Jedro

Zahtevek avtorja filma, da mu televizija plača avtorski honorar v zvezi s predvajanjem filma (s katerim je bilo poseženo v njegove materialne avtorske pravice), predstavlja po svoji vsebini zahtevo, da mu toženka nadomesti korist, ki jo je imela v zvezi s predvajanjem filma.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik uveljavlja proti toženki več zahtevkov v zvezi s toženkinimi posegi v tožnikove materialne avtorske pravice. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi z delno sodbo prisodilo tožniku 293.228 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.1.2000 dalje do plačila, toženki pa je naložilo tudi objavo sodbe bivšega Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. V P 127/89 z dne 22.1.1991 in delne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 213/97 z dne 15.5.2001 v dnevniku Delo. Prisojeni denarni znesek je predstavljal denarno nadomestilo za dve predvajanji tožnikovega televizijskega filma "A." v letu 1988 (73.364 SIT), in civilno kazen na podlagi 168. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah - ZASP (Uradni list RS, št. 21/95 z dne 14.4.1995) v znesku 219.856 SIT.

2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi, ugodilo pa je toženkini pritožbi in spremenilo odločitev o denarnem zahtevku tako, da je toženka dolžna plačati tožniku namesto zneska 293.220 SIT le 73.364 SIT, razveljavilo pa je prvostopenjsko sodbo glede objave sodb v dnevniku Delo in v relevantnem delu zavrglo tožbo. V zvezi s tožnikovimi zahtevki je stališče pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo denarno nadomestilo v znesku 73.364 SIT in zahtevane obresti, ni pa bilo podlage za civilno kazen, ker določb ZASP ni mogoče uporabiti retroaktivno.

3.Tožnik je po svojem pooblaščencu vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča v delu, ki se nanaša na delno zavrnitev tožbenega zahtevka v znesku 1.100.000 SIT, ki je bil oblikovan v vlogi z dne 19.1.2000 pod točko VI. Pritožbenemu sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker njegove "škode" ni odmerilo po okoliščinah ob izdaji sodne odločbe v skladu z določbami drugega odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Tožnikov odškodninski zahtevek izhaja iz avtorskega prava, vendar ga je mogoče smiselno primerjati z običajnim odškodninskim zahtevkom (na primer "iz prometne nesreče"), kjer se višina sporne škode prav tako ugotavlja v dolgotrajnem postopku, pri čemer se povračilo škode odmeri po cenah ob izdaji sodne odločbe. Tožnikov film je dokumentarna glasbena impresija in ga je sodišče zmotno uvrstilo v rubriko feljton. Film je tudi prejel priznanje poklicnih filmskih kritikov in že zato za določitev višine odškodnine ni primerno uporabiti standardni cenik toženke. Sodišče bi tudi moralo odločiti o podrejenem tožbenem zahtevku, če je menilo da primarni tožbeni zahtevek (odškodnina po času izdaje prve sodbe) ni utemeljen. Reviziji, ki jo je sestavil tožnikov pooblaščenec, je priložena "revizija", ki jo je sestavil tožnik sam.

4.Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ta pa na revizijo ni odgovorila.

5.Revizijski preizkus se nanaša izključno na materialnopravno pravilnost odločitev obeh sodišč, da je tožnik zaradi predvajanja filma "A." v letu 1988, upravičen le do denarnega nadomestila 73.364 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.1.2000 dalje do plačila (371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija, ki jo je vložil tožnikov pooblaščenec namreč ne izpodbija tistega dela odločbe pritožbenega sodišča, ki se nanaša na neutemeljenost civilne kazni in zavrženje zahtevkov v zvezi z objavo sodb. Revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji tudi ni moglo upoštevati tistih trditev, ki jih je tožnik oblikoval sam v posebni vlogi, ki je bila priložena reviziji, sestavljeni po pooblaščencu (tretji odstavek 86. člena ZPP). Obvezno odvetniško zastopanje v revizijskem postopku (in s tem omejitev postulacijske sposobnosti strank) je v interesu pravnega reda v celoti in je zato praviloma mogoče vsebinsko odločati le o reviziji, ki jo vloži odvetnik kot pravni strokovnjak.(1)

6.Višina revizijsko relevantnega denarnega zneska, ki ga je tožnik upravičen zahtevati od toženke, je posredno odvisna od pravne kvalifikacije tožnikovega zahtevka. Relevantne dejanske trditve v tem oziru so, da je toženka v letu 1988 na televiziji dvakrat predvajala televizijski film "A.", na katerem ima tožnik materialne avtorske pravice, pri čemer pa je bil film predvajan brez tožnikovega soglasja in toženka tožniku tudi ni plačala ustrezne odmene za javno predvajanje filma. Tožnik s tožbo zahteva plačilo avtorskega honorarja, to je plačilo toženkinega izkoriščanja tožnikove avtorske pravice. Takšno plačilo pa ne predstavlja denarne odškodnine v kontekstu določb odškodninskega prava, ali povedano drugače: s plačilom avtorskega honorarja tožnikov gmotni položaj ne bo takšen, kot če toženkinega posega v tožnikove avtorske pravice sploh ne bi bilo.(2) Očitno je tudi, da tožniku ni nastala škoda v kontekstu določb 155. člena ZOR, saj zaradi predvajanja filma ni bilo zmanjšano njegovo premoženje, prav tako pa s predvajanjem ni bilo preprečeno njegovo povečanje. Zahtevano plačilo avtorskega honorarja zato v nobenem primeru ne more predstavljati odškodnine in se zato revident glede pravilne odmere denarnega zneska neutemeljeno sklicuje na določbe drugega odstavka 189. člena ZOR.

7.Okoliščina, da tožnikovega zahtevka ni mogoče presojati kot zahtevka za plačilo odškodnine pa ne pomeni, da je zahtevek za plačilo avtorskega honorarja neutemeljen. Sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku ni vezano na pravno podlago, ki jo je navedla tožeča stranka.(3) Tožnikov zahtevek za plačilo avtorskega honorarja predstavlja po svoji vsebini zahtevo, da mu toženka nadomesti korist, ki jo je imela v zvezi s predvajanjem filma. Takšen zahtevek pa je utemeljen v zakonskih okvirih 219. člena ZOR. Uporabo tuje stvari je namreč treba v kontekstu navedene zakonske določbe široko interpretirati kot uporabo oziroma izkoriščanje tuje pravice, pri čemer pridejo poleg stvarnih in obligacijskih pravic v poštev tudi avtorske pravice.(4)

8.Korist, ki jo je imela toženka v zvezi s predvajanjem filma je enaka prihranku, ki ga je imela zato, ker ob predvajanju filma tožniku ni plačala avtorskega honorarja. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kriterije za odmero odmene, ki so obstajali v času predvajanja filma. Kolikor pa revident izpostavlja izjemnost tožnikove avtorske stvaritve, pa gre za trditve o dejstvih, ki jih v revizijskem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9.Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sodišče ni odločalo o eventualnem tožbenem zahtevku. V skladu z določbami tretjega odstavka 182. člena ZPP sodišče namreč ne odloča o eventualnem zahtevku, če delno ugodi primarnemu zahtevku.(5)

10.Pritožbeno sodišče je glede na navedene razloge materialnopravno pravilno zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi. Revizijsko sodišče je zato zavrnilo revizijo (378. člen ZPP). Zavrnitev revizije vključuje tudi zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Prva knjiga GV Založba, 2005, stran 366 in 367. Op. št. (2): Primerjaj določbe 190. člena ZOR.Op. št. (3): Primerjaj določbe tretjega odstavka 180. člena ZPP.Op. št. (4): Primerjaj Dr. Stojan Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, Ljubljana 1984, stran 848. Op. št. (5): Takšno je tudi stališče sodne prakse, na primer sodba VS RS II Ips 668/2001 z dne 12.9.2002.