Jedro

Namenska uporaba kmetijskih zemljišč obsega zgolj in samo njihovo kmetijsko obdelavo in v tem oziru ohranjanje ter izboljševanje pridelovalnega potenciala, saj se s tem zagotavlja nacionalna prehranska varnost v povezavi z ohranjanjem potrebnih virov (prva alineja 1.a člena ZKZ). Postavitev reklamnega panoja, kljub temu, da ne ovira obdelovanja zemljišča (košenja trave), ni zakonsko predpisana namenska uporaba. Z drugimi besedami, oglaševalska tabla ne služi kmetijskemu zemljišču in ne prispeva k prehranski varnosti in pridelavi hrane. Golo dejstvo, da kmetijskemu zemljišču ne škodi, ne more voditi do drugačnega zaključka.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Kmetijska inšpekcija (v nadaljevanju inšpekcijski organ), tožniku prepovedal uporabo kmetijskega zemljišča na parceli št. 1341 k.o. ... v kakršenkoli drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo in mu odredil, da poskrbi za odstranitev kovinske konstrukcije za vpenjanje oglasnih platen z navedene parcele (točka 1 izreka). Rok za izvršitev odrejenih ukrepov je 15. 3. 2021 (točka 2 izreka). O izvršitvi mora tožnik takoj obvestiti inšpektorja (točka 3 izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 4 izreka). O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom (točka 5 izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je inšpekcijski organ v zadevi nenamenske rabe kmetijskega zemljišča v ponovnem postopku zaslišal direktorja in zastopnika družbe A., d. o. o. in B., d. o. o. C. C. V postopku je ugotovil, da lastniku obravnavanega kmetijskega zemljišča D. D. najemnino za zemljišče, kjer stoji kovinska konstrukcija z oglasnim panojem, plačuje družba A., d. o. o., da je lastnik kovinske konstrukcije tožnik, ki je družbi A. naročil njeno postavitev, da gre za kapitalsko povezani pravni osebi, da ima slednja možnost trženja oglasnega prostora na kovinski konstrukciji, ki dobi naročilo za oglaševanje od strank ter naroči tožniku, da zamenja reklamno sporočilo, ki zamenjavo naroči pri družbi A., d. o. o., ki zamenjavo izvede z lastnimi zaposlenimi ali zunanjimi sodelavci. V Uradnem listu RS, št. 76/2019 so objavljene spremembe št. 3 Odloka o izvedbenem prostorskem načrtu Mestne občine Kranj (v nadaljevanju Odlok), s katerim je celostno urejeno oglaševanje na območju mesta Kranj, vendar ob prometni vpadnici Šenčur - Kranj, kjer se nahaja predmetna parcela, možnosti postavitve oglasnih panojev ne predvideva in glede njene namenske rabe ni sprememb ter ostaja v celoti kmetijsko zemljišče, o čemer sta bili obe družbi obveščeni. Na podlagi navedenih ugotovitev je inšpekcijski organ kot odgovornega za postavitev predmetne konstrukcije ugotovil tožnika, ki je tudi odgovoren, da poskrbi za njegovo odstranitev. Postavitev konstrukcije na kmetijsko zemljišče pomeni rabo kmetijskega zemljišča, ki ni skladno z njegovim namenom, saj dejavnost oglaševanja ne sodi med kmetijske dejavnosti. S postavitvijo kovinske konstrukcije za vpenjanje oglasnih platen je kršen prvi odstavek 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ).

3.Toženka je odločbo inšpekcijskega organa v 1. točki izreka spremenila, tako da se pred besedo "odredi" vstavi besedilo "zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja". V preostalem je pritožbo zavrnila. V obravnavanem primeru ni dvoma, da je predmetno zemljišče kmetijsko, katerega varstvo, rabo in obdelovanje ureja ZKZ. Uporabo kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom pomeni uporabo za kmetijsko proizvodnjo, kar postavitev in trženje oglaševalskega panoja ni, kot tudi to ni dejavnost, ki se izvaja z namenom opravljanja kmetijske dejavnosti. V zadevi ni sporno, da se predmetno kmetijsko zemljišče obdeluje, saj je razen na mestu reklamnega panoja obdelano. Novi Odlok ni prinesel sprememb v smislu namenske rabe obravnavanega zemljišča, ki še vedno ostaja kmetijsko. Predmetno zemljišče parc. št. 1344 k.o. ... sodi po namenski rabi med najboljša kmetijska zemljišča (K1) oziroma po sedanji ureditvi med trajno varovana kmetijska zemljišča. Stopnja varovanja teh zemljišč nasproti ostalim kmetijskim zemljiščem (K2) je bistveno višja. Inšpekcijski organ je že 11. 12. 2017 vpogledal v takrat veljavni občinski prostorski plan in ugotovil, da tamkajšnji 10. člen sicer dopušča določene vrste objektov in ureditev, vendar oglasnih panojev ni med njimi. Z navedbo spremembe št. 3 Odloka je inšpekcijski organ poudaril, da tudi sprejete spremembe niso prinesle takih novosti, ki bi tožniku omogočile postavitev reklamnega panoja na obravnavanem zemljišču. Tožniku je naloženo zgolj vzpostavitev v prejšnje stanje kmetijskega zemljišča, ki bo omogočil uporabo kmetijskega zemljišča v izključno kmetijske namene, kar bo doseženo na način, da se odstrani konstrukcija oglaševalskega panoja. Osnovni namen, ki izhaja iz 1.a člena ZKZ, je trajno varovanje kmetijskih zemljišč in njihovo upravljanje, ki preprečuje nadaljnje spreminjanje najboljših kmetijskih zemljišč v nekmetijske namene. Za samo nenamensko rabo ni pomembno, kako invaziven ali minimalen je poseg v samo zemljišče.

4.Tožnik vlaga tožbo zoper navedeno odločitev iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Izpostavlja, da se večji del kmetijskega zemljišča neposredno uporablja za kmetijsko dejavnost. Lastnik zemljišče v pretežnem delu uporablja kot njivo, ki jo obdeluje in travnik, ki ga kosi, tako da zemljišče tudi v delu, kjer je konstrukcija, še vedno predstavlja travnik. Postavitev kovinske konstrukcije v ničemer ne posega v uporabo kmetijskega zemljišča in ne ovira njegove namenske rabe, kot izhaja iz dejanskega stanja. Uporabnik kmetijskega zemljišča slednjega ni dolžan uporabljati v smislu, da se mora ukvarjati s kmetijsko proizvodnjo, če za to nima interesa, dolžan pa je zemljišče uporabljati tako, da bo ohranjal primernost zemljišča za kmetijsko predelavo. Navaja sodbo Upravnega sodišča RS (v nadaljevanju Upravno sodišče) I U 582/2008 z dne 15. 9. 2010. Dejstva, ali se kmetijsko zemljišče dejansko uporablja za kmetijske namene oziroma je njegova uporaba onemogočena, inšpekcijski organ ni ugotavljal. Po stališču tožbe ni mogoče šteti, da se kmetijsko zemljišče, ki se v celoti uporablja skladno s svojim namenom, poleg tega pa deloma tudi za druge dejavnosti, ne uporablja za kmetijsko dejavnost, zgolj zato, ker dejavnost oglaševanja ne spada pod šifro 71.120. Zemljišče se s postavitvijo objekta za oglaševanje tudi ne onesnažuje ali degradira.

5.Po stališču tožbe sta inšpekcijski organ in toženka zmotno interpretirala prvi odstavek 4. člena ZKZ. Določbe ZKZ so namenjene zakonski realizaciji drugega odstavka 71. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) v okviru zagotavljanja ekološke funkcije lastnine. Smiselno, z uporabo pojmov osnovnega namena varstva kmetijskih zemljišč, je potrebno razlagati tudi prvi odstavek 4. člena ZKZ, in sicer tako, da je njen namen v zagotavljanju namenske uporabe kmetijskega zemljišča zaradi preprečitve onesnaževanja oziroma degradacije. Člen 4 ZKZ je namenjen predvsem ureditvi preprečevanja onesnaževanja in degradiranja, ne pa prepovedovanju kakršnekoli nenamenske uporabe zemljišča. Neločljiva povezanost namenske uporabe zemljišča s preprečevanjem onesnaževanja oziroma degradacije je razvidna tudi iz 7. člena ZKZ. Prvi odstavek 4. člena ZKZ je po stališču tožbe interpretirati na način, da je prepovedana raba kmetijskega zemljišča, ki preprečuje obdelovanje zemljišča, ki na kakršenkoli način vpliva na trajno rodovitnost tal ali povzroča degradacijo oziroma onesnaževanje kmetijskega zemljišča in obe zapovedi iz 4. člena ZKZ veljata kumulativno. V obravnavanem primeru do onesnaževanja, degradiranja ali zaviranja rastlin ni prišlo. Ob ugotovitvi, da se zemljišče uporablja v nasprotju z njegovim namenom, je treba hkrati ugotoviti tudi ali nenamenska uporaba pomeni onesnaževanje ali drugačno degradiranje zemljišč. Slednjega inšpekcijski organ ni ugotavljal. Upravno sodišče je nenamensko rabo kmetijskega zemljišča v nekaj primerih že presojalo skozi prizmo degradacije in onesnaževanja zemljišča, kar pojasni. Razlaga prvega odstavka 4. člena ZKZ, za katero se zavzema inšpekcijski organ, po kateri je mogoče presojati le namen uporabe, ne pa tudi, ali se kmetijsko zemljišče hkrati degradira oziroma onesnažuje, je po mnenju tožbe napačna. Nenamenska uporaba po 4. členu ZKZ bi se zato morala presojati glede na posamezen primer in vpliv, ki ga ima na onesnaževanje ali degradiranje zemljišča. Glede na to, da se v konkretnem primeru zemljišče obdeluje, postavitev objektov za oglaševanje pa v ničemer ne posega v bistvo kmetijskega zemljišča, je postavitev predmetne konstrukcije irelevantna za stanje kmetijskega zemljišča. Prav tako je bila postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje skladna s prostorskimi akti. Navedbe, da sprememba Odloka ne predvideva postavitve objektov za obveščanje in oglaševanje, so nerelevantne, saj je bil objekt za obveščanje in oglaševanje postavljen že pred spremembo.

6.Tožnik očita poseg v pravico do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude (33. člen in 74. člena Ustave), kar pojasni. Za tožnika odreditev odstranitve objekta predstavlja onemogočeno razpolaganje z objektom za oglaševanje v njegovi lasti na način, da mu je prepovedano posedovanje objektov na zadevnih kmetijskih zemljiščih, kljub veljavnemu pravnemu poslu z lastnikom nepremičnine. Tožnik zaradi obveznosti odstranitve objekta ne bo več mogel opravljati gospodarske dejavnosti oglaševanja na predmetnih nepremičninah. Poseg v njegovo pravico je nesorazmeren z zasledovalnim ciljem iz drugega odstavka 71. člena Ustave, saj je dejstvo, da se kmetijski zemljišči obdelujeta in ni bilo ugotovljeno, da bi bila nepremičnina kakorkoli onesnažena ali degradirana. Zato odstranitev objekta ni primeren, niti nujen ukrep. Očita tudi, da gre za neproporcionalen ukrep, ker bo imela odstranitev objekta za tožnika hude finančne posledice, medtem ko na zemljišče to ne bo vplivalo. Izpostavlja, da bo imela odstranitev objektov za oglaševanje, ki se nahajajo na področju Mestne občine Kranj, hude posledice za tožnikovo dejavnost oglaševanja na območju cele Slovenije, ter izpostavlja tudi škodo iz naslova okrnitve ugleda. Poudarja, da je v odločilnem delu obrazložitev izpodbijane odločbe pavšalna. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Če bo sodišče ugotovilo, da je potrebno prvi odstavek 4. člena ZKZ razlagati tako, da je prepovedana vsaka nenamenska raba kmetijskega zemljišča, tudi če na onesnaževanje ali degradacijo ne vpliva, pa predlaga, da sodišče poda zahtevo za presojo ustavnosti prvega odstavka 4. člena in prve alineje točke B) 107. člena ZKZ, ki sta po stališču tožbe protiustavni.

7.V odgovoru na tožbo toženka med drugim navaja, da je predmet postopka nenamenska raba kmetijskega zemljišča, ki je ločena od onesnaževanja, degradacije ali drugačnega zaviranja rasti rastlin. Pojem namenske rabe je mogoče pojasniti preko določb ZKZ in Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Tako je mogoče sklepati, da uporaba kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom pomeni uporabo kmetijskega zemljišča za kmetijsko proizvodnjo. Slednjo pojasni 102. člen ZKme-1, ki ga citira. Kmetijske dejavnosti so opredeljene v Standardni klasifikaciji dejavnosti (SKD) v Področju A - Oddelku 01 Kmetijska proizvodnja. Postavitev oglaševalskega panoja, četudi gre (le) za cevno konstrukcijo, ni kmetijsko opravilo in ne dejavnost, ki se izvaja z namenom opravljanja kmetijske dejavnost. V primeru postavitve in trženja prostora na reklamnem panoju se izvaja dejavnost oglaševanja. Drži, da tožnika ni mogoče prisiliti, da bi se ukvarjal s kmetijsko dejavnostjo, vendar pa ga k izvajanju kmetijske dejavnosti tudi nihče ne sili. Inšpekcijski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil zgolj da vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje, kar pa se lahko doseže le z odstranitvijo konstrukcije oglasnega panoja. Postavitev konstrukcije za oglaševalski pano ne sodi pod ustrezne metode uporabe kmetijskega zemljišča in ni skladna z osnovnim namenom po 1.a členu ZKZ. V 3.č členu ZKZ je določeno, katere posege in objekte lahko lokalna skupnost načrtuje na trajno varovanih kmetijskih zemljiščih (K1) in na drugih kmetijskih zemljiščih (K2). Inšpekcijski organ je že 11. 12. 2017 vpogledal v takrat veljavni občinski prostorski plan in ugotovil, da na kmetijskih zemljiščih ni dopuščal oglasnih panojev. Z vpogledom v spremembe prostorskega akta je poudaril, da tudi sprejete spremembe niso prinesle takih novosti. Toženka 4. člen ZKZ uporablja skladno z namenom zakonodajalca. Ne gre za nujno povezanost ali izključevanje enega z drugim (namenske rabe, onesnaževanja ali degradacije), ampak za različna prepovedana ravnanja. Upravno sodišče je že v več primerih, kot jih navaja, potrdilo, da gre pri postavitvi oglaševalskega panoja za nenamensko rabo kmetijskega zemljišča. Ukrep tudi ni nesorazmeren. Z odreditvijo vzpostavitve kmetijskega zemljišča v prejšnje stanje ni v ničemer poseženo v lastninsko pravico lastnika in pravico tožnika do svobodne gospodarske pobude, saj mu ni prepovedano izvajanja njegove dejavnosti oglaševanja. Toženka zavrača očitke glede neproporcionalnosti ukrepa in posledične škode, ki naj bi z ukrepom nastali tožniku, saj ne gre za pravno priznano škodo, kar pojasni. Vsebini zapisnika tožnik v postopku ni nasprotoval in predstavlja javno listino. Pravna podlaga je pojasnjena tako glede zapovedne norme (4. člen ZKZ) kot glede inšpekcijskega ukrepa (prve alineje točke B) 107. člena ZKZ). Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8.V pripravljalni vlogi 12. 12. 2023 toženka navaja novejšo sodbo Upravnega sodišča, s katero je sodišče pritrdilo stališču toženke, da postavitev reklamnega panoja na kmetijsko zemljišče predstavlja njegovo nenamensko rabo.

9.Sodišče je 13. 12. 2023 opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti toženke. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Tožnikova dokazna predloga za zaslišanje tožnikovega zakonitega zastopnika in za postavitev izvedenca ustrezne stroke je sodišče zavrnilo kot nedopustno tožbeno novoto po 52. členu ZUS-1, saj tožnik ni pojasnil, zakaj ga ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika je bil predlagan v podkrepitev navedb o hudih finančnih posledicah in nepremoženjski škodi, ki grozita tožniku, kar bi potrdil tudi sodni izvedenec. Kot je že pojasnilo sodišče na naroku, morebitna škoda niti vpliv reklamnega panoja na zemljišče tudi niso relevantne okoliščine, ki vplivajo na odločitev, in so nepomembne in zato niso predmet dokazovanja. Prav tako je sodišče pojasnilo, da sloni rešitev tega upravnega spora v pravilni razlagi ZKZ. Glede procesne graje tožnika, ker sodišče ni preklicalo in preložilo naroka za glavno obravnavo, pa sodišče navaja, da je sodišče pravilno vabilo tožnika po pooblaščencu odvetniku in da za preklic in preložitev preložitev naroka zaradi odsotnosti direktorja tožnika niso podani upravičeni razlogi.

10.Tožba ni utemeljena.

11.Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Inšpekcijski organ in toženka sta za svojo odločitev navedla pravilne in utemeljene razloge. Zato se sodišče, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.

12.V obravnavani zadevi ni sporno, da je predmetno zemljišče, to je parcela št. 1341 k.o. ..., opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, ki po namenski rabi spada v območje najboljših kmetijskih zemljišč (K1). Sporno tudi ni, da je na kmetijskem zemljišču postavljena kovinska konstrukcija za vpenjanje oglasnih platen in da v naravi kmetijsko zemljišče predstavlja deloma travnik deloma njivo. V zadevi tudi ni sporno, da glede na Odlok Mestne občine Kranj na navedenem zemljišču ni dopustna postavitev nobenih objektov. Sporen pa je ukrep kmetijskega inšpektorja, ki je oprt na 4. člen ZKZ in odrejen v skladu s prvo alinejo točke B) 107. člena ZKZ za vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Med strankama je sporno, ali je prišlo zaradi postavitve in uporabe kovinske konstrukcije za oglaševanje do uporabe obravnavanega kmetijskega zemljišča v nasprotju z namenom, kot ga določa ZKZ.

13.Posebno varstvo kmetijskih zemljišč določa zakon (drugi odstavek 71. člena Ustave). ZKZ ureja varstvo kmetijskih zemljišč in njihovo upravljanje, tako da določa njihovo razvrstitev, rabo in obdelovanje, njihov promet in zakup, agrarne operacije in skupne pašnike (prvi odstavek 1. člena ZKZ). Cilji tega zakona so: ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane; trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja (1.a člen ZKZ). Po prvem odstavku 4. člena ZKZ je kmetijska zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin.

14.Kmetijski inšpektorji nadzorujejo izvajanje izvajanje ZKZ in predpisov, izdanih na njegovi podlagi (106. člen ZKZ). Poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, imajo pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku (prva alineja točke B) 107. člena ZKZ). Na kmetijskem zemljišču je dopustno postavljati le objekte, ki jih določa 3.č člen ZKZ in je njihova postavitev dopustna na podlagi akta lokalne skupnosti. V obravnavanem primeru ne gre za takšen objekt, tega tožnik v tožbi tudi ne zatrjuje.

15.Tožnik v tožbi in na naroku v bistvenem zatrjuje, da postavitev kovinske konstrukcije v ničemer ne posega v uporabo kmetijskega zemljišča in da ne ovira njegove namenske uporabe, da se travnik kosi, v delu, kjer predstavlja njivo, pa se zemljišče redno obdeluje ter očita, da inšpekcijski organ ni ugotavljal, ali se kmetijsko zemljišče dejansko uporablja za kmetijske namene oziroma ali je njegova uporaba onemogočena. Tožnik vztraja, da inšpekcijski organ ni pravilno uporabil prvega odstavka 4. člena ZKZ, saj bi po stališču tožbe inšpekcijski organ moral pretehtati, ali je zemljišče oškodovano v smislu 1.a člena ZKZ ter ali nenamenska raba pomeni njegovo onesnaženje ali degradacijo, pri čemer poudarja, da objekt za oglaševanje v ničemer ne vpliva na kmetijsko zemljišče.

16.Argumenti, ki jih tožnik navaja v tožbi, s katerimi utemeljuje navedeno stališče, po presoji sodišča ne pripeljejo do takšnega zaključka, kot zatrjuje tožnik. Ustava je naložila zakonodajalcu, da je posebej uredil varstvo kmetijskih zemljišč. To je storil s sprejemom ZKZ. Ob spremembi besedila 1. člena ZKZ je tako zapisal, da je treba naglasiti varstvo kmetijskih zemljišč. Cilj varstva je povzet v 1.a členu ZKZ, ki vsebuje temeljne strateške usmeritve zakona. Mednje spada trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo, ohranjanje krajine in varstvo ter razvoj podeželja. Eno od osnovnih načel je trajnostni razvoj in omogočanja sonaravnega razvoja kmetijstva in podeželskih območij. Besedilo prvega odstavka 4. člena ZKZ je enako od uveljavitve zakona dalje. Posebno varstvo kmetijskih zemljišč med drugim pomeni, da se slednja uporabljajo po predpisih (namembnost, preprečevanje in omejitev spreminjanja namembnosti, preprečevanja onesnaževanja, poslabševanja rodovitnosti, preobremenjevanja zemljišč z gnojem, gnojevko in drugimi gnojili, onesnaževanja s fitofarmacevtskimi sredstvi in njihovimi ostanki ter embalažo). S tega zornega kota ni dvoma, da zakon predpisuje uporabo kmetijskih zemljišč v skladu z njihovim namenom in obenem prepoveduje njihovo onesnaževanje, degradacijo ali drugačno zaviranje rasti rastlin. V tej luči vse metode razlage, jezikovna, logična, sistematična, zgodovinska in namenska (funkcionalna ali teleološka) vodijo do istega sklepa. Zakonski zahtevi prvega odstavka 4. člena ZKZ sta dve: (1) namenska uporaba kmetijskih zemljišč in (2) preprečevanje njihovega onesnaževanja, degradacije ali drugega zaviranja rasti rastlin. Za razumevanje zadnjih so nato zakonske opredelitve v sledečih dveh odstavkih (kdaj so kmetijska zemljišča onesnažena in kdaj je zagotovljena trajna rodovitnost tal). Inšpekcijski ukrep se zato izreče zaradi nenamenske rabe ali pa zaradi onesnaževanja, degradacije ali drugega zaviranja rasti rastlin.

17.Sodišče sodi, da namenska uporaba kmetijskih zemljišč obsega zgolj in samo njihovo kmetijsko obdelavo in v tem oziru ohranjanje ter izboljševanje pridelovalnega potenciala, saj se s tem zagotavlja nacionalna prehranska varnost v povezavi z ohranjanjem potrebnih virov (prva alineja 1.a člena ZKZ). Postavitev reklamnega panoja, kljub temu, da ne ovira obdelovanja zemljišča (košenja trave), ni zakonsko predpisana namenska uporaba. Z drugimi besedami, oglaševalska tabla ne služi kmetijskemu zemljišču in ne prispeva k prehranski varnosti in pridelavi hrane. Golo dejstvo, da kmetijskemu zemljišču ne škodi (da ga ne onesnažuje ali degradira), kot poudarja tožnik, ne more voditi do drugačnega zaključka.

18.V luči povedanega stališče tožnika, da je treba ob ugotovitvi, da se zemljišče uporablja v nasprotju z njegovim namenom hkrati ugotoviti tudi ali nenamenska uporaba pomeni onesnaževanje ali drugačno degradiranje zemljišč, ni pravilno. Kot rečeno, zadošča nenamenska uporaba kmetijskega zemljišča sama po sebi. V zadevi glede na povedano tudi ne gre zgolj za zaključek, da ker dejavnost oglaševanja ne spada pod šifro 73.120, da gre zato za uporabo kmetijskega zemljišča v nasprotju s 4. členom ZKZ, kot zmotno očita tožnik.

19.Ob nesporni ugotovitvi, da gre pri parceli št. 1341 k.o. ... za kmetijsko zemljišče, predstavlja tudi po presoji sodišča postavitev železne konstrukcije za nameščanje reklamnih panojev na tem zemljišču rabo, ki ni v skladu z njegovim namenom. Železna konstrukcija ni uvrščena med objekte, ki jih je dopustno postaviti na kmetijskem zemljišču, tudi ni namenjena kmetijski dejavnosti, zato je zahteva, da se v določenem roku odstrani in vzpostavi prejšnje stanje, upravičena. Ugotovitve v postopku potrjujejo rabo predmetnega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, zato v zadevi niti ni bistveno, ali je predmetni del zemljišča, na katerem je postavljena železna konstrukcija, kljub temu lahko obdelan ali ne. Zato sodišče kot nerelevantne zavrača ugovore tožnika, da je kljub postavitvi predmetne kovinske konstrukcije mogoče kmetijsko zemljišče uporabljati v skladu z njegovim namenom (košnja) in da glede navedene uporabe, ki naj bi se izvajala, dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

20.Bistvenih pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe pa sodišče ne ugotavlja. Izpodbijana odločba vsebuje vse sestavine, kot jih določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ustreza standardu obrazloženosti ter se jo tudi da preizkusiti. Tožnik je z opisanim ravnanjem kmetijsko zemljišče uporabil v nasprotju z namenom, ki ga za kmetijska zemljišča določa ZKZ (4. člen), kar sta inšpekcijski organ in toženka ustrezno obrazložila in se z njunimi argumenti sodišče v celoti strinja.

21.Po presoji sodišča je materialno pravo, ki se nanj sklicujeta inšpekcijski organ in toženka, pravilno uporabljeno. Kot že povedano, je prvi odstavek 4. člena ZKZ, po presoji sodišča treba obravnavati ločeno od onesnaževanja, degradacije ali drugačnega zaviranja rasti, kar izhaja že iz samega teksta navedene določbe, ki vsebuje besedo "ter", kar pomeni, da ne gre za kumulativno uporabo, kot meni tožnik. Takšna razlaga pa izhaja tudi iz sodne prakse. Tožniku ukrep tudi ni bil izrečen zaradi onesnaževanja ali degradacije po šesti alineji B) točke 107. člena ZKZ v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZKZ, zato vprašanje onesnaženja, degradacije idr. zemljišča v tej zadevi ni relevantno.

22.Izrečeni inšpekcijski ukrep pa tudi ni nesorazmeren, kot to ugovarja tožnik. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnik predmetno kmetijsko zemljišče uporablja v nasprotju z ZKZ. Inšpekcijski organ je zato tožniku izrekel edini možen zakonsko predpisan ukrep, to je vzpostavitev kmetijskega zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku (prva alineja točke B) 107. člena ZKZ). Povedano drugače, če gre za nenamensko uporabo kmetijskega zemljišča, lahko kmetijski inšpektor samo prepove rabo in odredi vzpostavitev prejšnjega stanja, kar je v konkretnem primeru možno vzpostaviti le z odstranitvijo predmetne kovinske konstrukcije za oglaševanje. Zakon ne ponuja drugih možnosti, tako da inšpekcijski organ ni imel izbire med različnimi ukrepi, izrekel je lahko le prepoved in odredil odstranitev oglaševalskega panoja. Posledično tudi tehtanje sorazmernosti opisanega ukrepa ne pride v poštev.

23.Sklicevanje tožnika na odločitev Upravnega sodišča I U 1213/2014 z dne 9. 12. 2014, v kateri je sodišče obravnavalo ravnanje, ki je povzročilo onesnaženje in degradacijo zemljišča (odlaganje zabojnikov, palet in drugih stvari ter navažanje gramoza), ni primerljivo za obravnavani primer. Vsako onesnaževanje in degradacija kmetijskega zemljišča je seveda že pojmovno nenamenska uporaba kmetijskega zemljišča. Kar pa se tiče sodbe I U 1148/2016 z dne 14. 11. 2017, ki se nanjo sklicuje tožnik v podkrepitev svojih stališč, pa se je sodišče ukvarjalo s pomožnim kmetijskim objektom, ki je služil kmetijski rabi (shranjevanje strojev in pripomočkov za delo v oljčniku) in ni šlo za primer, kjer bi bil objekt namenjen povsem nekmetijski dejavnosti (oglaševanju). Glede sodbe I U 582/2008 z dne 15. 10. 2010, ki se nanjo prav tako sklicuje tožnik, pa se je inšpekcijski organ skliceval pri izreku ukrepa med drugim na 7. člen ZKZ ter Uredbo o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar in ne gre za primerljivo zadevo.

24.Po presoji sodišča z izpodbijano odločbo ni protiustavno poseženo v tožnikovo zasebno lastnino (33. člen Ustave) in v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave), kot to zatrjuje tožnik. Zaradi varstva kmetijskih zemljišč, kot omejene in za človeka nujno potrebne dobrine, Ustava in na njeni podlagi sprejeti zakoni, med drugim ZKZ, urejajo posebno varstvo kmetijskih zemljišč (drugi odstavek 71. člena Ustave), zlasti najboljših kmetijskih zemljišč. Namen ZKZ je prav varstvo kmetijskih zemljišč in določitev posegov na njih le v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, kar pa predmetna kovinska konstrukcija, kot rečeno ni. Lastninska pravica posameznikov in pravnih oseb ni neomejena. Poseg vanjo je dopusten v skladu z načelom sorazmernosti. Po drugem stavku drugega odstavka 74. člena Ustave se gospodarske dejavnosti ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Opredelitev javne koristi je odvisna od narave in namena posamezne gospodarske dejavnosti. V obravnavanem primeru tožnik predmetno kovinsko konstrukcijo, postavljeno na prvovrstnem kmetijskem zemljišču, uporablja za oglaševanje. Sodišče sodi, da glede na že pojasnjeni namen varstva kmetijskih zemljišč, tožnikov očitek, da je poseženo v njegovi pravici do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude, ni utemeljen.

25.Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da prekine postopek in pred Ustavnim sodiščem RS začne postopek za presojo ustavnosti prvega odstavka 4. člena in prve alineje točke B) 107. člena ZKZ, saj sta določbi po presoji sodišča jasni in skladni z Ustavo, na kar kaže tudi enotna oziroma usklajena sodna praksa. Neutemeljen je tožbeni očitek, da je razlaga prvega odstavka 4. člena ZKZ, kot jo je uporabil inšpekcijski organ, ki na kmetijskih zemljiščih prepoveduje vsakršno nenamensko uporabo, brez upoštevanja konkretnega dejanskega stanja kmetijskega zemljišča, protiustavna. V zadevi ni sporno, da je v tej zadevi obravnavana kovinska konstrukcija postavljena na kmetijskem zemljišču in da jo tožnik uporablja za oglaševanje, kar pa ni raba kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom, kot izhaja iz ZKZ. V zadevi je po povedanem bistveno, da postavitev in uporaba kovinske konstrukcije za oglaševanje predstavlja drugačen namen rabe zemljišča, ki ni v skladu z ZKZ, in ne gre za neustavni določbi.

26.Po izvedenem dokaznem postopku in dokazni oceni sodišča tožnik ni uspel dokazati, da se s sporno kovinsko konstrukcijo za oglaševanje ne posega v določbo prvega odstavka 4. člena ZKZ, ki zapoveduje namensko rabo kmetijskih zemljišč.

27.Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, materialno pravo, ki se nanj sklicujeta upravna organa je pravilno uporabljeno, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev pravil postopka in tudi ne kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (ničnost), zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

28.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Ki določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta.

2Predmet dokazovanja so trditve strank o pomembnih dejstvih (Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2006, stran 341).

3Ki med drugim določa, da lahko lokalna skupnost v svojem prostorskem aktu na območjih kmetijskih zemljišč dopusti gradnjo objektov ali posegov v prostor: kot so navedeni v točkah a) do n), med drugim npr. enostavni in nezahtevni pomožni kmetijsko - gozdarski objekti, čebelnjak, staja, pomožni objekti za spremljanje stanja okolja in naravnih pojavov, začasni objekti in začasni posegi, oder z nadstreškom, cirkus, začasna tribuna,premični objekti za rejo živali, opazovalnica, začasne ureditve za pred naravnimi nesrečami, dostop do objekta, gradbeno inženirski objekti, rekonstrukcije cest, mala vetrna elektrarna.

4Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-C), skrajšani postopek, EVA: 2009-2311-0151.

5Poročevalec DZ 34/1996 z dne 20. 9. 1996.

6Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 183/2016 z dne 15. 3. 2017.

7Inšpekcijski organ ni ugotavljal primernost obdelave kmetijskega zemljišča po 7. členu ZKZ, temveč zgolj njegovo rabo po prvem odstavku 4. člena ZKZ ter obdelanost zemljišča ni bila predmet izpodbijane odločbe.

8Ki določa, da je kmetijska zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin.

9Primerjaj, npr. sodbi Upravnega sodišča RS I U 103/2017 z dne 22. 2. 2018, I U 671/2020 z dne 31. 5. 2022, idr.

10Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 183/2016 z dne 15. 3. 2017.

11Ibidem, točka 6. točka.

12Ta zakon ureja varstvo kmetijskih zemljišč in njihovo upravljanje, tako da določa njihovo razvrstitev, rabo in obdelovanje, njihov promet in zakup, agrarne operacije in skupne pašnike (člen 1. ZKZ).

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 4

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.