Jedro

Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o sodelovanju za izvajanje storitev reševanja iz vode, delo pa je opravljal preko študentske napotnice. Tožnik je delo v vtoževanem obdobju opravil, zato mu pripada plačilo za opravljeno delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki sami krijeta stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku za mesec februar 2013 obračuna plačilo za delo v znesku 605,00 EUR, od tega zneska plača akontacijo dohodnine, in mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2013 do plačila ter na znesek 605,00 EUR obračuna in odvede vse dajatve in prispevke pristojnim organizacijam in zavodom; za mesec marec 2013 pa tožniku plača znesek 75,00 EUR ter na ta znesek obračuna in odvede vse dajatve in prispevke pristojnim organizacijam in zavodom, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 127,50 EUR, v roku 8 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in da sama krije svoje stroške postopka. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek za znesek 197,50 EUR.

2. Tožena stranka se zoper izpodbijano sodbo pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj tožnik dne 4. 3. 2013 ni zbolel, temveč so vsi podizvajalci toženke, ki so bili tega dne na urniku (tožnik, A.A., B.B. in C.C.), toženo stranko namenoma sabotirali in jo izpostavili morebitni odškodninski odgovornosti. Nadalje navaja, da je A.A. v elektronskem sporočilu zapisal, da je pod nenehnimi pritiski z vseh strani. Trdi, da se sodišče ni opredelilo do teh navedb in elektronskih sporočil reševalcev, ki so vsi zboleli in s katerimi je tožena stranka dokazovala, da je šlo za fiktivno bolezen in namensko sabotažo. Navaja, da sodišče teh listin ni dokazno ocenilo in ni obrazložilo, zakaj meni, da ni šlo za dogovorjen manever vseh štirih reševalcev. Meni, da je dokazna ocena enostranska, ni celovita in prepričljiva, sodišče pa jo povzema tudi v nasprotju z vsebino listin. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena. Trdi, da je napačna toženkina razlaga določbe 11. člena pogodbe o sodelovanju, da do plačila za delo ni upravičen, saj do plačila ne bi bil upravičen le, če bi bil odstranjen z dela v roku treh dni od nastopa dela. Navaja, da incident z dne 4. 3. 2013, na katerega se sklicuje tožena stranka, ni pomemben. Meni, da so dokazi, ki jih je predlagala tožena stranka, nepomembni za odločitev v tej zadevi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in zadostno obrazložilo, izpodbijana sodba pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi pa med seboj niso v nasprotju.

7. Sodišče prve stopnje toženi stranki ni kršilo pravice do izjavljanja, kar v pritožbi stranka uveljavlja z navedbo, da se sodišče ni opredelilo do elektronskih sporočil vseh štirih reševalcev pri toženi stranki. Sodišče je namreč v izpodbijani sodbi navedlo, da je vpogledalo in prebralo tudi elektronska sporočila v prilogah B2 do B5. Tudi če se sodišče do posameznega dokaza izrecno ne opredeli, to še ne pomeni kršitve kontradiktornosti. S tem, ko je iz obrazložitve sodbe razbrati, kateri dokazi so ključni za ugotovitev o odločilnih dejstvih, je posredno razbrati tudi to, kateri dokazi so manj pomembni oziroma niso ključni za ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene poudarilo tiste dokaze, ki jih je pravilno ocenilo kot odločilne za ugotavljanje pomembnih dejstev. O tem, katera dejstva je štelo za dokazana, je odločilo po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa še dodaja:

9. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o sodelovanju z dne 25. 10. 2012 za izvajanje storitev reševanja iz vode, delo pa je opravljal preko študentske napotnice. V tem sporu zahteva plačilo za opravljeno delo v obdobju od 1. 2. 2013 do 3. 3. 2013. Da je tožnik delo v vtoževanem obdobju opravil, med strankama ni bilo sporno, prav tako ni bilo sporno število opravljenih ur in višina urne postavke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku.

10. Za odločitev v predmetni zadevi niso relevantne pritožbene navedbe, da tožnik dne 4. 3. 2013 ni zbolel, temveč je skupaj s preostalimi tremi reševalci iz vode namerno izostal z dela in jo tako izpostavil morebitni odškodninski odgovornosti. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka skladno z 9. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe) dolžna izpolniti svojo obveznost plačila. Tožnik je delo opravil, zato mu tudi skladno s pogodbo o sodelovanju pripada plačilo za opravljeno delo. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da tudi morebitna sabotaža, ki jo v pritožbi zatrjuje tožena stranka, ne bi vplivala na odločitev v predmetnem sporu. Morebitno odškodninsko odgovornost tožnika zaradi domnevne sabotaže oziroma namernega izostanka z dela bi morala tožena stranka uveljavljati posebej.

11. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala pritožba, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbe. Tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni bistveno pripomogel k reševanju zadeve (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP).