Jedro

V skladu z 92. členom ZPP imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila stranka.

Notranje razmerje med pooblaščencem in stranko ne more predstavljati opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Dolžnost pooblaščenca in stranke je, da z zadostno skrbnostjo poskrbita za komunikacijo, ki omogoča sodelovanje v postopku, sicer stranka nosi morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi njene pasivnosti oziroma pasivnosti njenega pooblaščenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 31. 5. 2022 za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Tožeča stranka odločitve sodišča prve stopnje ne sprejema in zoper njo vlaga pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja kršitve določb pravdnega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi.

Pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje v svoji oceni prihaja do zaključkov, ki temeljijo na sklepanju in napačni interpretaciji. Napačna je ugotovitev, da jo je pooblaščenec o prejemu plačilnega naloga obvestil 18. 5. 2022. Tega dne ji je poslal poizvedbo oz. poziv okrajnega sodišča za predložitev dokaza o plačilu sodne takse. Plačilni nalog pa ji je bil poslan 19. 4. 2022. Prvi1 tožnik ga ni prevzel, ker je bil takrat službeno odsoten. Pooblaščenec je bil o zamudi s plačilom taksne obveznosti seznanjen šele 18. 5. 2022, ko mu je sodišče poslalo poziv za predložitev dokaza, da je bila taksa plačana. O tem je nemudoma obvestil prvega tožnika. Ta je predložil potrdilo delodajalca o službeni poti in v pooblaščenčevi pisarni položil znesek, potreben za plačilo sodne takse. Sodna taksa je bila plačana s fiduciarnega računa pooblaščenca. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je pooblaščenec iz svojih sredstev založil 750 EUR za plačilo sodne takse. Pooblaščenec/odvetnik namreč ni dolžan zalagati sredstev za stranko in jih potem od nje terjati.

Sodišče bi moralo razpisati narok ter o trajanju službene poti in njeni (ne)pričakovanosti zaslišati tako tožnika kot delodajalca. Prvi tožnik je takoj, ko je izvedel za zamudo roka za plačilo sodne takse, to tudi plačal. 3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ta pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno, da tožeča stranka sodne takse, na plačilo katere je bila pozvana s plačilnim nalogom z dne 14. 4. 2022, ni pravočasno plačala. Plačilni nalog je bil vročen njenemu pooblaščencu 19. 4. 2022. Prvi tožnik je bil v času od 15. 4. 2022 do 15. 5. 2022 službeno odsoten, zato – kot navaja v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z dne 2. 6. 2022 – ni prejel plačilnega naloga za plačilo sodne takse in te v postavljenem roku ni mogel plačati.

6. Vrnitev v prejšnje stanje je procesnopravni institut, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se postopek vrne v stanje pred zamudo. Sodišče na predlog stranke dovoli opravo zamujenega dejanja, če spozna, da je stranka zamudila rok iz upravičenega vzroka (116. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da tožeča stranka vzroka za vrnitev v prejšnje stanje ni upravičila. Za presojo utemeljenosti vloženega predloga je nepomembno, kdaj je pooblaščenec prvemu tožniku poslal plačilni nalog. Bistveno je, da je bil pooblaščencu plačilni nalog pravilno vročen, saj imajo v skladu z 92. členom ZPP pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila stranka. Nadaljnje pritožbeno razlogovanje, ki se nanaša na komunikacijo med pooblaščencem in prvim tožnikom, pa za odločitev ni bistveno. Notranje razmerje med pooblaščencem in stranko ne more predstavljati opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Dolžnost pooblaščenca in stranke je, da z zadostno skrbnostjo poskrbita za komunikacijo, ki omogoča sodelovanje v postopku, sicer stranka nosi morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi njene pasivnosti oziroma pasivnosti njenega pooblaščenca.2 Način komuniciranja med stranko in njenim pooblaščencem je v celoti prepuščen njima, morebitne težave v komuniciranju pa ne predstavljajo opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje.3

8. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni razpisalo naroka in na njem zaslišalo prvega tožnika ter po potrebi njegovega delodajalca. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tožeča stranka ni ponudila nobenih dokaznih predlogov, niti ni zatrjevala nepričakovanosti in nujnosti službene poti, zato za izvedbo prej navedenih dokazov ni bilo podlage.

9. Odsotnost enega od tožnikov v času, ko je tekel rok za plačilo sodne takse, je tudi v skladu s sodno prakso vrhovnega sodišča okoliščina, ki sodi v notranje razmerje med pooblaščencem in tožniki, in ki ob izvrševanju potrebne skrbnosti v medsebojni komunikaciji ne bi pripeljala do zamude.4

10. V skladu z 10. odstavkom 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je v primeru, če morata dve ali več oseb skupaj plačati takso, njihova obveznost nerazdelna. Zato je na mestu opozorilo sodišča prve stopnje, da bi lahko takso za pritožbo plačali ostali tožniki.

11. Tožeča stranka ni izkazala obstoja okoliščin, ki jih ne bi bilo mogoče predvideti in preprečiti, zato je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnjen. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Opomba pritožbenega sodišča. 2 Primerjaj II Cp 436/2018 z dne 6. 6. 2018. 3 VSM sklep III Cp 1054/2019 z dne 29. 11. 2019. 4 Primerjaj sklep II DoR 598/2010 z dne 31. 3. 2011.