Jedro

Trideset dnevno usposabljanje za zaščito in reševanje se lahko odloži le iz razlogov navedenih v 53. in 54. členu ZVojD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Uprave za obrambo A., Izpostava B., s katero je bila zavrnjena prošnja tožeče stranke za odložitev tridesetdnevnega usposabljanja za zaščito in reševanje, na katerega je bila vpoklicana za čas od 5. 11. 2001 do 4. 12. 2001. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da mora državljan, ki mu je bil priznan ugovor vesti vojaške dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, opraviti 30-dnevno usposabljanje za zaščito in reševanje v ustrezni izobraževalni ustanovi.

Tožeča stranka v predmetnem upravnem postopku ni izkazala nobenega izmed zakonsko navedenih razlogov, zaradi katerih je tridesetdnevno usposabljanje za zaščito in reševanje mogoče odložiti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da v zvezi z sodno zadevo pred sodiščem v C. tožeča stranka ni izkazala, v kakšnem svojstvu ima zadolžitve, niti ali po svoji naravi te predstavljajo neodložljivo službeno potrebo. Odnos tožeče stranke do 30-dnevnega usposabljanja za zaščito in reševanje pa, glede na določbe veljavne zakonodaje, ne more biti pravno upošteven pri odločitvi o stvari.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je po njenem mnenju sporno služiti še nadomestno usposabljanje, ki ne spada pod vojaško dolžnost. Vojaško dolžnost je celoti odslužila leta 1982 in 1983 in se kot oficir v rezervi udeleževala vseh aktivnosti, dokler ji ni bil priznan ugovor vesti. Nadalje navaja, da predstavlja akt tožene stranke akt izsiljevanja in neupoštevanja njene volje. Meni, da kot starejša oseba ni več primerna za usposabljanje. Tožena stranka bi morala upoštevati njeno voljo in opravičila ter to, da se ne misli udeleževati usposabljanja, ne glede na sankcije. Pripominja, da izjave o nadomestnem služenju usposabljanja ni podpisala in se je že takrat izjasnila, da se ne bo dodatno usposabljala. Sklicevanje na 123. člen Ustave RS pa tudi ne vzdrži, saj v konkretnem primeru ne gre za obrambo države, in določbe zakona, ki urejajo vojaške vaje ni mogoče uporabljati ali se sklicevati na njih glede na to, da gre za civilna usposabljanja. Nedopustno pa je tudi izsiljevanje s civilnim usposabljanjem, v kolikor posameznik noče sodelovati v rezervnem sestavu. Tožena stranka opravičuje obveznosti le osebam, ki predložijo dokaze iz 53. in 54. člena Zakona o vojaški dolžnosti, ne da bi preverjala pristnost teh dokazov. Meni, da sama izpolnjuje vse pogoje za oprostitev obveznosti 30-dnevnega usposabljanja za zaščito in reševanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka trditve tožeče stranke, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Nadalje še navaja da 30-dnevno usposabljanje za zaščito in reševanje po uveljavljenem ugovoru vesti vojaški dolžnosti, ki izhaja iz ustavne dolžnosti državljanov do obrambe države, pomeni usposobitev oseb za delo v sistemu zaščite in reševanja in nadomestilo vojaškim vajam.

Zastopnik javnega interesa, Državni pravobranilec Republike Slovenije, je v zadevi prijavil udeležbo, odgovora na tožbo pa ni podal. Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, med strankama pa tudi ni sporno, da je bila tožeči stranki kot vojaškemu obvezniku iz rezervne sestave priznana pravica do ugovora vesti vojaški dolžnosti. Tožeča stranka je bila s pozivom Uprave za obrambo A, Izpostava B pozvana, da se dne 5. 11. 2001 zglasi v Zavodu za gasilno in reševalno službo D zaradi 30- dnevnega usposabljanja za opravljanje nalog zaščite in reševanja. Upravni organ prve stopnje je s svojo odločbo dne 10. 12. 2001 zavrnil vlogo tožeče stranke, da se ji odloži 30- dnevno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja v času od 5. 11. 2001 do 4. 12. 2001. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 8. 11. 2001 zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prej navedeno odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero je bila zavrnjena vloga tožeče stranke za odložitev 30-dnevnega usposabljanja za opravljanje nalog zaščite in reševanja. Zakon o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91, 74/95 in 43/01 odl. US RS- dalje:ZVojD) v 2. odstavku 47. člena določa, da državljana, ki mu je priznan ugovor vesti vojaške dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, pošlje pristojni upravni organ, pristojen za obrambne zadeve na 30 dnevno usposabljanje za zaščito in reševanje v ustrezno izobraževalno organizacijo ter ga nato izbriše iz vojaške evidence. Za napotitev, odlaganje, pravice in obveznosti med usposabljanjem za zaščito in reševanje se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za vojaške vaje. Ob upoštevanju 53. in 54. člena ZVojD se lahko 30-dnevno usposabljanje za zaščito in reševanje odloži le zaradi bolezni obveznika, istočasnega vpoklica v izvrševanje vojaških dolžnosti več družinskih članov hkrati, statusa študenta ali neodložljivih študijskih obveznosti, smrti ali hude bolezni v gospodinjstvu obveznika ali naravne nesreče, če bi zaradi sočasnega odhoda na usposabljanje, družina zašla v težak položaj, smrtnega primera v družini ali rojstva otroka tik pred odhodom na usposabljanje, koriščenje dopusta za varstvo in nego otroka, neodložljivih službenih potreb ali kmetijskih opravil ter udeležbe na pomembnejših športnih tekmovanjih evropskega ali svetovnega značaja. Tudi po mnenju sodišča tožeča stranka ni izkazala nobenega izmed zgoraj navedenih razlogov, zaradi katerih bi se ji lahko odložilo usposabljanje za zaščito in reševanje. Tožeča stranka aktivnosti v zvezi s sodno zadevo pred sodiščem v C. ni izkazala, saj ni navedla v kakšnem svojstvu ima zadolžitev, niti ali po svoji naravi predstavlja zadolžitev neodložljivo službeno potrebo.

Ugovori tožeče stranke v zvezi z njenim specifičnim odnosom do usposabljanja za zaščito in reševanje tudi niso upoštevni. Kakor je ugotovilo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi U-I-280/97-14 z dne 10. 5. 2001, Ustava in zakon priznavata pravico do ugovora vesti, po drugi strani pa določata nadomestno obliko sodelovanja pri obrambi države. Dolžnost 30-dnevnega usposabljanja za opravljanje nalog zaščite in reševanja ni pogoj za uveljavitev pravice do ugovora vesti, saj ta dolžnost nastane po priznanju ugovora vesti vojaške dolžnosti. Usposabljanje za naloge zaščite in reševanja se opravlja po programu, ki ga predpiše minister pristojen za varnost pred naravnimi in drugimi nesrečami, in ne spada v sklop vojaških dolžnosti (nalog). Ustava dovoljuje ugovor vesti vojaški dolžnosti, ki predstavlja le del nalog obrambnih dolžnosti. Usposabljanje v trajanju 30 dni je namenjeno usposobitivi za opravljanje nalog zaščite in reševanja. Opravljanje nalog zaščite in reševanja pa predstavlja sodelovanje pri obrambi države na drug način, kakor to določa 2. odstavek 123. člena Ustave RS. Dolžnost usposabljanja, kot jo določa ZvojD, njegovo trajanje in izvedba torej ne predstavljajo posega v ustavno pravico do ugovora vesti. Določbe 47. člena ZVojD pa tudi ne posegajo v pravice do osebnega dostojanstva in varnosti tožeče stranke. Samo dejstvo, da se državljan izbriše iz vojaške evidence šele po opravljeni civilni službi in po opravljenem usposabljanju za opravljanje nalog zaščite in reševanja na katerega ga napoti za obrambne zadeve pristojen upravni organ, ne pomeni posega v pravico do ugovora vesti. Čeprav je državljan še vpisan v vojaški evidenci ga pristojni upravni organ ne sme pozvati na vojaške vaje ali kakšne druge obveznosti, ki predstavljajo vojaške obveznosti ali so povezane z vojaškimi obveznostmi. Že vložitev vloge za priznanje ugovora vesti povzroči, da obveznosti v zvezi z vojaško dolžnostjo mirujejo. To pomeni, da rezervist ne sme biti vpoklican v rezervno sestavo. Po priznanju ugovora vesti pa je lahko državljan pozvan na dodatno usposabljanje in nato razporejen v civilno zaščito. Sam akt izbrisa iz vojaške evidence ne vpliva na uresničevanje ustavne pravice ugovora vesti. Ugovor tožeče stranke glede izsiljevanja s strani upravnega organa in neupoštevanja njegovih ugovorov tako ni utemeljen. Navedbe tožeče stranke v zvezi z njeno nezmožnostjo podrejanju povprečnosti množice in discipline pa ob dejstvu, da zakon ne pozna take možnosti za morebitno oprostitev od dolžnosti, ne more biti pravno upošteven razlog za odločitev o stvari.

Sodišče je tako ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena in jo je zato zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS).