Jedro

Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko je mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko. Tožniku se namreč čas pripravljenosti skladno z drugim odstavkom 97.e člena ZObr ni všteval v delovni čas, zato je prejel le dodatek za pripravljenost, ki je v vtoževanem obdobju znašal 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku glede na podane trditve strank pravilno ugotovilo, da se mora čas, ko je bil tožnik v pripravljenosti zaradi varovanja objektov in državne meje na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) šteti kot delovni čas, saj ni podana nobena od izjem od uporabe direktive, kot jih je izoblikovalo Sodišče EU, zato je upravičen do plačila plače, kot bi mu pripadala po pogodbi o zaposlitvi. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se ne všteva v delovni čas, zato se toženka neutemeljeno sklicuje na to, da je dopustno različno plačilo za čas razpoložljivosti, ko ne opravlja dela, in čas razpoložljivosti, v katerem delavec opravlja delo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača prikrajšanja pri plači od po višini opredeljenih bruto zneskov, ki so za vsak posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in stroške postopka v znesku 1.332,32 EUR (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da KPJS določa plačilo, ne glede na to, ali gre za pripravljenost znotraj ali zunaj delovnega časa. Sodišče EU je v zadevi C-742/19 poudarilo, da je obdobje razpoložljivosti lahko plačano drugače kot obdobje, v katerem oseba opravlja delo. V nasprotju z direktivo je zato lahko le drugi odstavek 97.e člena ZObr. Bistvena razlika z zadevo VIII Ips 196/2018 je druga pravna podlaga za plačilo pripravljenosti, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker se je sklicevalo na to odločbo. Napačno in mimo trditvene podlage je sodišče ugotovilo, da dostopnost do vojašnice ni bila otežena v tolikšni meri, da bi utemeljevala 7 dnevne rotacije. Da sama lokacija oziroma dostop ni ovira za izvajanje dnevnih rotacij, ampak organiziranost vojske in razpoložljivost terenskih vozil in pripadnikov, kar ne more iti v breme pripadnikov. Sodišče se je postavilo v vlogo neke vrste izvedenca za organizacijo dela v vojski, kdo lahko opravlja stražo in iz katere vojašnice, za kar nima podlage v izvedenem dokaznem postopku in ni pristojno sprejemati takšne odločitve. Sodbe se ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Utemeljenost zahtevka glede straže je presojalo le glede možnosti rotacij 12/12, ni pa presojalo primernosti, čeprav se je toženka na to sklicevala. Iz izjave A. A. izhaja, da je bolj smotrno, da se objekti ne varujejo z rotacijo. Dokazna ocena glede učinkovitosti in kvalitete varovanja v zvezi s primernostjo rotacije je preveč splošna. Sodišče se ni opredelilo do interesa po neprekinjenem varovanju, da je straža vojaška naloga sui generis. Ne drži zaključek, da pri straži ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Sodišče ni upoštevalo izjave B. B. glede tega. Toženka nikoli ni trdila, da straža sodi pod izjemo vojaške operacije ali da gre za vojne razmere. Vedno obstaja možnost naraščanja sil, zato bi sodišče moralo opraviti oceno, kako bi potekalo naraščanje sil in odziv na dogodek, v povezavi s kakovostjo varovanja z in brez rotacije. Posplošena je tudi ugotovitev, da varovanje državne meje ne predstavlja izjeme od uporabe direktive. Vztraja pri svojih navedbah, da gre za izreden dogodek in vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Ponavlja svoje navedbe o nazivu operacije Odboj; da so bili vzpostavljeni taktični operativni centri; da množične migracije predstavljajo izredni dogodek. Sodišče ni ustrezno dokazno ocenilo izjave B. B. glede izredne naloge in vojaške operacije v pravem pomenu besede (kršitev 8. in 212. člena ZPP), sodba o bistvenem nima razlogov in se ne da preizkusiti. Ali gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, je zmotno presojalo le skozi vprašanje izrednosti situacije. Vse vojaške operacije so načrtovane, sodišče pa je spregledalo, da vojaške operacije lahko potekajo tudi v mirnodobnem času. Vojaške sile so lahko vpoklicane v podporo civilnim organom, kot to izhaja iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca. Da varovanje državne meje ustreza elementom vojaške operacije, sta potrdila B. B. in C. C. Vztraja, da zaradi epidemije, ki je od 2020 do 2022 predstavljala izreden dogodek varovanja meje in straže, ni bilo mogoče zagotoviti preko rotacije. Delo je moralo potekati v mehurčku, na nalogo so bili lahko dodeljeni le tisti, ki so izpolnjevali pogoj PCT, neko obdobje pa PC. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do tega, da je šlo v času epidemije za izreden dogodek, zaradi katerega rotacije niso bile mogoče (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb in dokazov strank, dokazna ocena je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo in ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko je mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko. Tožniku se namreč čas pripravljenosti skladno z drugim odstavkom 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr) ni všteval v delovni čas, zato je prejel le dodatek za pripravljenost, ki je v vtoževanem obdobju znašal 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku glede na podane trditve strank pravilno ugotovilo, da se mora čas, ko je bil tožnik v pripravljenosti zaradi varovanja objektov in državne meje na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) šteti kot delovni čas, saj ni podana nobena od izjem od uporabe direktive, kot jih je izoblikovalo Sodišče EU, zato je upravičen do plačila plače, kot bi mu pripadala po pogodbi o zaposlitvi. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se ne všteva v delovni čas, zato se toženka neutemeljeno sklicuje na to, da je dopustno različno plačilo za čas razpoložljivosti, ko ne opravlja dela, in čas razpoložljivosti, v katerem delavec opravlja delo.

7.Zmotna je pritožbena navedba o neprimernosti sklicevanja sodišča prve stopnje na sodbo VIII Ips 196/2018. V navedeni odločbi je obravnavano plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe, torej gre za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na navedeni judikat, čeprav se je vmes spremenila višina dodatka za pripravljenost. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da straža, ki predstavlja redno in kontinuirano nalogo toženke, ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pritožba je glede tega sama s seboj v nasprotju in nejasna, saj toženka najprej navaja, da je napačen zaključek, da ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede,1 nato pa zatrjuje, da ni nikoli trdila, da dejavnost straže sodi pod izjemo vojaške operacije, ali da gre za vojne razmere.2

9.Toženka je glede pripravljenosti v zvezi s stražo še uveljavljala, da rotacije niso mogoče, vendar je za to navajala razloge dostopnosti objekta in primopredajo, kar pa ne predstavlja izjeme po drugi alineje izreka sodbe C-742/19. Ta izjema je podana le v primeru, kadar rotacije niso mogoče, ker gre za posebno dejavnost, kjer je potreben posebej usposobljen kader oziroma gre za tako občutljivo nalogo, da rotacija ni primerna. Tega toženka ni zatrjevala, zato je pravilen zaključek, da ta izjema ni podana. Sodišče prve stopnje se s tem, ko je pojasnilo, da organizacijske težave niso relevantne z vidika izjeme zaradi neprimernosti rotacij, ni postavilo v vlogo izvedenca za organizacijo dela v vojski, ampak je le pravilno zavrnilo neutemeljen ugovor toženke. Prav tako se ni bilo dolžno opredeljevati do naraščanja sil in vsebine izjave A. A., saj toženka s tem v zvezi ni podala trditev, predloženi dokaz pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tudi sicer učinkovitost in kvaliteta organizacije varovanja na določen način ne more utemeljiti izjeme po drugi alineji sodbe C-742/19.

10.Pravilna je tudi ugotovitev, da dejavnost varovanja državne meje ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Varovanje državne meje je potekalo na način, da je tožnik iz vojaškega objekta, kjer je bil nastanjen, odhajal na določene točke na južni meji, kjer je skupaj s policistom opravljal patruljo oziroma izvajal opazovanje. To nalogo je opravljal 12 ur, nato pa je bil 12 ur v pripravljenosti. Skladno s sodno prakso gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede le kadar gre za operacijo, kjer zaradi teže ali izrednosti ni mogoče načrtovati delovnega časa oziroma bi to pomenilo precejšnje tveganje za uspeh operacije. Nanaša se predvsem na vojaško posredovanje, bojno delovanje, bitke oziroma delovanja, ki vključujejo takšne elemente. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da je šlo za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi policije v mirnodobnem času, kjer je SV nudila le podporo pri varovanju državne meje in obvladovanju ilegalnih prehodov in ne za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Takšno je tudi sicer stališče sodne prakse v istovrstnih sporih (prim. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024). Organizacijske posebnosti od leta 2019 zaradi povečanja migracij (namenske enote, linija poveljevanja PINK, organizacija TOC, preimenovanje operacije v Odboj itd.) ne spremenijo vsebine nalog SV in s tem narave te dejavnosti. Vsebina dela pripadnikov se ves čas ni bistveno spremenila.

11.Ker gre pri presoji obstoja izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES za pravno vprašanje, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo mnenju B. B. in C. C., odločitev pa je tudi v tem delu pravilno obrazložena in utemeljena, so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12.Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje presojalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede z vidika izrednega dogodka. Do zatrjevane izrednosti migracij se je opredelilo zaradi uveljavljanja izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19. Pravilno je zavrnilo neutemeljen ugovor toženke, da so migracije, pri obvladovanju katerih je SV sodelovala s policijo od leta 2015, predstavljale izreden dogodek. Za izredno nalogo v smislu izjeme po tretji alineji gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahteva sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšnih izrednih okoliščin toženka ni dokazala ne glede na večjo intenzivnost migracij v letu 2019.

13.Razglašena epidemija v delu vtoževanega obdobja ni vplivala na primernost rotacij pri straži in varovanju državne meje. Kadrovske težave zaradi zagotavljanja rotacij in izpolnjevanja posebnih pogojev s strani zaposlenih, ki so veljali v obdobju razglašene epidemije, ne spremenijo narave dejavnosti varovanja, prav tako ta dejavnost zaradi tega ni postala posebno občutljiva. Podana ni niti izjema zaradi izrednega dogodka, saj pripravljenost zaradi straže in varovanja državne meje ni bila odrejena zaradi razglašene epidemije, ampak je šlo za utečeno stanje oziroma nalogo.

14.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožniku, upoštevaje Odvetniško tarifo in 155. člen ZPP, priznalo: 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar znaša 229,50 EUR, povečano za DDV pa 279,99 EUR. Toženka mora tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje.

-------------------------------

1Tretji odstavek na 5. strani pritožbe.

2Peti odstavek na 5. strani pritožbe.