Jedro

Ker tožena stranka ni podala nobenih trditev, s katerimi bi nasprotovala stvarni legitimaciji tožeče stranke, je sodišče prve stopnje z zaključkom, da tožeča stranka ni izkazala, da je upnik iz materialno pravnega razmerja, kršilo 7. člen ZPP in posledično materialno pravno zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala podlage, ki ji daje pravico od delodajalca izterjati plačilo za delo študentov. O tem namreč med pravdnima strankama sploh ni bilo spora. Šele, če bi tožena stranka zatrjevani aktivni stvarni legitimaciji nasprotovala, bi bila tožeča stranka dolžna zatrjevati in dokazati obstoj podlage oziroma pooblastil študentov za izterjavo plačila za opravljeno delo, kar ji sicer zmotno očita sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Sodišče prve stopnje je šele v izpodbijani sodbi razkrilo za odločitev pomemben pravni vidik, ki pa ga tožeča stranka glede na smer, v kateri je tekel postopek, tudi ob potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, izpostavila pa ga ni niti tožena stranka, saj podlaga tožbenega zahtevka in aktivna stvarna legitimacija sploh nista bili sporni. Sodba sodišča prve stopnje je bila zato za tožečo stranko lahko le presenečenje. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je presojalo dejstva, ki jih tožena stranka ni opredelila kot sporna, kršilo načelo kontradiktornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 92970/2015 z dne 7. 8. 2015 v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek glavnice v višini 306,38 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 77,98 EUR od 26. 7. 2015 dalje do plačila, od zneska 206,94 EUR od 19. 7. 2015 dalje do plačila in od zneska 21,46 EUR od 7. 8. 2015 dalje do plačila; ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 13,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu, to je v 1. odstavku izreka za znesek glavnice 663,04 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 189,44 EUR od 26. 7. 2015 dalje do plačila, od zneska 473,60 EUR od 19. 7. 2015 dalje do plačila in od zneska 21,46 EUR od 19. 7. 2015 do 6. 8. 2015 ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 60,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2015 dalje do plačila, pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni povrne njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 25,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožena stranka na pritožbo, ki ji je bila vročena 1. 4. 2016, ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka uvodoma v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper celotno sodbo sodišča prve stopnje, vendar v nadaljevanju vsebinsko izpodbija le tisti del sodbe, s katerim ni uspela (II. in III. točka izreka sodbe), za kar ima tudi pravni interes, medtem, ko je I. točka izreka izpodbijane sodbe v njeno korist in zanjo ugodnejše odločitve ne more doseči. Pritožbeno sodišče je zato skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP štelo, da tožeča stranka izpodbija le II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo opravljenega dela študentov zavrnilo, ker tožba ni sklepčna. Zaključilo je, da tožeča stranka kot posrednik nima materialnopravne podlage zase terjati plačilo za delo, ki ga je opravil napoteni študent za toženo stranko. Tožeča stranka namreč ne zahteva plačila dela v imenu in na račun študentov, prav tako študentom še ni izplačala zneska po napotnici; da bi študentje nanjo prenesli terjatev za plačilo opravljenega dela pa ni zatrjevala.

8. Vprašanje (aktivne in pasivne) stvarne legitimacije je materialnopravno in ne dejansko vprašanje. Podlaga za presojo tega pravnega vprašanja pa so dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Teh dejstev sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti.

9. Pritožnica s trditvami v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da tožena stranka niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, niti pozneje ni ugovarjala stvarni legitimaciji tožeče stranke, sodišče pa je dopolnitev tožbe najprej obravnavalo (na način kot da je tožba sklepčna), potem pa ne da bi tožečo stranko pozvalo, da utemelji svoje materialnopravno upravičenje, tožbeni zahtevek zavrnilo, utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Tožeča stranka je v pritožbi podala trditve, da so študentje v spornem primeru tožeči stranki dali soglasje za sodno izterjavo in o tem predložila dokaze ter utemeljevala dejstvo, da jih ni podala pred sodiščem prve stopnje na okoliščini, da pridobitev pravic od treh študentov, ki so opravili delo pri toženi stranki, za toženo stranko nikoli ni bilo sporno. V dopolnitvi tožbe z dne 3. 11. 2015 je tožeča stranka v zvezi s temeljem terjatve in svoje aktivne stvarne legitimacije navajala, da je na podlagi Pravilnika o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje (v nadaljevanju Pravilnik) in Koncesijske pogodbe dolžna od delodajalca izterjati plačilo za opravljeno delo študentov. Priložila je tudi izpis klicev (A16), iz katerih naj bi izhajalo, da je tožena stranka dolg tudi priznala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pripravljalnih vlog tožene stranke ne izhaja, da bi navedenemu nasprotovala oziroma ugovarjala podlagi zahtevka ali aktivni stvarni legitimaciji. Tožena stranka se je proti zahtevku branila le s trditvami, da opravljenega dela ni dolžna plačati, ker študentje svojega dela niso opravili v celoti, kot tudi ne primerno in v skladu z navodili, zaradi česar ji je nastala škoda.

10. Razpravno načelo (7. člen ZPP) pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki. Trditveno gradivo tvori celota (pravočasnih) trditev obeh strank. Tudi če tožeča stranka ne navede vseh pravno pomembnih dejstev, lahko nesklepčnost njene tožbe odpravi tožena stranka (v odgovoru na tožbo ali kasneje). To pa je okvir raziskovanja dejanskega stanja na prvi stopnji. Stranke so tiste, ki so dolžne in upravičene priskrbeti ustrezno trditveno podlago: tožeča stranka za utemeljenost, tožena stranka pa za neutemeljenost zahtevka; dokazni postopek pa je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana in so sporna, ne pa temu, da se širi in dopolnjuje sama trditvena podlaga katere od strank. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje na neobstoj aktivne stvarne legitimacije sklepalo iz določil Pravilnika in dejstva, da tožeča stranka ni zatrjevala, da bi študentje nanjo prenesli terjatev za plačilo opravljenega dela.

11. Ker tožena stranka ni podala nobenih trditev, s katerimi bi nasprotovala stvarni legitimaciji tožeče stranke, je sodišče prve stopnje z zaključkom, da tožeča stranka ni izkazala, da je upnik iz materialno pravnega razmerja, kršilo 7. člen ZPP in posledično materialno pravno zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala podlage, ki ji daje pravico od delodajalca izterjati plačilo za delo študentov. O tem namreč med pravdnima strankama sploh ni bilo spora (kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Šele, če bi tožena stranka zatrjevani aktivni stvarni legitimaciji nasprotovala, bi bila tožeča stranka dolžna zatrjevati in dokazati obstoj podlage oziroma pooblastil študentov za izterjavo plačila za opravljeno delo, kar ji sicer zmotno očita sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

12. Stranki usmerjata potek pravde, sodišče pa poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. Samo tako izpeljani dokazni postopek je lahko podlaga sodne odločbe. V tej zadevi pa je situacija taka, da sta pravdni stranki sami sicer navedli odločilna dejstva in ponudili dokaze, ki se nanašajo na njune navedbe (materialno procesno vodstvo v tej smeri torej ni bilo potrebno), a je sodišče prve stopnje šele v izpodbijani sodbi razkrilo za odločitev pomemben pravni vidik, ki pa ga tožeča stranka glede na smer, v kateri je tekel postopek, tudi ob potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, izpostavila pa ga ni niti tožena stranka, saj podlaga tožbenega zahtevka in aktivna stvarna legitimacija sploh nista bili sporni. Sodba sodišča prve stopnje je bila zato za tožečo stranko lahko le presenečenje. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je presojalo dejstva, ki jih tožena stranka ni opredelila kot sporna, kršilo načelo kontradiktornosti. To pa je bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka utemeljeno uveljavlja v (laični) pritožbi (s trditvami, da ima v skladu s procesnimi pravili pravico do navajanja novih dejstev in dokazov, ker jih brez svoje krivde ni imela možnosti predložiti pred sodiščem prve stopnje).

13. Ker so iz zgornjih razlogov ostala nerazrešena bistvena dejanska in pravna vprašanja, okrog katerih je dejansko tekla pravda v tej zadevi, torej, ali je tožena stranka dolžna plačati (zatrjevano nekvalitetno) opravljeno delo študentov in v kakšni višini, se mora o spornih dejstvih, na katerih bo na koncu tudi temeljila odločitev, najprej izreči sodišče prve stopnje. To pa je narekovalo, da se zadeva v obsegu kot izhaja iz izreka tega sklepa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).