Jedro

Tožnica je v spornem času delala v proizvodnji avtomobilov na tekočem traku. Pri nameščanju odduška motorja se je očitno naglo dvignila in z zatiljem udarila v zagozdo ključavnice na pokrovu motorja. Dela tožnice ni mogoče šteti za nevarno, oziroma da bi tožena stranka v tej zvezi izvajala nevarno dejavnost. Do takšnih poškodb, ki se je zgodila tožnici, pri toženi stranki ni nikoli prišlo, saj je pokrov motorja vedno odprt tako visoko, da ob normalnem delu ne more priti do poškodbe. Če bi se hotel delavec udariti v zagozdo pokrova, bi moral poskočiti, to pa pri nameščanju odduška motorja, kar je takrat izvajala tožnica, ni bilo potrebno. Zato je tožnica za nastanek poškodbe, ki jo je utrpela v konkretnem primeru, sama odgovorna oziroma v tej zvezi ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici nepremoženjsko škodo v višini 7.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 11. 2007 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo, ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da predstavlja izdelovanje avtomobilov po tekočem traku pri toženi stranki nevarno dejavnost. V tej zvezi gre za zapleten in dovršen tehnološki proces, za delo, ki je normirano in odrejeno večjemu številu delavcev. V konkretnem primeru je šlo za opravljanje dela v proizvodni hali, brez dnevne svetlobe in ustreznega prezračevanja. Zato je prihajalo do koncentracije hlapov in vonjav, kar je ob prisotnosti tresljajev in hrupu povzročalo povečano nevarnost nastanka škode. Sodišče bi moralo vsa navedena dejstva preizkusiti in skladno z določbo 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) ugotoviti objektivno odgovornost za nastalo škodo. Poleg tega obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo posledico. Gre predvsem za to, da je bila tožnica pri toženi stranki dolžna izpolnjevati delovne obveznosti, pri čemer je pri delu uporabljala delovno obleko ter predpisana zaščitna sredstva, zaradi česar se ji ne more pripisati vzrok za nastanek poškodbe. Ker jo je takrat sodelavka A.A. poklicala, se je ustrašila, to pa je povzročilo nesrečo pri delu. Meni, da so za odgovornost tožene stranke izkazani vsi škodni elementi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožničinih zahtevkih pravilno razsodilo. V sporu je dokazala, da je imela urejene varne pogoje za opravljanje dela. Tožničina zatrjevanja, da je šlo za opravljanje dela v hrupu in škodljivih hlapih, niso resnična. Do sedaj se nihče ni poškodoval na način, kot se je to zgodilo pri tožnici. Dejstvo, da se je tožnica udarila zato, ker naj bi jo med delom poklicala sodelavka, se toženi stranki ne more pripisati kot odgovornost za nastalo nesrečo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V tem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine iz naslova nematerialne škode zaradi delovne nesreče, ko si je dne 29. 11. 2007 v nočni izmeni na delu pri toženi stranki poškodovala zatilje. Po določbi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l,. RS. št. 42/2002 in spremembe) mora delodajalec povrniti delavcu škodo po splošnih pravilih civilnega prava v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Za presojo tega vprašanja je bistvena vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in opravljanjem dela s strani delavca, ki se je poškodoval. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsakdo zahteva povračilo škode, če so zato izkazani naslednji elementi: nedopustno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja škode. Vendar velja v odškodninskem pravu načelo, da je odgovornost povzročitelja škode na podlagi krivde pravilo, odgovornost po načelu vzročnosti ali objektivna odgovornost pa izjema. Delodajalčeva odgovornost za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu, je objektivna v primeru, če je nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo. Vendar je objektivna odgovornost delodajalca zaradi ogrožanja delavčeve varnosti pridržana le za tiste primere, ko gre za tako izkazane nevarne stvari oziroma opravljanje dejavnosti, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo. Seveda pa se delodajalec lahko oprosti odgovornosti, če skladno z določbo 153. člena OZ dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožnica v spornem času delala v proizvodnji avtomobilov in je delo potekalo na tekočem traku. Pri nameščanju odduška motorja se je očitno naglo dvignila in z zatiljem udarila v zagozdo ključavnice na pokrovu motorja. Tožnica je izpovedala, da se je dvignila iz razloga, ker naj bi jo sodelavka A.A. takrat poklicala, vendar navedena v izpovedbi tega ni potrdila. Na drugi strani je tožena stranka z izpovedbo tožnici nadrejenega delavca B.B. dokazala, da delo tožnice v proizvodnji avtomobilov ni bilo ocenjeno kot nevarno za glavo, saj bi v nasprotnem primeru odredili uporabo zaščitnega sredstva oziroma čelado. Poleg tega je razdalja od dvignjenega pokrova vozila pa do motorja dovolj velika, da lahko delavci normalno izvajajo zadolžitve pri nameščanju odduškov motorja. Prav tako na njeno delo niso vplivale okoliščine, ki jih skuša prikazati pritožba, da je šlo takrat za opravljanje dela v prahu in ropotu, saj je tožena stranka dokazala, da so bile vse navedene okoliščine v mejah normale, hala je bila ustrezno prezračevana, kar je, kot je izpovedal B.B., bilo vse preverjeno in spremljano s strani službe za varstvo pri delu in ustreznih zunanjih institucij.

Tožena stranka je tako v sporu dokazala, da delo tožnice v konkretnem primeru ni mogoče šteti za nevarno, oziroma da bi tožena stranka v tej zvezi izvajala nevarno dejavnost. Po izpovedbi vodje oddelka C.C. do takšnih poškodb, ki se je zgodila tožnici, pri toženi stranki ni nikoli prišlo, saj je pokrov motorja vedno odprt tako visoko, da ob normalnem delu ne more priti do poškodbe. Če bi se hotel delavec udariti v zagozdo pokrova, bi moral poskočiti, to pa pri nameščanju odduška motorja, kar je takrat izvajala tožnica, ni bilo potrebno.

Pritožbeno sodišče v skladu s tako izkazanimi dejstvi in dejanskimi razlogi sprejema ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je za nastanek poškodbe, ki jo je utrpela tožnica v konkretnem primeru, sama odgovorna oziroma v tej zvezi ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).