Jedro

Zmotno je stališče, da je v motenjski pravdi tisti, ki mu je motilno ravnanje v korist, pasivno legitimiran lahko le tedaj, ko izvajalec in naročnik motilnega dejanja nista znana. V primeru, ko je motilno dejanje v korist drugega, je pasivno legitimiran tudi slednji.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako, da se sklep sodišča prve stopnje v 5. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka M. P., S. 11, M., je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.549,22 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.“ V preostanku se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka motila mirno posest tožeče stranke s tem, ko je dne 30.1.2008 na delu zemljišča, ki se nahaja vzhodno od zemljišča, na katerem v naravi poteka občinska cesta proti zemljišču parc. št. 161/1 k.o. ..., odvozila travo in zemljo. Toženi stranki je zato naložilo, da mora na navedenem delu zemljišča ponovno v celoti vzpostaviti prejšnje stanje tako, da ponovno navozi odvoženo zemljo in posadi travo, v roku 3 dni, pod izvršbo. V bodoče ji je prepovedalo na takšen ali podoben način posegati v posest tožeče stranke. Kar je zahtevala tožeča stranka več, tj. da je onemogočen dostop in da naj se omogoči tožeči strank dostop do njemu lastne nepremičnine parc. št. 161/1 k.o. ..., je zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1633,50 EUR, v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev prvostopenjskega sodišča se v njenem ugodilnem in stroškovnem delu pravočasno pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in naslovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže, podredno pa zavrne. Tožniku naj naloži tudi plačilo toženčevih pravdnih stroškov v priglašeni višini v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede bistvenih kršitev postopka zatrjuje, da je tožbeni zahtevek nedoločen in izpodbijani sklep neizvršljiv, saj kraj, kjer naj bi bilo izvršeno motilno ravnanje in kjer naj bi bil toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje, individualno ni določen. Glede pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava navaja, da je motenjsko tožbo mogoče naperiti zoper tistega, ki mu je motilno ravnanje v korist zolj v primeru, če izvajalec in naročnik dejanja nista poznana, kar pa ne velja v konkretnem primeru. V okviru zmotne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede vprašanja, ali je bilo motilno dejanje v korist tožnika. Še posej izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je priča T. J. potrdila, da toženec parkira na odkopanem delu. Navedeno ne izhaja iz fotografij v spisu, tega pa ni opazil niti K. J., znan vaščan v M.. Sin tožnika je tudi izpovedal, da je večkrat fotografiral sporno parkirno mesto, vendar ni opazil, da bi tam parkiral toženec. Navaja tudi, da tako iz fotografij v spisu, kakor tudi iz izpovedb prič izhaja, da je tožnik odkopani del nasul z zemljo, zato je že sam vzpostavil prejšnje stanje, zato tega od takrat naprej ne more več zahtevati od toženca, posledično pa je restitucijski zahtevek v predmetni pravdi že iz tega razloga neutemeljen. Sicer pa bistveno kršitev pravil postopka uveljavlja še zato, ker je paricijski rok neustrezen okoliščinam primera. Zaradi časovnega razdobja, ki preteče med naročilom in njegovo dejansko izvedbo, je primeren rok vsaj tri mesece. Glede stroškovne odločitve prvostopenjskega sodišča pa navaja, da slednje ni upoštevalo dejstva, da je bila tožena stranka uspešna v postopku zavarovanja, v katerem je vložila odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tudi priglasila stroške odvetniških storitev v višini 300 točk, 2 odstotka materialnih stroškov ter 20 odstotni DDV, kar bi moralo sodišče tožencu priznati. Priglaša stroške s pritožbo.

Na vročeno pritožbo odgovarja tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti zavrača pritožbene očitke tožene stranke glede odločitve o glavni stvari. Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljen dejanski substrat tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zmotno je namreč stališče tožene stranke, da je lahko v motenjski pravdi tisti, ki mu je motilno ravnanje v korist, pasivno legitimiran zgolj izjemoma, če izvajalec in naročnik motilnega dejanja nista znana. Navedeno stališče je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (primerjaj VSL sklep I Cp 401/95, VSL sklep I Cp 1868/99). Prvocitirana odločba, na katero se je skliceval že tožnik, njeno primerljivost s konkretnim primerom pa v pritožbi prereka tožena stranka, ravno nasprotno celo pojasnjuje, „da je v primeru, če je kdo storil motilno dejanje v korist drugega, pasivno legitimiran tudi ta“ (tekst poudarilo naslovno sodišče). Da je bilo ugotovljeno motilno ravnanje dejansko v korist toženca, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo v novem dokaznem postopku, ki povsem ustreza standardu iz 8. člena ZPP, in kar je tudi prepričljivo in zadostno obrazložilo. Nasprotne pritožbene navedbe toženca, ki skušajo posamezne izpovedbe prič iztrgati iz konteksta oziroma smisla njihove celotne izpovedbe in uspeha celotnega dokaznega postopka, zato takšne pravilne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne uspejo omajati.

Ni mogoče sprejeti niti stališča toženca o neizvršljivosti tožbenega zahtevka. V pravdi namreč nikdar ni bilo sporno, kje in kako je prišlo do motilnega ravnanja. Glede očitkov o nezmožnosti izvršitve restitucijskega dela zahtevka iz razloga, ker si je tožeča stranka že sama pomagala z nasutjem zemlje na sporni del zemljišča, pa pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da je takšno (delno) nasutje toženi stranki omogočilo zgolj dostop do svoje parcele (kar je del načina izvrševanja njene zadnje mirne posesti na spornem zemljišču), zaradi česar je v tem delu prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek tudi zavrnilo. Takšno nasutje pa ne vzpostavlja v celoti takšnega brega, kakor je obstajal pred motilnim ravnanjem in posledično načina izvrševanja zadnje mirne posesti, zato je zahtevek za dovoz zemlje in posaditev trave še vedno potreben. Ker je primeren tudi paricijski rok za njegovo izvršitev (pritožbeni argument o časovni zamudnosti naročila del in neprimernosti letnega časa za njihovo izvedbo namreč glede na splošno vedenje sodišča ni upošteven), je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Delno pa ji je ugodilo v tistem delu, v katerem graja stroškovno odločitev sodišča. Drži namreč navedba tožene stranke, da je v postopku na prvi stopnji uspela v postopku začasne odredbe, zato ji gredo priglašeni stroški v zvezi s tem postopkom. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), Zakonom o sodnih taksah in na podlagi predloženega stroškovnika. Pri tem je tožencu priznalo 150 točk za sestavo odgovora na predlog v skladu z 2. točko tar. št. 27 OT v zvezi z 2. točko tar. št. 18 (tj. 68,85 EUR), od navedene vrednosti pa še 2 odstotka materialnih stroškov (tj. 1,38 EUR). Iz naslova odvetniških storitev je torej priznalo 70,23 EUR, na navedeno vsoto pa je obračunalo še 20 odstotni DDV (tj. 14,05 EUR). Skupaj je torej priznalo 84,28 EUR Po pobotu tako odmerjenih stroškov tožene stranke s priznanimi stroški tožeče stranke v višini 1.633,50 EUR, je tožeči stranki prisodilo 1.549,22 EUR in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu ustrezno spremenilo. V presežku (tj. za odgovor na predlog ko je pritožnik priglasil 300 točk) je zahtevek tožene stranke na plačilo odvetniških storitev zavrnilo.

Ker je tožena stranka uspela le z neznatnim delom svoje pritožbe, stroškov tožeče stranke z odgovorom na pritožbo pa glede na vsebino pritožbe in odgovora nanjo ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP, je sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).