Jedro

Kadar je oprostitev plačila carine pri uvozu vezana na državo, v kateri je bilo uvoženo blago proizvedeno, mora organ ugotoviti to odločilno dejstvo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške carinske uprave z dne 14.5.1991.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo carinarnice, s katero ji je bil dne 2.4.1991 zavrnjen zahtevek za oprostitev plačila carine za dvobarvni offsetni tiskarski stroj v vrednosti 237.150 DEM. Pred tem je njeno pritožbo zavrnila že Zvezna carinska uprava Beograd z odločbo z dne 15.8.1991. Zoper takšno odločitev je tožnica tedaj sprožila upravni spor, to sodišče pa je z odločbo št. dne 12.3.1992 odpravilo navedeno odločbo Zvezne carinske uprave, ker ta po ustavnem zakonu za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ni bila več pristojna za odločanje o pritožbi.

Tožnica je v pritožbi uveljavljala napačno uporabo materialnega prava. Zahtevo za oprostitev plačila carine je med drugim opirala na določbo 57. člena (v prečiščenem besedilu 60. člena) carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 34/90 - prečiščeno besedilo). Ta določa, da se določbe carinskega zakona ne uporabljajo pri plačevanju carine za uvoženo blago, če je plačevanje carine drugače urejeno z mednarodno pogodbo, ki jo je Jugoslavija podpisala in ratificirala. Jugoslavija je ratificirala sporazum o uvozu predmetov prosvetnega, znanstvenega in kulturnega značaja, prav tako pa tudi protokol k sporazumu o uvozu predmetov prosvetnega, znanstvenega in kulturnega značaja. Ni sporno, da je uvoženo blago zajeto v prilogi "H" k protokolu, vendar je carinarnica v prvostopni odločbi odklonila uporabo protokola, ker je blago uvoženo iz Avstrije, ki ni ratificirala protokola k sporazumu, katerega sestavni del je priloga "H". Takšna interpretacija pa je v nasprotju z zakonom o ratifikaciji protokola k sporazumu o uvozu predmetov prosvetnega, znanstvenega in kulturnega značaja, ki kot kriterij za uporabo tega sporazuma določa, da je blago proizvedeno v kakšni drugi državi pogodbenici. Iz izvornega spričevala za uvoženi offset stroj pa je razvidno, da je bil proizveden v ZR Nemčiji, ki je država pogodbenica.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da tožnica ni uspela dokazati, da je bil sporni offsetni stroj dejansko proizveden v ZR Nemčiji. K carinski deklaraciji za začasni uvoz ni bilo priloženo nikakršno potrdilo o državi izvora. Prošnji za oprostitev plačila carine je bila priložena kopija originala izvornega spričevala z dne 6.9.1990. Pritožbi pa je bila predložena kopija izvornega spričevala z dne 13.5.1991. Iz obeh izhaja, da je država izvora Nemčija. Po mnenju tožene stranke pa na podlagi teh listin ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, da sta izdani za predmetni offsetni tiskarski stroj.

Izpodbijana odločba še utemeljuje, da ni bilo mogoče ugoditi prošnji za oprostitev plačila carine niti po določbi 3. točke 1. odstavka 29. člena carinskega zakona, ker uporabnica ni registrirana za opravljanje časopisno založniške dejavnosti. Iz izpiska iz registra za uporabnico namreč izhaja, da je registrirana za grafično dejavnost ter za izdajanje reprodukcij, slik in koledarjev.

Zoper takšno odločitev je tožnica sprožila upravni spor. V tožbi navaja, da je ob vložitvi deklaracije izrecno najavila možnost uveljavljanja carinske oprostitve. Carinarnica je štela, da so podatki v deklaraciji popolni in skladni, naknadno pa je ugotovila, da Avstrija ni podpisnica protokola H k sporazumu. V takšnem primeru bi morala carinarnica pozvati tožnico k dopolnitvi deklaracije z izvornim spričevalom. Tožnica še navaja, da je končni uporabnik registriran tudi za časopisno založniško dejavnost. Predlaga, naj sodišče zavezanca oprosti obveznosti plačila carine, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo ob začasnem uvozu spornega offsetnega stroja ugotovljeno, da je država izvora Avstrija. Vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Tožnica šele v postopku po tožbi navaja, da je uporabnica razširila dejavnost. V upravnem postopku te navedbe ni postavila. Po določbah 19. člena pravilnika o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list SFRJ, št. 46/86 s spremembami) bi morala predložiti izpisek iz registra že vlogi za uveljavljanje oprostitve. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Določba 57. člena (v prečiščenem besedilu 60. člen) carinskega zakona določa, da se določbe carinskega zakona ne uporabljajo za plačilo carine uvoženega blaga, če je plačilo carine drugače urejeno v mednarodni pogodbi, ki jo je Jugoslavija podpisala in ratificirala. Jugoslavija je podpisala in ratificirala sporazum o uvozu predmetov prosvetnega, znanstvenega in kulturnega značaje z dne 22.11.1951, ki je objavljen v publikaciji Medjunarodni ugovori FLRJ, št. 17/52. Ravno tako je Jugoslavija podpisala in ratificirala protokol k navedenemu sporazumu (Zakon o ratifikaciji je objavljen v prilogi Uradnemu listu SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 7/81).

Na podlagi določbe 1. odstavka 3. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je državni zbor Republike Slovenije sprejel akt o notifikaciji navedenega sporazuma in protokola (Uradni list Republike Slovenije, Mednarodne pogodbe, št. 9, z dne 17.7.1992 - navedena dokumenta sta objavljena pod zap.št. 48 in 49). S tem se nadaljuje veljavnost navedenega sporazuma in protokola tudi na ozemlju Republike Slovenije.

Iz navedenega izhaja, da bi morala tožena stranka pri presoji utemeljenosti tožnikove zahteve za oprostitev plačila carine upoštevati vse navedene predpise, vključno z določbami mednarodnega sporazuma in k njemu sklenjenega protokola. Navedeni sporazum v 1. točki I. člena določa, da se države pogodbenice obvezujejo, da ne bodo zaračunavale carine in drugih bremen pri uvozu predmetov, kadar ustrezajo pogojem, določenim v prilogah in kadar predstavljajo proizvode kake druge države pogodbenice. Protokol pa v 1. točki določa obveznost podpisnic, da prej navedene oprostitve razširijo še na predmete iz prilog, med drugim tudi priloge H navedenega protokola. Priloga H pa kot takšne predmete navaja material in stroje, ki se uporabljajo za izdelavo knjig, publikacij in dokumentov, med drugim tudi stroje za tiskanje in vezanje knjig, če se stroji ustrezne tehnične vrednosti v istem času ne proizvajajo v državi pogodbenici.

Glede na povedano v primeru, če gre za predmete, na katere se nanaša navedeni sporazum s protokolom oziroma prilogami, ni odločilno, ali je bil predmet uvožen iz države pogodbenice, marveč je odločilno, ali je bil predmet v takšni državi proizveden. Gre za odločilno dejstvo, od katerega je odvisna utemeljenost zahtevka za oprostitev plačila carine. Organ prve stopnje tega dejstva sploh ni ugotavljal, ker je napačno štel, da je odločilna država, iz katere se blago uvaža. Tožena stranka pa je to dejstvo ugotavljala, vendar je štela, da tožnik ni uspel dokazati, da je stroj izdelan v ZR Nemčiji, ki je država podpisnica. Takšno dokazno oceno tožena stranka opira na ugotovitev, da je tožnica predložila dve izvorni spričevali, z različnima datumoma in z različno zaporedno številko: enega že vlogi za oprostitev plačila carine, drugega pa pritožbi. Obe pa sta datirani že po opravljenem carinjenju stroja ob začasnem uvozu. Vendar pa iz obeh izvornih spričeval, ki jih je izdal isti organ, izhajajo ista dejstva: da gre za dvobarvni offsetni stroj znamke Rolland 202 OB, št. 19 125 B, proizveden v ZR Nemčiji. Tožena stranka ne utemeljuje, zakaj iz takšnih potrdil ni mogoče ugotoviti države proizvajalke. Sodišče ocenjuje, da isti organ lahko o istem dejstvu izda tudi več potrdil, v različnih časovnih obdobjih, pod različnimi številkami. Če pa to pri toženi stranki vzbuja dvom v verodostojnost potrdil, bi morala ta odločilna dejstva ugotavljati s pomočjo drugih dokazil. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kršila temeljno načelo materialne resnice, določeno v 7. členu zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo - ZUP), saj ni ugotovila, v kateri državi je proizveden navedeni offsetni stroj, kar je odločilno dejstvo za zakonito in pravilno odločitev v tej zadevi. Zato je sodišče po 2. odstavku 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77) odpravilo izpodbijano odločbo.

V ponovljenem postopku naj tožena stranka ugotovi, ali sporni offsetni stroj predstavlja proizvod, določen v navedenem sporazumu, protokolu oziroma v prilogah k njima. Če ugotovi, da gre za takšen proizvod, naj s pomočjo predloženih izvornih potrdil in po potrebi tudi z drugimi dokazili, ugotovi, v kateri državi je bil stroj proizveden. Če ugotovi, da je bil proizveden v državi, podpisnici navedenega sporazuma in protokola, bo morala izdati odločbo, s katero bo tožnika oprostila plačila carine za uvoz navedenega stroja. Če pa bo tožena stranka ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila carine na teh podlagah, bo morala oceniti še njene navedbe o tem, da izpolnjuje pogoje po 3. točki 1. odstavka 29. člena carinskega zakona. Pri tem bo morala, ob upoštevanju določb zakona o založništvu (Uradni list SRS, št. 25/78), izčrpneje utemeljiti, zakaj šteje, da registracija založniške dejavnosti kot stranske dejavnosti, in sicer izdajanje reprodukcij, slik in koledarjev, ne more šteti za dejavnost iz navedene določbe carinskega zakona.

Sodišče je odločilo ob uporabi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).