ZPP, ko je bil tožnik s sklepom P 1273/2006 z dne 21.5.2007 oproščen vseh stroškov postopka. Tožnik je pred pričetkom pravde zakonito in upravičeno zaprosil Organ za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču za odobritev postavljenega pooblaščenca, pa je prejel zavrnilno odločbo, iz obrazložitve le-te pa so razvidni pristranski, neprepričljivi in neresnični razlogi v korist toženca. S to odločbo je bila že prejudicirana zavrnitev tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi, torej je bilo že pred začetkom pravde v obravnavani zadevi storjenih toliko škodnih in krivičnih dejanj do tožnika, ki se je bil prisiljen sam zastopati, sodišče je dopustilo državljana Republike Slovenije brez sodnega varstva, zato gre za kršitve 14., 15., 26. in 125. čl. Ustave Republike Slovenije. Tožnik je ostal ustavno nezaščiten pred sodiščem kljub izpolnjenim pogojem za dodelitev pooblaščenca. V obravnavani zadevi je bilo po tožencu izkazano, da je poslal tožniku 29.7.2004 po tem, ko je prejel izgubljeno sodbo v gospodarskem sporu, samo osnutek pritožbe in ni mogel dokazati, da je poslal tožniku tudi predhodno obljubljena dva izvoda pravilne pritožbe z žigi, podpisom in stroškovnikom, kot je toženec sam izpovedal. Toženec ni vložil pripravljalne vloge v gospodarskem sporu po tem, ko je prejel toženkin pripravljalni spis z dne 11.11.2003, ta dokument je bil tisti “kronski dokaz” toženke v gospodarskem sporu glede potrebnosti razčistiti, kdo je bil po kooperaciji dolžan pridobiti preostalih nepridobljenih osem delovnih viz, toženec bi lahko s pripravljalno vlogo odgovoril na izkazano obveznost toženke, saj je ta v svoji vlogi z dne 11.11.2003 priznala, da se je zavezala angažirati štiri traktorje in 16 delavcev in da si je prizadevala pridobiti še tistih osem problematičnih delovnih viz in da je obstajala resna namera pridobiti vseh 16 viz. Toženec bi 17.5.2004 na obravnavi v gospodarskem sporu, če bi bil prisoten, lahko spomnil sodišče na ta toženkin in posledično svoj pripravljalni spis, ga predočil priči G. F. in toženkinemu pooblaščencu, kako je ta neresnično in drugače izpovedal v odnosu do njihovega pripravljalnega spisa. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi neupravičeno in neprepričljivo na strani 5 v drugem odstavku navaja v toženčevo obrambo, da ni našlo razloga, zakaj bi bilo potrebno, da bi toženec takrat vložil pripravljalni spis kot odgovor na pripravljalni spis toženke v gospodarskem sporu. Toženec je pred obravnavo 16.2.2004 v gospodarskem sporu povabil tožnika in Š. v svojo pisarno, da so pripravili vrsto vprašanj za bodočo zaslišano pričo toženke G., ki ga je toženec predlagal v zaslišanje skupaj s pričo Š. za obravnavo 17.5.2004. Stranski intervenient na tožnikovi strani je v odgovoru na pritožbo navajal, da v celoti podpira tožnikovo pritožbo, sam pa pritožbe ni vložil. Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Odškodninska odgovornost odvetnika za nastalo škodo zaradi izgubljene pravice oziroma zavrnjenega tožbenega zahtevka v posledici malomarnega zastopanja se presoja na podlagi določb OZ, ki urejajo mandatno razmerje (čl. 766 do 787, saj je tožnik dal pooblastilo tožencu, da ga ta zastopa v pravdi v gospodarskem sporu, s tem pa se je toženec zavezal, da bo po tožnikovem naročilu prevzel in opravil zanj posle odvetniškega zastopanja. Ker je toženec kot odvetnik prevzel naročilo za opravljanje poslov odvetniškega zastopanja, predstavljajo pravno podlago tudi določbe veljavnega ZOdv (Ur. l. RS, št. 18/93 in naslednji), in sicer določba 11. čl. ZOdv, ki določa, da je odvetnik dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno in skrbno ter po načelih poklicne etike. Pravno podlago pa predstavlja tudi določba II. odst. 6. čl. OZ, ki določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

To pravno podlago je navedlo tudi sodišče prve stopnje ter jo tudi pravilno uporabilo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 30.12.2002 v zvezi s pritožbo tožene stranke v gospodarskem sporu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu in glede odločitve o stroških postopka skupaj z zamudnimi obrestmi in vrnilo v tem obsegu zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje pa je postal pravnomočen. Dalje je ugotovilo, da iz sklepa višjega sodišča z dne 30.12.2002 izhaja, da bo potrebno v novem sojenju odpraviti bistveno kršitev določb pravdnega postopka, do katere je prišlo, ker sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega razloga o odločilnem dejstvu oziroma so bile navedbe sodišča o tem zgolj posplošene oziroma hipotetične, ne da bi sodišče navedlo upoštevane izvedene dokaze, da je toženec prevzel zastopanje tožnika v gospodarskem sporu jeseni 2003 in jeseni 2003 kot tožnikov pooblaščenec ni vložil pripravljalne vloge v gospodarskem sporu kot odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke z dne 11.11.2003. Glede te nevložene pripravljalne vloge je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da ta pripravljalna vloga, četudi bi bila sestavljena in vložena kot odgovor na vlogo nasprotne stranke v gospodarskem sporu z dne 11.11.2003, ne bi mogla imeti vpliva na odločitev v postopku iz razloga, ker je iz sklepa višjega sodišča z dne 30.12.2002 izhajalo navodilo, da bo treba v novem sojenju odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka – izostanek navedenih razlogov o odločilnih dejstvih.

Vsa ta dejstva in zaključek sodišča prve stopnje imajo oporo v podatkih spisa o gospodarskem sporu in jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Zmotno je stališče tožnikove pritožbe, da je pripravljalni spis nasprotne stranke z dne 11.11.2003 “bil tisti kronski dokaz” v gospodarskem sporu glede razčiščevanja, kdo je bil po kooperacijski pogodbi dolžan pridobiti preostalih nepridobljenih osem delovnih viz. Navedbe v pripravljalni vlogi stranke namreč niso nikakršen dokaz, v vlogi z dne 11.11.2003 pa je nasprotna stranka (ponovno) predstavila svoje pravno naziranje oziroma tolmačenje določb kooperacijske pogodbe, ki je bila pravna podlaga za ugotavljanje utemeljenosti zahtevka v gospodarskem sporu. Ni pa navedla v tej vlogi nikakršnih novih trditev o pravno relevantnih dejstvih, niti podala novih dokaznih predlogov, kar bi glede na toženčevo dolžnost izpolnjevati obveznost iz svoje poklicne dejavnosti z večjo skrbnostjo od običajne terjalo repliko z vložitvijo pripravljalne vloge.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da na odločitev v gospodarskem sporu vloga, četudi bi bila vložena, ne bi vplivala, da torej ni vzročne zveze med toženčevo opustitvijo vložene pripravljalne vloge in odločitvijo sodišča v gospodarskem sporu. Opustitev dolžnega ravnanja ni zadostna okoliščina za odškodninsko odgovornost odvetnika. Sama po sebi ne zadošča za obstoj odškodnine odgovornosti tistega, ki je ravnanje opustil, podana mora biti še vzročna zveza med opustitvijo in nastalo škodo. Vzročne zveze pa sodišče ni ugotovilo, po presoji pritožbenega sodišča pa tudi tožnik ni navedel trditev, iz katerih bi izhajala taka vzročna zveza med toženčevimi opustitvami in zatrjevano škodo v višini zavrnjenega tožbenega zahtevka v gospodarskem sporu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, da je toženec izostal z naroka dne 17.5.2004 v posledici lastnega nevestnega in premalo skrbnega ravnanja, četudi je do izostanka z naroka prišlo zaradi napake pri delu njegove administracije. Ob dejstvu, da sta na tem naroku bili zaslišani in soočeni priči G. in Š., ki sta vztrajali vsaka pri svoji izpovedbi, česar pritožba ne izpodbija, pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec, četudi bi pristopil na narok, ne bi imel moči spremeniti izpovedbe priče G. ali jo z vprašanji in predočenjem prepričati, naj izpoveduje drugače, kot je izpovedala in da za stranko neugodne izpovedbe priče ni mogoče naprtiti pooblaščencu.

Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da priča G. v gospodarskem sporu na naroku dne 17.5.2004 ni izpovedala drugače kot je izpovedala na naroku 29.5.2000. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da tako ugotovitev potrjuje primerjava obeh izpovedb te priče. Pritožba pa vztraja pri trditvi, da je priča G. na naroku 17.5.2004 izpovedala drugače kot pred tem, vendar ne pove, glede katerega spornega in odločilnega dejstva se izpovedbi te priče razlikujeta, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da zato, ker toženec ne bi imel moči spremeniti izpovedbo prič G., samo dejstvo, da ni pristopil na narok, na katerem je ta bila zaslišana, ni vplivala na zavrnitev tožnikovega zahtevka v gospodarskem sporu.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo resničnost po tožniku zatrjevanega dejstva, da toženec v zadevi v gospodarskem sporu ni vložil pritožbe in da je utemeljen tožnikov očitek tožencu, da je nevestno ravnal. Neizpodbijane pa so nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pritožbo vložil tožnik sam, da je ta vsebovala vse, kar se za pritožbo zahteva, da je uveljavljala vse pritožbene razloge in da je vsebinsko smiselno zajemala vse, kar je zajemala nevložena pritožba, katere osnutek je izdelal toženec in ga poslal tožniku v pregled, ki ga je tožnik sprejel, drugostopno sodišče pa je tožnikovo pritožbo obravnavalo in o njej odločilo, iz obrazložitve sodbe drugostopnega sodišča v gospodarskem sporu pa izhaja, da tudi če bi toženec vložil pritožbo, odločitev drugostopnega sodišča ne bi bila drugačna.

Na tako ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje tudi materialnopravno pravilno presodilo, da toženčeva opustitev vložitve pritožbe zoper prvostopno sodbo v gospodarskem sporu ni vzrok za tožnikov neuspeh v gospodarskem sporu in posledično nastalo škodo v višini zavrnjenega tožbenega zahtevka in naložene dolžnosti plačila stroškov postopka.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na tožnikovo trditveno podlago o utemeljenosti odškodninskega zahtevka v tej pravdi za nastalo škodo v višini zavrnjenega tožbenega zahtevka in naloženih pravdnih stroškov v gospodarskem sporu pravilno analiziralo dogodke v zvezi s pravdo v gospodarskem sporu in sprejelo pravilen zaključek, da je bilo toženčevo ravnanje ob ugotovljenih opustitvah pravdnih dejanj sicer nevestno in premalo skrbno po merilih dobrega strokovnjaka, vendar opustitve niso bile vzrok tožnikovega neuspeha v gospodarskem sporu.

Tožnikova trditvena podlaga v tej pravdi ni obsegala zatrjevanj o tem, katera pravno pomembna dejstva za utemeljenost zahtevka bi toženec moral navesti v (nevloženi) pripravljalni vlogi kot odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke z dne 11.11.2003 in ni obsegala trditev in dokaznih predlogov o tem, da bi bila uspešna po tožencu sestavljena pritožba (kot osnutek), če bi bila vložena.

O neutemeljenosti tožnikove trditvene podlage o vplivu toženčevega izostanka z naroka 17.5.2004 pa je obrazloženo že zgoraj.

Povsem neutemeljena pa je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ugotavljati materialno resnico (torej pravno pomembna dejstva). V tem pravdnem postopku je tožbeni zahtevek stvar tožnikovega prostega razpolaganja (čl. 3/I ZPP), tožnik bi moral navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (čl. 7/I ZPP).

Pritožba neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da v gospodarskem sporu s sklepom višjega sodišča z dne 30.12.2002 še ni bilo odločeno o utemeljenosti zahtevka po temelju. Pravilnost takega stališča potrjuje ugotovitev, da je višje sodišče s sklepom z dne 30.12.2002 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu naložilo, da mora v novem sojenju odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (izostanek navedb o razlogih o odločilnih dejstvih).

Glede na vse navedeno so ugotovljene toženčeve opustitve pri zastopanju tožnika v gospodarskem sporu kršitev pogodbene obveznosti, vendar pa bi toženec kot odvetnik odgovarjal za nastalo škodo tožniku zaradi izgubljenega gospodarskega spora, le v primeru, če bi bile vzrok za zavrnjen tožbeni zahtevek.

Pritožba ne pojasni očitane kršitve določb pravdnega postopka (iz 15. tč. II. odst. 339. čl. ZPP), ker ne pove, v čem je neskladnost med vsebino obrazložitve izpodbijane sodbe in zapisnikom o tretji glavni obravnavi z dne 3.2.2009 v obravnavani pravdni zadevi ter izvedenimi dokazi (zaslišanjem tožnika, toženca in stranskega intervenienta). Pritožbeno sodišče pa na obstoj take bistvene kršitve določb postopka ne pazi po uradni dolžnosti, zato tega pritožbenega očitka ni obravnavalo.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, na katero mora sicer paziti po uradni dolžnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je izrek izpodbijane sodbe razumljiv in ne vsebuje nobenih nasprotij, izpodbijana sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotja ter razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe.

Tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. tč. II. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Dejstvo, da je bila sodnica, ki je obravnavala in odločala v sporni pravdni zadevi, nekoč odvetnica, ne pomeni nobenega izmed razlogov iz 70. čl. ZPP, zaradi katerega bi se ta sodnica morala izločiti iz obravnavanja te zadeve. Tožnik pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal njene izločitve, kar bi lahko storil na podlagi določbe 72. čl. ZPP, v pritožbi pa tudi ne zatrjuje, da tega dejstva (da je bila sodnica prej odvetnica) ni vedel že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbene navedbe v zvezi z neodobritvijo brezplačne pravne pomoči tožniku niso odločilne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe, zato teh trditev pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Tožnikovemu predlogu za postavitev pooblaščenca v tej pravdni zadevi ni bilo ugodeno, tako je odločeno s sklepom opr. št. P 1273/2006 z dne 4.7.2007 (listna št. 42-43), ki ga tožnik ni izpodbijal s pritožbo, zato so neutemeljene tudi tožnikove pritožbene navedbe v zvezi z nedodeljenim pooblaščencem. Sicer pa je z začetkom veljavnosti ZPP-D 1.10.2008 (Ur. l. RS, št. 45/2008) prenehala veljati določba 170. čl. ZPP (ZPP-UPB2, Ur. l. RS, št. 36/2004), na podlagi katere je sodišče v pravdnem postopku lahko na prošnjo stranke postavilo stranki pooblaščenca.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo še, da izpodbijana sodba ne vsebuje drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora po določbi II. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik v pritožbi ni izrecno izpodbijal odločitve o stroških pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa tudi glede te odločitve v izpodbijani sodbi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti uradoma.

Glede na vse navedeno je po presoji pritožbenega sodišča tožnikova pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov pritožbenega postopka, teh stroškov niti ni zaznamoval, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločilo.