Jedro

Če država izrečno izključi možnost določenemu krogu oseb pravico uveljavljati odškodnino ali če izključi pravico uveljavljati odškodnino za določene oblike škode, gre za pravno nepriznano škodo. Pravica, ki ni pravno priznana, pravno ne obstaja in zato tudi ne more zastarati. Dokler ni bil s posebnim predpisom priznan in urejen institut odškodnine za neopravičeno obsodbo, te pravice ni mogel uveljavljati noben neopravičeno obsojeni. Z uveljavitvijo ZKP/53 so to pravico pridobili le tisti neopravičeno obsojeni, ki jim je bila izrečena pravnomočna obsodba po 1.1.1954, po takratni ureditvi le za povrnitev premoženjske škode. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP (Ul. SFRJ št. 58/70) je to pravico razširil tudi na nepremoženjsko škodo, omejitev glede obsojencev, ki jim je bila izrečena pravnomočna obsodba pred 1.1.1954 in ki so jo v pravni literaturi označevali kot negativno predpostavko, pa je veljala vse do 11.10.1990 kot dneva uveljavitve za izvedbo ustavnega amandmaja št. XCVI k ustavi RS.

ustavnega zakona.

Škoda svojcev žrtve neopravičene obsodbe izvira iz škode, ki je nastala njihovemu obsojenemu svojcu zaradi neopravičene obsodbe. Če je bila izključena odškodninska odgovornost države tistemu krogu obsojencev, ki jim je bila izrečena pravnomočna obsodba pred 1.1.1954, pa čeprav je šlo za neposredne žrtve neopravičenih obsodb, je taka izključitev veljala tudi za njihove najbližje svojce.

Navedeno pa pomeni, da je tako za neposredne žrtve neopravičenih obsodb, izrečenih pred 1.1.1954, kot za njihove najbližje svojce kot posredne žrtve neopravičenih obsodb, izključitev pravice uveljavljati odškodnino prenehala šele 11.10.1990. Pred tem datumom njihova škoda ni bila pravno priznana škoda, zato tudi niso imeli pravice terjati izpolnitve nepriznane obveznosti. Ker po določbi 361. člena ZOR zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, je tudi za odškodninsko terjatev obeh tožnic začelo zastaranje teči šele 12.10.1990.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo primarna in podrejena zahtevka obeh tožnic za povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, do katere je prišlo zaradi neopravičene obsodbe njunega moža oziroma očeta V. L. Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh tožnic zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnici v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev sodbe druge stopnje in tako spremembo sodbe prve stopnje, da se njunemu tožbenemu zahtevku ugodi po temelju, po višini pa vrne zadeva Okrožnemu sodišču v L. kot sedaj stvarno pristojnemu sodišču prve stopnje, da odloči o višini tožbenega zahtevka. Tožnici opozarjata, da sta v letu 1977 vložili odškodninski zahtevek. V zavrnitveni odločbi z dne 15.3.1978, ki jo tožnici prilagata reviziji, se je takratni Republiški sekretariat za pravosodje, organizacijo uprave in proračun skliceval na 561. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ki je ohranil v veljavi prejšnjo ureditev, po kateri oškodovanci, obsojeni pred 1.1.1954, niso imeli pravice uveljavljati odškodnine zaradi neopravičene obsodbe, in zato tudi ne njihovi svojci. V pravu velja, da nikakršni zastaralni roki za zahtevke ne tečejo, dokler obstajajo pravne ovire za uveljavljanje takih zahtevkov. Takšno pravno stanje je veljalo do sprejetja Ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja št. XCVI k Ustavi RS iz leta 1974. Navedeni ustavni zakon je bil objavljen v Ul. RS št. 37/90 in je v 8. točki 4. člena derogiral 561. in 562. člen ZKP. S tem je odpadla ovira za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov tistih, ki so bili neopravičeno obsojeni pred 1.1.1954, in tudi njihovih svojcev. Nobeno od nižjih sodišč ni omenilo ustavnega zakona in zato ni upoštevalo, da je lahko zastaralni rok pričel teči šele z 11.10.1990 kot dnevom uveljavitve tega zakona. Dokler tožnici nista imeli pravice uveljavljati odškodninskega zahtevka, se taki pravici nista mogli odpovedati, pa tudi tožena stranka se ni mogla odpovedati ugovoru zastaranja, če sploh ni bilo njene na zakon oprte obveznosti. V nadaljevanju revizije tožnici podrobneje obrazlagata svoje pravno stališče, na katerih pravnih podlagah temeljita njuna odškodninska zahtevka za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode. Revizijo zaključujeta s ponovnim poudarjenjem, da se je 561. člen ZKP uporabljal tudi v civilnih zadevah glede odškodninskih zahtevkov, četudi so ti bili vloženi po drugih pravnih temeljih. V nasprotnem primeru bi prišlo do absurdne situacije, da bi svojci obsojenih lahko uveljavljali manjšo ali izpeljano pravico, večje pravice, ki bi pripadala neposrednim obsojencem, pa pravni red ne bi priznaval. Ta tematika je bila predmet obravnavanja zgolj v strokovni javnosti. Ker sta tožnici pridobili možnost uveljavljati odškodninski zahtevek šele 11.10.1990, je začel teči zastaralni rok šele takrat in do vložitve njunega zahtevka ni iztekel. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je utemeljena.

Iz tožbenih navedb in podatkov obeh sodb izhaja, da je bil mož oziroma oče obeh tožnic v takoimenovanih dachauskih procesih pred vojaškim sodiščem obsojen na smrt. Smrtna obsodba je bila izvršena 12.5.1948. Dne 27.7.1976 je bila v obnovitvenem postopku sodba razveljavljena in kazenski postopek ustavljen. Obsojenci, ki so bili rehabilitirani, so žrtve neopravičene obsodbe. Zato jim je bila že v ZKP/53 (Ul. FLRJ št. 40/53) priznana pravica do povrnitve škode, ki je bila s kasnejšimi dopolnitvami in spremembami še razširjena.

Vendar je 7. člen Uvodnega zakona za ZKP/53 določal, da se določbe o povrnitvi škode neopravičeno obsojenim uporabljajo samo v primeru, če je bila pravnomočna sodba izrečena po 1.1.1954. To določbo je povzel tudi ZKP/77 (Ul. SFRJ št. 36/77), in sicer v 561. členu, ki pa se je prenehal uporabljati šele dne 11.10.1990 na podlagi 8. točke 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja št. XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Ul. RS št. 37/90).

Če država izrečno izključi možnost določenemu krogu oseb pravico uveljavljati odškodnino ali če izključi pravico uveljavljati odškodnino za določene oblike škode, gre za pravno nepriznano škodo. Pravica, ki ni pravno priznana, pravno ne obstaja in zato tudi ne more zastarati. Dokler ni bil s posebnim predpisom priznan in urejen institut odškodnine za neopravičeno obsodbo, te pravice ni mogel uveljavljati noben neopravičeno obsojeni. Z uveljavitvijo ZKP/53 so to pravico pridobili le tisti neopravičeno obsojeni, ki jim je bila izrečena pravnomočna obsodba po 1.1.1954, po takratni ureditvi le za povrnitev premoženjske škode. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP (Ul. SFRJ št. 58/70) je to pravico razširil tudi na nepremoženjsko škodo, omejitev glede obsojencev, ki jim je bila izrečena pravnomočna obsodba pred 1.1.1954 in ki so jo v pravni literaturi označevali kot negativno predpostavko, pa je veljala vse do 11.10.1990 kot dneva uveljavitve že citiranega ustavnega zakona.

Stališče o nemožnosti uveljavljanja povračila škode za tiste obsojence, ki jim je bila pravnomočna sodba izrečena pred 1.1.1954, ni bilo predmet obravnavanja le v strokovni javnosti oziroma na seminarju o problematiki nepremoženjske škode iz leta 1977, ki ga omenja revizija. Tako je bilo tudi stališče v komentarju ZKP prof. dr. Živka Zobca (1986) in taka je bila tudi sodna praksa (sodba VS SRS, opr. št. Pž 649/74, Poročilo o sodni praksi SRS 1974/II). Na oviro za priznanje odškodnine zaradi 561. člena ZKP se je skliceval tudi takratni Republiški sekretariat za pravosodje, organizacijo uprave in proračun iz Ljubljane v zavrnitveni odločbi z dne 15.3.1978, ki jo tožnici prilagata reviziji, pri čemer je omeniti, da je prvotožnica že ob svojem zaslišanju v izpovedi na list. št. 13 spisa omenjala "neki zakonski člen" kot oviro za priznanje odškodnine v letu 1978. Povračilo škode za neopravičeno obsodbo predstavlja specifično, v ZKP regulirano civilnopravno odgovornost države za tako škodo. Pravna podlaga glede temelja je tako urejena v posebnem predpisu, ker pa ta govori le o pravici do povrnitve škode in ne ureja oblik škode in njenega povračila, se za ta vprašanja na podlagi 23. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) uporabljajo pravila ZOR, ki imajo v teh primerih odškodninske odgovornosti dopolnilni karakter. Za bližnje sorodnike žrtve neopravičene obsodbe, ki so utrpeli lastno škodo zaradi neopravičene obsodbe neposredne žrtve, ZKP ni imel nobenih določb. Ker v času izdaje obeh izpodbijanih sodb ni bilo nobenega posebnega predpisa o povrnitvi škode posrednim žrtvam neopravičene obsodbe, je bilo zanje potrebno uporabiti splošna pravila obligacijskega prava.

Škoda svojcev žrtve neopravičene obsodbe izvira iz škode, ki je nastala njihovemu obsojenemu svojcu zaradi neopravičene obsodbe. Če je bila izključena odškodninska odgovornost države tistemu krogu obsojencev, ki jim je bila izrečena pravnomočna obsodba pred 1.1.1954, pa čeprav je šlo za neposredne žrtve neopravičenih obsodb, je taka izključitev veljala tudi za njihove najbližje svojce.

Navedeno pa pomeni, da je tako za neposredne žrtve neopravičenih obsodb, izrečenih pred 1.1.1954, kot za njihove najbližje svojce kot posredne žrtve neopravičenih obsodb, izključitev pravice uveljavljati odškodnino prenehala šele 11.10.1990. Pred tem datumom njihova škoda ni bila pravno priznana škoda, zato tudi niso imeli pravice terjati izpolnitve nepriznane obveznosti. Ker po določbi 361. člena ZOR zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, je tudi za odškodninsko terjatev obeh tožnic začelo zastaranje teči šele 12.10.1990. Dne 10.2.1993 vložena tožba torej ni vložena po izteku zastaralnega roka za zastaranje odškodninskih terjatev.

Ker je zaradi napačnega materialnopravnega stališča o zastaranju odškodninskih terjatev obeh tožnic ostalo v postopku pred nižjima sodiščema dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je moralo revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji obeh tožnic ugoditi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.