Jedro

Protispisnost obstaja le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokumente napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen - npr. da dokazujejo, ali da ne dokazujejo določene strankine trditve o dejstvih). V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, mora sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze in pooblastila iz 216. člena ZPP (prosti preudarek) ne sme uporabiti. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP): prosti preudarek namreč ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke glede zbiranja procesnega gradiva.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožnik mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 111.000 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 2.200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2003. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek, da mu mora plačati 2.070.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2003. Tožnika je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 180.650 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2003. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnik ni dokazal višine zahtevka. Tožena stranka bi bila dolžna plačati le neupravičeno uporabo modela, ne pa "odkupiti" celoten projekt in orodja (kar je tožniku po začasni odredbi že vrnila). Dolžna bi bila sicer plačati ustrezen delež od kupnine za posamezne prodane izdelke, vendar ta delež ni enak prodajni ceni izdelka. Kolikšen bi bil tožnikov delež v ceni posameznega izdelka, pa brez ustreznega izvedenskega mnenja ni mogoče ugotoviti.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da "napačno navaja razloge sodbe o vsebini listin, ter v posledici tega napačno uporabi materialno pravo". Nato nadaljuje, da "iz listin v spisu (pogodba, izvedensko mnenje) izhaja, da je višino nadomestila mogoče ugotoviti, drugostopenjsko sodišče pa na nezmožnost ugotovitve višine prikrajšanja, čeprav priznava zahtevek po temelju". Meni, da bi sodišče lahko ugotovilo višino zahtevka tudi brez izvedenskega mnenja. Oblikovanje cene namreč ni v domeni izdelovalca modela, pač pa je stvar proizvajalca, ki predmet izdela. Tožena stranka bi morala zato kot proizvajalec prikazati strukturo cene posameznega izdelka, na podlagi dejstva, da znaša delež tožnika pri izdelavi končnega proizvoda 90%, pa bi bilo nato mogoče ugotoviti višino zahtevka. Avtomobilski kovček je bil vreden 200 DEM, kar pomeni, da je višina znana. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

Sicer pa se višina nadomestila najlažje ugotovi na podlagi tržnih zakonitosti, torej na podlagi pogajanj med strankama. Ta podatek pa je dostopen, saj iz pogodbe, ki sicer ni bila sklenjena, izhaja, "da je prispevek tožnika v enem kovčku 90 takratnih nemških mark". Zmotno je stališče, da pogodba določa pravico odkupa in ne pravico uporabe. Stranki bi namreč sicer v drugi alinei 5. člena zapisali, da se po izdelanih 200 kosih sklene nova pogodba. Sodišče se tako ne more sklicevati, da iz dokaznih predlogov ni mogoče ugotoviti višine prikrajšanja. Ker je ugotovilo, da je bilo izdelanih 10 kovčkov, "bi torej moralo tožniku prisoditi za njegove intelektualne dosežke 900 takratnih nemških mark, v tolarski protivrednosti". Revident zaključi revizijo zoper odločbo o glavni stvari z naslednjo mislijo: "S tem, ko je toženec kršil tožnikovo pravico industrijske lastnine in hkrati njegovo avtorsko pravico, bi moralo odločiti njemu v prid, ne pa da je v spornih dejstvih odločilo v njegovo škodo, čeprav je razumeti, da je zahtevek po temelju utemeljen (izdali bi lahko vmesno sodbo), le višine, da ni mogoče ugotoviti, kar ne drži." Tožnik vlaga revizijo tudi zoper odločbo o pravdnih stroških.

Tožena stranka je odgovorila na revizijo, pri čemer meni, da so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pavšalni, po vsebini pa očitek zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik graja predvsem sprejeto dokazno oceno, da ni dokazal škode. Tožena stranka zato predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper odločbo o stroških postopka ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O zavrženju: Po petem odstavku 128. člena ZPP se odločba o stroških šteje za sklep (četudi je vsebovana v sodbi). Revizija zoper sklep pa je omejena (384. člen ZPP). Dovoljena je le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Med take sklepe pa sklep o pravdnih stroških ne sodi. Ker revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena (prim. Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, Pravna mnenja II/98, str. 4), jo je revizijsko sodišče v delu, s katerim izpodbija stroškovno odločbo, zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 384. člena ZPP).

O zavrnitvi: Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Te prepovedi ni mogoče obiti niti z (navideznim) konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, npr. z očitkom, da "iz listin v spisu (pogodba, izvedensko mnenje) izhaja, da je višino nadomestila mogoče ugotoviti", oziroma, da je "višina ..... torej znana in sodišču to ni moglo biti neznano, saj so podatki v spisu". T. i. "protispisnost" obstaja le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokumente napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen - npr., da dokazujejo ali da ne dokazujejo določene strankine trditve o dejstvih). V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na listino sploh ne sklicuje, ali če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot je zapisano v določeni listini (kar pomeni, da je ta dokaz ocenilo kot nebistven, ali pa kot neprepričljiv). V teh primerih gre za dokazno oceno, ki četudi nepravilna, ne predstavlja "protispisnosti". V svojih sodbah je vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji (npr. odločbe II Ips 120/2001, II Ips 316/2004). Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno.

Tožena stranka, ki je kršila tožnikovo pravico iz registriranega modela, je odgovorna za škodo po splošnih načelih o povrnitvi škode (prvi odstavek 93. člena Zakona o industrijski lastnini - Uradni list RS, št. 13/92 in nasl.). Ker je obstoj škode (in njena višina) eden od konstitutivnih elementov odškodninske obveznosti (in njene višine), je dokazno breme obstoja (in višine) zahtevka na tožniku. Če škode ne dokaže, njegov zahtevek ni utemeljen. Vprašanje dokazanosti škode in njene višine je sicer dejansko vprašanje. Vendar je tesno povezano s problematiko dokaznega standarda. Procesno pravo namreč določa, s kakšno stopnjo verjetnosti mora stranka svoje trditve dokazati, da jih lahko sodišče sprejme kot podlago svoje odločitve. Načelno velja, da mora biti izpolnjen standard zanesljivosti (215. člen ZPP), vendar je v določenih primerih lahko tudi nižji. Izrazit (zakonsko predviden) primer je možnost uporabe prostega preudarka. Če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku (216. člen ZPP). Vendar če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, mora sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze in pooblastila iz 216. člena ZPP (ki predvideva nižji dokazni standard) ne sme uporabiti. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP): prosti preudarek namreč ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke glede zbiranja procesnega gradiva.

Revidentovo sklicevanje na dokazni pomen pogodbe št. 2/90 z dne 12.6.1991 pa predstavlja kritiko dokazne ocene, da na podlagi podatkov te pogodbe ni mogoče ugotoviti običajnega nadomestila za uporabo modela, upoštevaje namen in vrsto uporabe, njen obseg in trajanje ter vse druge okoliščine primera, ter da je višina takega običajnega nadomestila strokovno vprašanje, o katerem bi lahko podal mnenje le izvedenec (enako glede tožnikovih materialnih stroškov, vloženega dela in uporabnine za njegova orodja). S tem revizijskim očitkom se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Ker ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, materialne stroške, davek na dodano vrednost in sodno takso.