Jedro

Sodišče prve stopnje je pri določitvi preživninske obveznosti toženke upoštevalo vrednostni trikotnik in sicer potrebe mladoletnih otrok ter materialne in pridobitne zmožnosti pravdnih strank. Glede na materialne in pridobitne zmožnosti pravdnih strank je pravilno ocenilo, katere mesečne in letne preživninske potrebe otrok lahko krijeta pravdni stranki in v kakšnem razmerju.

Tožnik na podlagi ZVojl prejema mesečno 1.930,00 EUR. Zmotne so pritožbene navedbe, da gre za denarne prejemke, ki jih ni mogoče upoštevati v okviru materialnih in pridobitnih zmožnosti tožnika, ker so ta denarna sredstva namenjena zgolj njegovemu preživljanju in vsakodnevnemu blaženju njegovih težav, ki jih ima kot invalid. Preživninska obveznost se določi oziroma porazdeli med preživninska zavezanca, glede na ugotovljene dejanske okoliščine ob izdaji sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se v izpodbijanem delu potrdijo sodba in sklep z dne 10. 10. 2019 ter sklep z dne 18. 11. 2019 sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je mladoletna otroka pravdnih strank A. A. in B. A., oba rojena...2012, zaupalo v varstvo in vzgojo tožniku (I/1), ukinilo je stike mladoletnih otrok s toženko (I/2) in toženki naložilo, da je za preživljanje vsakega otroka dolžna plačati za čas od junija 2017 do avgusta 2018 mesečno preživnino v višini 107,50 EUR, za oba 215,00 EUR, za čas od septembra 2018 dalje pa mesečno preživnino v višini 117,50 EUR, za oba 235,00 EUR1 (I/3). Kar je tožnik s tožbenim zahtevkom zahteval več ali drugače, je zavrnilo (II). Zaradi kršitve začasne odredbe je sodišče toženki izreklo denarno kazen v višini 200,00 EUR (III), odločilo je še, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka, skupne pa vsaka do ½ (IV). Po uradni dolžnosti je tudi izdalo začasno odredbo, s katero je spremenilo stike, kot so bili določeni s sklepom V P 1191/2017 z dne 17. 7. 2019 in stike toženke z otrokoma ukinilo (V). S sklepom z dne 18. 11. 2019 je sodišče izvedencu priznalo nagrado in stroške ter tožniku naložilo, da plača manjkajoči predujem.

2. Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo in sklep z dne 10. 10. 20192 in sklep z dne 18. 11. 20193 iz vseh pritožbenih razlogov. Sodbo in sklep izpodbija v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da se višji preživninski zahtevek zavrne in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, skupne pa vsaka do ½, sklep pa v delu, v katerim mu je sodišče naložilo, da mora plačati manjkajoči predujem za izvedenca. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče napačno porazdelilo preživninsko obveznost med roditelja. Zmotno je upoštevalo invalidnino, ki jo prejema kot vojni invalid, kot da gre za njegov dohodek, s katerim bi moral kriti preživninske potrebe otrok. V Zakonu o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojl) je določeno, da gre za prihodke, ki niso obdavčeni, prav tako pa se ne upoštevajo pri dohodnini ali socialnih transferjih. Sodišče ni upoštevalo posebnosti teh mesečnih prilivov tožnika in jih je zmotno štelo kot njegov dohodek. Gre za denar, ki je namenjen le preživljanju tožnika kot invalida. S temi prihodki se krijejo stroški, ki so povezani z invalidnostjo tožnika. Namenjeni so vsakodnevnemu blaženja težav, ki jih ima tožnik zaradi invalidnosti. Tožnik zaradi invalidnosti porabi veliko denarnih sredstev. Tožnik je oseba brez dveh nog, zato potrebuje pomoč pri vseh delih, ki jih namesto njega morajo opraviti drugi. Ker mora varovati svoje zdravje, v letu 2021 ne bo več kandidiral za predsednika Paraolimpijskega komiteja Slovenije in ne bo prejemal dodatnih prihodkov iz tega naslova. Toženka bi morala po ustaljeni sodni praksi prispevati več kot ¼ stroškov preživljanja otrok. Mesečni dohodki tožnika so 1.800,00 EUR, toženke pa 800,00 EUR, s tem, da je tožnik lastnik hiše, kjer otroka živita, toženka pa štirisobnega stanovanja in garaže. Stanovanje je zanjo dvakrat preveliko. Stanovanje bi toženka lahko prodala in poplačala dolgove. Na ta način bi dobila dodatna denarna sredstva za preživljanje otrok in več ne bi imela mesečne kreditne obveznosti v višini 230,00 do 242,00 EUR. Iz podatkov TRR toženke izhaja, da je imela 10.000,00 EUR prihrankov, ki pa jih je zaradi težav z alkoholom najbrž res potrošila. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik moral obnoviti hišo, kjer sedaj otroka živita. Obnova je bila nujna, ker je toženka pred odselitvijo v celoti uničila hišo. Hiša je bila plesniva, ker je toženka kurila na 30 stopinj, po ograji hiše je obešala mokro perilo, hiša pa je bila medtem hermetično zaprta. Polivala je vodo po parketu, poškodovala pa je tudi vhodna vrata. Tožnik si je sposodil denarna sredstva od matere in od partnerke. Sodišče zmotno ni priznalo tožniku dolga, ki ga vrača partnerki, ki mu je posodila denar za obnovo hiše. S partnerko imata ločeno premoženje, tako da ona skrbi za svojo hčer, tožnik pa za svoja otroka. V tem delu navedbe tožnika niso bile prerekane, zato bi sodišče moralo zaslišati tožnikovo partnerko, če bi dvomilo v resničnost teh navedb. Potrebe otrok je tožnik natančno specificiral in so bistveno večje, kot jih je ugotovilo sodišče. Toženka tem navedbam ni oporekala, gre za stvari, ki jih otroka potrebujeta za svoje šolske in zunajšolske aktivnosti ter za svoje preživljanje. Za vse počitnice mora poskrbeti tožnik in tudi za vse aktivnosti otrok. Prenizko so ocenjeni mesečni stroški prehrane, ki so po ustaljeni sodni praksi med 100,00 in 120,00 EUR, za obleko in obutev pa so letni stroški vsaj 1.500,00 EUR. Priznani bi morali biti vsi stroški počitnic iz tožnikovega seznama. Sodišče zmotno ugotavlja, da toženka ne more kriti vseh stroškov, ki so otrokoma v korist. Toženka ima dovolj premoženja, ki bi ga lahko prerazporedila, da bi za otroka lahko primerno poskrbela. Stroške postopka je sodišče odmerilo po prostem preudarku, ni pa upoštevalo, da je krivda za trajajoči postopek le na strani toženke. Toženka je s svojim ogrožajočim življenjskim načinom vzbudila odpor pri delodajalcu, sosedih in CSD, v posledici česar je bil tožnik prisiljen sprožiti sodni postopek za predodelitev otrok. Toženkino neodgovorno življenje jo je pripeljalo do popolne odvisnosti od alkohola. Toženka ni upoštevala napotkov izvedencev in sodišča glede dnevnih terapij, ki jih redno ni obiskovala. Zaradi njenih neodgovornih ravnanj so bile opravljene številne obravnave in narejena številna mnenja izvedencev, ki so mnenja podajali tudi na obravnavah, vse pa se je vrtelo okoli njene odvisnosti od alkohola in njenega zdravljenja. Glede na te okoliščine, bi sodišče moralo po prostem preudarku toženki naložiti, da plača tožniku vse stroške postopka, ki so mu nastali, tako sodne takse, izvedenine, kakor tudi stroške njegovega zastopanja. Sklep, s katerim so odmerjeni dodatni stroški izvedencu, in na podlagi katerega mora tožnik plačati manjkajoči predujem, je nepravilen tudi iz razloga, ker je sodišče v sodbi in sklepu odločilo, da se skupni stroški delijo med pravdni stranki. Sklep, s katerim je sodišče tožniku naložilo, da plača manjkajoči predujem, je bil izdan po izdaji sodbe in sklepa. Te stroške bi morala v celoti plačati toženka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje opredeljeno nasprotovala višini preživninskega zahtevka,4 zato so v tem delu pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pri določitvi preživninske obveznosti toženke upoštevalo vrednostni trikotnik in sicer potrebe otrok ter materialne in pridobitne zmožnosti pravdnih strank. Glede na materialne in pridobitne zmožnosti pravdnih strank je pravilno ocenilo, katere mesečne in letne preživninske potrebe otrok lahko krijeta pravdni stranki in v kakšnem razmerju.

6. Tožnik je po poklici diplomiran organizator managementa in socialnih dejavnosti; je invalid, amputirani ima obe nogi. Tožnik na podlagi ZVojl prejema mesečno 1.930,00 EUR. Zmotne so pritožbene navedbe, da gre za denarne prejemke, ki jih ni mogoče upoštevati v okviru materialnih in pridobitnih zmožnosti tožnika, ker so ta denarna sredstva namenjena zgolj njegovemu preživljanju in vsakodnevnemu blaženju njegovih težav, ki jih ima kot invalid. Nobena zakonska določba ZVojl tega ne določa, zato so denarna sredstva, ki jih prejema tožnik iz tega naslova, namenjena za kritje vseh stroškov, ki jih ima v zvezi z invalidnostjo in lastnim preživljanjem, kakor tudi za kritje stroškov, ki so povezani s preživljanjem otrok. Iz ZVojl tudi izhaja, da so v določenih primerih do teh denarnih prejemkov upravičeni tudi družinski člani vojnega invalida (glej 9., 11. in 14. člen ZVojl), kar le dodatno potrjuje, da ti denarni prejemki niso namenjeni le za kritje stroškov, ki so povezani povezani z invalidnostjo vojnega invalida.

7. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da so tožnikove potrebe zaradi invalidnosti večje, hkrati pa je pravilno ocenilo, da tožnik mesečnih denarnih sredstev ne porabi v celoti za lastno preživljanje in za kritje stroškov v zvezi z njegovo invalidnostjo. Tožnik v pritožbi opisuje posebne potrebe, ki jih ima kot invalid, in katerih del ne more opraviti zaradi invalidnosti ter jih zato proti plačilu morajo opraviti drugi, pa vendar tudi ob upoštevanju teh izdatkov, razpoložljive materialne zmožnosti tožnika bistveno presegajo materialne zmožnosti toženke.

8. Pritožbene navedbe, da tožnik v letu 2021 ne bo več kandidiral za predsednika ... komiteja Slovenije in zato ne bo več imel dodatnih mesečnih prihodkov iz tega naslova, ni moč upoštevati, ker gre za bodoče negotovo dejstvo. Preživninska obveznost se določi oziroma porazdeli med preživninska zavezanca, glede na ugotovljene dejanske okoliščine ob izdaji sodbe. Iz ugotovljenih dejstev ob izdaji sodbe in sklepa pa izhaja, da bo tožnik tudi v bodoče prejemal denarne prejemke kot predsednik ... komiteja Slovenije.

9. Tožnikovi mesečni prihodki so 3.730,00 EUR. Dobre materialne zmožnosti tožnika potrjujejo tudi denarna sredstva na tožnikovem bančnem računu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik na svoj bančni račun prejel 11. 12. 2017 nakazilo v višini 13.000,00 EUR. Tožnik je izpovedal, da mu je ta znesek nakazala njegova mati, kot posojilo za adaptacijo hiše in da je ta dolg skoraj že odplačal. Iz bančnega izpiska še izhaja, da je maja 2019 dvignil 6.000,00 EUR. Tožnik je izpovedal, da je s tem denarjem plačal del posojila, ki mu ga je dala njegova partnerka za adaptacijo hiše in da ima do nje še dolg v višini 25.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku verjelo, da je po razpadu življenjske skupnosti adaptiral hišo in dvorišče, in da je pri tem sodelovala tudi njegova partnerka, ter da mora materi vrniti posojilo. Utemeljeno pa ni sprejelo tožnikove teze, da mora posojilo vrniti partnerki. Pravilno je upoštevalo, da partnerka z njim živi ves čas vtoževanega obdobja, da je nekaj časa z njima živela tudi njena hči. V tem kontekstu je treba tudi razumeti razloge, zaradi katerih je tožnik obnavljal vsa tri nadstropja stanovanjske hiše, kar pomeni, da z obnovo ni reševal zgolj osnovnega stanovanjskega vprašanja, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v sodbi in sklepu. Iz teh razlogov se izkaže, da tudi če bi sodišče prve stopnje zaslišalo tožnikovo partnerko, izvedba tega dokaza ne bi mogla v tem delu spremeniti pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje.

10. Toženka je lastnica štirisobnega stanovanja in garaže. Toženka živi v stanovanju sama, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je stanovanje za toženko preveliko, pravilno pa tudi ni upoštevalo hipotekarnega kredita, ki ga toženka plačuje za stanovanje v višini 220,00 EUR do 242,00 EUR mesečno. Mesečni prihodki toženke so med 700,00 EUR in 800,00 EUR. Toženka je imela v spornem obdobju, tudi zaradi alkoholizma, precej stroškov (izguba avtomobila in vozniškega dovoljenja, plačevanje regresa zavarovalnici, itd). Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno porazdelilo preživninsko breme med pravdni stranki, s tem, ko je toženki naložilo, da mora kriti ¼ potreb otrok, čeprav bo celotno breme varstva in vzgoje otrok na tožniku.

11. Ob upoštevanju materialnih zmožnosti pravdnih strank je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo preživninske potrebe otrok. Stroški za mesečno prehrano v času, ko se otroka prehranjujeta doma, so bili ocenjeni v višini 90,00 EUR za posameznega otroka. Ocena teh stroškov je pravilna tudi iz razloga, ker imata otroka malico in kosilo ter tudi popoldansko malico v šoli, prej pa sta imela te obroke v vrtcu, ti stroški pa v znesku 90,00 EUR niso upoštevani.

12. Tudi mesečni strošek 90,00 EUR mesečno za posameznega otroka za obutev in obleko, ki vključuje tudi opremo za športne aktivnosti, je primerno ocenjen, še posebej glede na mesečne prihodke toženke. Iz enakih razlogov tudi ni moč priznati višjih mesečnih stroškov, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje, za prostočasne aktivnosti in počitnikovanje.

13. Sodišče prve stopnje je v IV. točki izreka sodbe in sklepa odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka, skupne pa vsaka do ½. V obrazložitvi sodbe5 je pojasnilo, da izrek o stroških temelji na 413. členu ZPP, po katerem lahko sodišče v postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki o stroških postopka odloči po prostem preudarku. Pojasnilo je, da je bila ureditev medsebojnih družinskih razmerij v interesu obeh strank, zato je tudi odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, skupne stroške pa bosta po dokončni odmeri stroškov za izvedence, krili vsaka stranka do ½. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, s tem, da mora tožnik kriti sam svoje stroške povezane z zastopanjem, skupne stroške za sodne takse in izvedence pa morata kriti pravdni stranki vsaka do ½.

14. Sodišče prve stopnje je s sklepom tožniku naložilo, da je dolžan plačati manjkajoči predujem v zvezi z izdelavo dodatnega izvedenskega mnenja. Tožnik je predlagal izvedbo dokazov z izvedencem, zato mora začasno kriti te stroške. Kot je bilo že pojasnjeno, pa bo sodišče prve stopnje ob dokončni odmeri stroškov upoštevalo, da morata skupne stroške kriti pravdni stranki vsaka do ½, kar pomeni, da bo morala toženka povrniti tožniku sorazmerni del že plačanih stroškov za izvedence.

15. Pritožba zoper sodbo in sklep z dne 10. 10. 2019 ter zoper sklep z dne 18. 11. 2019 ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 10. 2019 ter sklep z dne 18. 11. 2019 (353. člen ZPP v zvezi s 2. tč. 365. člena ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila zavrnjena pritožba, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. 1 Glede načina plačila preživninske obveznosti in glede uskladitve preživnin podrobneje glej drugi in tretji odstavek I/3 tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje. 2 V nadaljevanju sodba in sklep. 3 V nadaljevanju sklep. 4 Glej npr. pripravljalno vlogo z dne 19. 6. 2019 (l. št. 457). 5 Glej 47. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.