Jedro

Prav je, da je sodišče na izvedbo dokazov vsebinsko pripravljeno, vendar bi kljub temu moralo zaslišani osebi najprej (pre)pustiti spontano pripoved o dejstvih, o katerih naj bi posamezna oseba izpovedovala, nato pa se ji lahko postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo.

Gre za kršitev načela enakega obravnavanja, če stranka nima možnosti zaslišani nasprotni stranki zastavljati vprašanj (četudi do tega pride zaradi nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja te stranke na zaslišanju). V tem primeru mora sodišče izvedbo dokaza dokončati kasneje ali pa ga ne upoštevati.

Komitent določi vrsto pravnega dejanja, ki naj ga opravi komisionar, in pogoje, pod katerimi naj se to pravno dejanje opravi, in sicer so to pri prodajnem naročilu predvsem stvar (blago) in cena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, se sodba sodišča prve stopnje se v II. točki razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je družbi C. naložilo, da plača A. M. 28.946,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2010 (I. točka sodbe) ter da mu izroči dvanajst umetniških slik, natančno naštetih v točki I/2 sodbe. V II. točki sodbe je sodišče S. M. naložilo plačilo 75.000,00 EUR družbi C., z obrestmi od 31. 12. 2009, posledično pa še 3750,29 EUR pravdnih stroškov. Isti zahtevek proti A. M. je v III. točki zavrnilo.

Proti II. točki sodbe se pritožuje S. M. iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev. Ker se pritožuje le on in je sodba v preostalem delu (ki se nanj ne nanaša), pravnomočna, je prav (oz. smiselno, kot to predlaga tudi sam v pritožbi), da se ga imenuje: toženec, družbo C. pa: tožnica.

Pritožnik sodišču očita, da je kršilo načelo enakega obravnavanja in obojestranskega zaslišanja, ker mu ni bilo omogočeno, da bi zakonitemu zastopniku tožnice J. (J.) P. zastavljal vprašanja, ki so po njegovem bistvena za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Do tega je prišlo, ker so J. P. sredi zaslišanja, tik preden bi mu smel vprašanja postavljati toženčev pooblaščenec, odpeljali v bolnišnico, kar pa na očitek, da je šlo za neenakopraven položaj strank, ne vpliva.

Sicer pa pritožnik nasprotuje ugotovitvi oz. oceni, da je bila komisijska pogodba za njegove slike med njim in tožnico sklenjena, trdi, da ni bila sklenjena ne ustno ne pisno, kar dokazuje dejstvo, da komisijski listi za njegove slike niso podpisani. Ravno to je vprašanje, ki ga je želel zastaviti J. P. Toženec je želel le ugotoviti vrednost svojih slik. Tudi če bi obstajal vzajemni interes za sklenitev komisijske pogodbe, pa ni bilo določene cene, kar je njena bistvena sestavina. Sodišče se je pri tem oprlo na pripis na kopiji elektronskega sporočila, da je A. M. odobril cene za vse slike, vendar ta enostranski pripis ne more ničesar dokazovati, lahko je nastal šele za potrebe te pravde. Presoja sodišča o tem, kaj sta potrdili priči S. G. in R. G., je v nasprotju s tem, kar sta ta dva dejansko povedala; slednji je povedal, da pri tem ni sodeloval in da ne ve, kdaj so bile cene dogovorjene, prva pa je povedala, da so bile cene že dogovorjene za slike, popisana v komisijskih litih, za slike iz posebne ponudbe pa še ne. Cene niso bile dogovorjene, ker je o tem obstajalo precejšnje nasprotje: tožnica jih je ocenjevala na 346.000,00 EUR, toženec pa na 457.000,00 EUR. Sodišče ne navede, katera cena naj bi bila dogovorjena. Ker komisijska pogodba ni bila sklenjena, s strani toženca tudi ni mogla biti kršena, prav tako pa tožnici ne more pripadati nobena provizija. Da ta v resnici ni bila dogovorjena, kaže tudi elektronsko pismo J. P. A. M., v katerem predlaga, da »nekako najdemo način poplačila za naju z R.«. Če bi bila sklenjena pogodba in dogovorjena provizija, bi tožnica preprosto zahtevala, kar bi ji pripadalo.

Pritožnik opredeljuje še pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev. Navaja, da je J. P. doživel srčni infarkt, o okoliščinah, o katerih bi ga želel toženec spraševati, pa so povedala priče G., J. in G. Vztraja, da so bile slike v komisijski prodaji, ker pa ni bila uspešna, so bile tožencu vrnjene. Opozarja, da je toženec slike prevzel šele, ko je tožnica našla kupca.

Pritožba je utemeljena.

Prvenstveno pritožba utemeljeno opozarja na neustrezno izveden dokazni postopek z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnice, saj toženec ni imel možnosti, da bi pri tem aktivno (enakopravno) sodeloval. Tega ne spreminja razlog za to, ki je bil sicer očitno in nesporno v nenadnem poslabšanju zdravstvenega stanja tožničinega zastopnika. Res je tožeča stranka po tem opravičila svojega zakonitega zastopnika z zdravniškim opravičilom, iz katerega izhaja, da naj bi g. J. P. še „nekaj časa ne bil zmožen zagovora pred sodiščem“, vendar bi moralo sodišče to opravičilo kritično presoditi. Prepričati bi se moralo, ali je izvedba dokaza nemogoča, sicer pa zaslišanje kasneje izvesti do konca. Če bi ocenilo, da (popolno) izvedbo dokaza z lastnim zaslišanjem onemogoča stranka (oz. v tem primeru njen zakoniti zastopnik), bi moralo upoštevajoč vse okoliščine presoditi, kaj to pomeni za dejstva, ki jih je želelo ugotoviti tudi z njegovim zaslišanjem (2. odst. 262. čl. ZPP). V nobenem primeru pa ne bi smelo svoje odločitve opreti na tako invalidno izvedeni dokaz. Z grajanim ravnanjem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Ob tem pritožbeno sodišče podaja še splošno pripombo na izvedbo (vseh) dokazov z zaslišanjem (strank in prič). Prav je, da je sodišče na izvedbo teh dokazov vsebinsko pripravljeno, vendar bi kljub temu moralo zaslišani osebi najprej (pre)pustiti spontano pripoved o dejstvih, o katerih naj bi posamezna oseba izpovedovala, nato pa se ji lahko postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo (239. čl. in 263. čl. ZPP).

Sicer pa sodišče prve stopnje tudi še ni ugotovilo vseh spornih pravno pomembnih dejstev, zato zaključku, da je bila med strankama sklenjena komisijska pogodba, ki jo je toženec kršil, za zdaj ni mogoče pritrditi.

S komisijsko pogodbo se komisionar zavezuje, da bo za plačilo (provizijo) v svojem imenu na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent (1. odst. 788. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Ker je komisijska pogodba (pod)vrsta naročniške pogodbe, veljajo zanjo smiselno pravila o pogodbi o naročilu, če ni s komisijskimi pravili drugače določeno (789. čl. OZ). Obveznost komisionarja je torej taka, kot obveznost prevzemnika naročila (1. odst. 768. čl. OZ), ta pa je, da mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (ležeče poudarilo sodišče).

Komitent določi vrsto pravnega dejanja, ki naj ga opravi komisionar, in pogoje, pod katerimi naj se to pravno dejanje opravi, in sicer so ti pogoji pri prodajnem naročilu predvsem stvar (blago) in cena. (1) Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče komisionarjevih navodil, v prvi vrsti dogovorjene cene, ni ugotovilo. Ne zadošča ugotovitev, „da so bile cene dogovorjene“, saj je bila ta (ključna) okoliščina izrazito sporna, in še to je sodišče ugotovilo na podlagi enostranskega dokaza – pripisa tožeče stranke same na kopijo elektronskega sporočila, češ da je A. M. „cene odobril“. (2) Že s tem se sodišče ne bi smelo zadovoljiti, ne da tvega resen dvom v takšno dokazno oceno, saj umanjka tudi kakršnakoli ugotovitev o morebitnem pooblastilu A. M. sklepati posle za očeta (toženca); sporne so bile namreč prav cene toženčevih slik in ne slik njegovega sina. Poleg tega je treba razčistiti in presoditi tudi dejstvo, da komisijski listi ravno za te sporne slike niso bili podpisani, in to ravno v zvezi s pojasnilom tožnice, da je „toženec s tem odlašal“. Drži, da za veljavnost komisijske pogodbe ni predpisana nobena oblika, gre pa za pomembne dokaze, ki lahko pojasnijo voljo strank.

Ni sporno, da je toženec svoje slike od tožnice prevzel nazaj v posest. Razjasniti bi bilo treba, zakaj je to storil, če naj bi bile še vedno v komisijski prodaji pri tožnici, in to celo po tem, ko na bi ta zanj pridobila kupca; v tem smislu je nerazumljiva oz. nelogična navedba iz njenega odgovora na pritožbo, češ saj bi lahko toženec slike nekajkrat prevzel. Nadalje je treba presoditi tudi trditev, ki niti ni sporna, da je toženec zahteval za vse slike skupaj neto 300.000,00 EUR. Celo če bi se izkazalo, da je vendarle bila ustno sklenjena komisijska pogodba, vse kaže, da komisionar ni uspel izpolniti navodila o ceni in je komitent slike prevzel nazaj, kar lahko pomeni le, da sta stranki komisijske pogodbe sporazumno prekinili (razvezali) njuno pogodbeno razmerje. V tej smeri gre logično razumeti tudi dopise toženčeve prejšnje pooblaščenke, na katere se sklicuje ravno tožnica, čeprav ji po tej razlagi ne morejo pomagati.

Iz razlogov prvostopenjske sodbe je razbrati, da je bil ključni dejavnik izpodbijane odločitve ugotovitev, da je bila tožnica tista, ki je našla in (s katalogom) privabila kasnejšega kupca ter dosegla ceno, ki jo je bil ta kupec pripravljen plačati, in jo je kasneje v resnici tudi plačal, a tožencu neposredno, od katerega je slike neposredno tudi kupil; v te ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne dvomi, saj prepričljivo, skladno in logično izhajajo iz elektronskega sporočila g. J. J. Prijatelja A. M. in iz izpovedbe zakonite zastopnice N. ga. B. J..Vendar pa glede na odsotnost zaveze po komisijski pogodbi ali kakšnega drugega dogovora, ki bi predvidel ali izključil takšno situacijo, to več kot moralne obveznosti ne more ustvariti. V tem smislu pritožba utemeljeno opozarja na del elektronskega pisma zakonitega zastopnika tožnice z dne 10. decembra 2009, v katerem ta pravi, da je treba „nekako najti način poplačila za naju (...)“.

Po povedanem je bilo treba v skladu z določbo 1. odst. 354. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti. V novem sojenju naj sodišče odpravi storjene kršitve postopka in upoštevajoč gornja materialnopravna navodila ter pomisleke glede dokazne ocene ponovno odloči o zadevi v še spornem delu.

Odločitev o pritožbenih stroških je po določbi 3. odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno sodbo.

Glej več v Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, str. 287. Ob tem kaže tudi upoštevati, da je bila cena po komisijskih listih (torej po tožničini oceni) za vse sporne slike skupaj 346.000,00 EUR (in ne 300.000,00 EUR).