Jedro

Navedeni opis po oceni pritožbenega sodišča ne ustreza definiciji kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 v delu, ki se nanaša na zakonski znak „spravljanja v podrejen položaj“.

Vsake protipravne uporabe fizične sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje namreč ni mogoče vedno opredeliti kot nasilništvo, saj gre pri takem ravnanju lahko za lažja kazniva dejanja, medtem ko je za kaznivo dejanje nasilništva značilno, da gre za izvajanje nasilja zaradi nasilja (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 166/2010 z dne 17.3.2011).

Ker pa na pravno opredelitev državnega tožilca sodišče ni vezano, bi zato moralo presoditi, da ima ravnanje obeh mladoletnic zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se izpodbijani sklep po uradni dolžnosti spremeni tako, da se postopek zoper starejši mladoletnici M.P. in E.B. v smeri kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 ustavi.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki mladoletnic in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornic, bremenijo proračun.

Obrazložitev

Senat za mladoletne pri Okrožnem sodišču v Kopru je z izpodbijanim sklepom zaradi storjenega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, mladoletni M.P., rojeni 10.4.1998, na podlagi 9. in 6. točke 77. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 izrekel navodilo, da se udeležuje programa socialnega treninga in opravi delo v korist humanitarne organizacije ali lokalne skupnosti, kar vodi in pripravi organ CSD, pri izvrševanju pa sodeluje in nadzoruje sodnik za mladoletnike. Mladoletni E.B. pa je po 9. in 8. točki 77. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 izrekel navodilo, da se udeležuje programa socialnega treninga in obiskuje psihološko posvetovalnico oziroma psihologa v Vzgojnem zavodu V., kar vodijo in pripravijo strokovne službe VIZ V., kjer se mladoletnica nahaja, pri izvrševanju pa sodeluje in nadzoruje sodnik za mladoletnike. Obe mladoletnici je nato opozorilo še na določbo 11. točke 77. člena KZ, da lahko v primeru neizpolnjevanja navodil in prepovedi, sodišče nadomesti in izreče drug vzgojni ukrep. Po 484. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je stroške kazenskega postopka v celoti naložilo v breme proračuna.

Zoper sklep se zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve določb kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožuje zagovornica mladoletne M.P. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Izpodbijani sklep je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

Preizkus, katerega je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena v zvezi s prvim odstavkom 451. člena ZKP je pokazal, da je z izpodbijanim sklepom podana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč dejanje, ki se očita mladoletnicama, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, čeprav zakonski znaki tega kaznivega dejanja iz opisa dejanja ne izhajajo. Obema mladoletnicama se namreč očita, da sta dne 14.2.2015 ob 21.00 uri pred M. v K., mladoletno A.U. najprej ozmerjali, nakar je M.P. izvlekla manjši zložljiv nož ter ga A.U. prislonila na vrat in ji zagrozila, da jo bo ubila, ko pa se je A.U., da bi se izognila njenemu nasilju, umaknila na drugo stran stavbe in se tam usedla na klopco, pa je za njo pritekla najprej M.P., ki jo je se pestjo udarila po glavi tako, da je A.U. padla na tla, nato pa je tja pritekla še E.B. in sta jo na tleh ležečo obe še večkrat brcnili in pretepali po telesu, s takim obnašanjem pa sta jo z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljali v podrejen položaj, saj sta se v dvoje spravili na oškodovanko in s pretepanjem in brcanjem nista prenehali niti, ko je oškodovanki na pomoč priskočil B.A., ki ju je vlekel stran od oškodovanke, pa sta jo kljub temu, kolikor sta pač lahko, še nadalje brcali in pretepali.

Navedeni opis po oceni pritožbenega sodišča ne ustreza definiciji kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 v delu, ki se nanaša na zakonski znak „spravljanja v podrejen položaj“. V opisu dejanja se namreč zatrjuje, da sta mladoletnici oškodovanko z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljali v podrejen položaj tako, da sta se v dvoje spravili na oškodovanko in s pretepanjem nista prenehali niti, ko je oškodovanki priskočil na pomoč B.A.. Vendar tak opis ne ustreza pojmu spravljanja v podrejen položaj, kot ga razlaga že ustaljena sodna praksa. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi I Ips 194/2009 z dne 3.3.2009 zapisalo, da spravljanje v podrejen položaj ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spada v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti, takšen položaj pa storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjanje in podobno, v večji intenzivnosti in trajanju. Rečeno drugače, vsake protipravne uporabe fizične sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje namreč ni mogoče vedno opredeliti kot nasilništvo, saj gre pri takem ravnanju lahko za lažja kazniva dejanja, medtem ko je za kaznivo dejanje nasilništva značilno, da gre za izvajanje nasilja zaradi nasilja (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 166/2010 z dne 17.3.2011). Spričo povzete pravne razlage obravnavanega kaznivega dejanja tako ne more biti dvoma, da pri dejanju obeh mladoletnic, čeprav sta se res grobo spravili nad oškodovanko, M.P. pa ji je ob tem še zagrozila z nožem, zakonski znak spravljanja v podrejen položaj ni podan. Na podlagi zaslišanja vseh udeleženih je namreč z zanesljivostjo ugotoviti, da je v dogodku, ki je trajal le nekaj minut, najprej prišlo do prerekanja in medsebojnih žalitev, nakar sta se mladoletnici odzvali tako, da sta oškodovanko pričeli tepsti in jo nato na tleh ležeč se nekajkrat brcnili, M.P. pa ji je, kot rečeno, tudi zagrozila z nožem. Navedeno, objektivno gledano sicer nasilno vedenje, tako po svoji intenzivnosti zlasti pa spričo kratkotrajnosti ravnanja, ni bilo takšno, da bi bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj, zaradi česar kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 že po opisu dejanja, ni podano in je zato sodišče prve stopnje pri pravni opredelitvi kaznivega dejanja nepravilno uporabilo kazenski zakon. Ker pa na pravno opredelitev državnega tožilca sodišče ni vezano, bi zato moralo presoditi, da ima ravnanje obeh mladoletnic zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo, pri tem pa dejanje stori proti dvema ali več osebam ali z grdim ravnanjem ali z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Kot izhaja iz opisa dejanja, sta mladoletnici z oškodovanko grdo ravnali, M.P. pa je pri tem tudi uporabila sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, dvoma pa ni, da sta to storili zato, da bi oškodovanko ustrahovali in vznemirili. V njunem ravnanju je zato razbrati vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, katero jima je državna tožilka očitala že ob vložitvi zahteve za pripravljalni postopek. Čeprav se dejansko stanje po izvedenih pripravljalnih dejanjih ni bistveno spremenilo, pa je nato v predlogu za izrek vzgojnega ukrepa njuno dejanje opredelila kot kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, sodišče prve stopnje pa je to pravno opredelitev tudi nepravilno sprejelo.

Procesna predpostavka za uvedbo kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 je po zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, predstavljal predlog oškodovanca. Po določbi prvega odstavka 52. člena ZKP mora upravičenec predlog za kazenski pregon podati v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Zakon o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika (KZ-1C, Ur. l. RS, št. 54/2015 z dne 20.7.2015), ki je pričel veljati 20.10.2015, je določbo tedanjega četrtega odstavka 135. člena KZ-1 spremenil tako, da predlog za pregon pri kaznivem dejanju po drugem odstavku istega člena ni več potreben, vendar pa je v prehodnih določbah zapisal, da se spremenjena določba tretjega odstavka 135. člena KZ-1 uporablja za kazniva dejanja, ki so izvršena po začetku uveljavitve zakona. Da je potrebno uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja pa narekuje tudi splošna določba 7. člena KZ-1, ki določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni enkrat ali večkrat, se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Ker je torej zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja milejši za mladoletnici, saj kazenski postopek pogojuje s podajo predloga za pregon, je tako zaključiti, da je storilca kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, moč preganjati le ob pogoju podanega predloga za pregon.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je oškodovanka predlog za kazenski pregon podala prepozno. Obravnavano kaznivo dejanje naj bi bilo storjeno 14.2.2015, oškodovanka pa je po svoji zakoniti zastopnici kazensko ovadbo oziroma predlog za pregon podala 12.6.2015, to je po poteku treh mesecev, pri čemer tudi ni dvoma, da je že v času storitve dejanja vedela, kdo sta napadalki na njo, saj ju je osebno poznala. Ker je torej zamudila navedeni rok iz prvega odstavka 52. člena ZKP, ta okoliščina izključuje kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, zaradi česar je moralo sodišče druge stopnje ob ugotovitvi, da kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 ni podano, kazenski postopek zoper obe mladoletnici po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 483. člena v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP, ustaviti. Čeprav se mladoletna E.B. zoper izpodbijani sklep ni pritožila, pa gredo ugotovitve glede mladoletne M.P. tudi njej v korist in je zato bilo na podlagi 387. člena ZKP po uradni dolžnosti šteti, kot da se je zoper sklep pritožila tudi ona. Zato je kazenski postopek sodišče druge stopnje ustavilo zoper obe mladoletnici, pri čemer se glede na sprejeto odločitev tudi ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami zagovornice M.P.. Zaradi spremenjene odločitve pa je bilo potrebno spremeniti tudi odločbo o stroških kazenskega postopka tako, da le-ti na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP v celoti bremenijo proračunska sredstva, kot izhaja iz izreka tega sklepa.