Jedro

Tožnik je imel v maju 2015 na svojem računu 2.731,55 EUR, nato pa je 10. 6. 2015 ta znesek dvignil z računa. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik 10. 6. 2015 razpolagal z zneskom 2.731,55 EUR in da bi takšen znesek zadoščal za nekaj mesečno zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, potrebnih za preživetje. Zato tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči in posledično tudi ne do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 8. 2015 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 14. 7. 2015 ter da se mu od 1. 8. 2015 prizna pravica do denarne socialne pomoči in pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, očita pa tudi določene kršitve. Meni, da je sodba pravno neveljavna, ker niso navedeni udeleženci obravnave. Sodnica tudi samovoljno ugotavlja, da kljub pravilnemu vabilu ni pristopil na glavno obravnavo. Vztraja, da ni dobil nobenega vabila. Opisuje dogodke povezane z direktorjem Centra za socialno delo A. ter mu očita zavlačevanje postopka pri odvzemu poslovne sposobnosti njegovi materi ter v zvezi s tem njeno izgubo 660,00 EUR obresti. Navaja, da je zaradi metod tega direktorja v mesecu marcu 2014 prenesel iz maminega računa na svoj bančni račun 5.000,00 EUR. Dokazano je, da denar ni bil njegov. Predlaga, da se sodba razveljavi in ugodi njegovemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. ZPP v 324. členu določa, da mora pisna sodba imeti uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk o pritožbi. Določa pa tudi, kaj obsega uvod sodbe. K uvodu spada navedba, da se sodba izdaja v imenu ljudstva. Drugi podatki pa imajo namen identificirati sodišče, sporno zadevo in stranke, če eden od teh podatkov manjka, sodba ni pravno neveljavna. Jedro sodbe je namreč izrek, s katerim mora biti odločeno o vseh zahtevkih. Izrek sodbe je tudi bistveni del sodne presoje. V konkretnem primeru je sodišče v zapisniku z glavne obravnave z dne 14. 12. 2015 poimensko navedlo vse prisotne na glavni obravnavi (l. št. 9).

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče samovoljno ugotavlja, da tožnik kljub izkazanemu vabilu ni pristopil na glavno obravnavo. Iz listinske dokumentacije jasno izhaja, da je sodišče tožnika dne 17. 11. 2015 osebno vabilo na glavno obravnavo za dne 14. 12. 2015 na naslov B. 25, C.. Ker ob poskusu vročitve priporočenega pisma ni bilo mogoče osebno izročiti, prav tako ga ni bilo mogoče izročiti kakšnemu odraslemu članu tožnikovega gospodinjstva, je vročevalec v hišnem predalčniku 18. 11. 2015 pustil obvestilo o prispelem pismu ter obvestilo o tem, kje se nahaja pošiljka in do kdaj ter kje jo mora dvigniti. Hkrati je tožnika obvestil o pravnih posledicah, v kolikor poštne pošiljke ne bo dvignil v danem roku. Ker tožnik v 15 dneh od prejema obvestila, poštne pošiljke ni dvignil, mu je bila 4. 12. 2015, to je po izteku 15-dnevnega roka, puščena v hišnem predalčniku. S tem dnem se šteje, da je bil tožnik pravilno skladno z določbo 143. člena ZPP, vabljen na glavno obravnavo.

7. Pritožbene navedbe so zato neutemeljene, svojih trditev, da so mu pošiljko ukradli, pa tožnik ni z ničemer podkrepil ali konkretiziral. 8. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/10 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre). Po tem zakonu je denarna socialna pomoč socialno varstveni prejemek, namenjen tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati (2. člen zakona). Z denarno socialno pomočjo se upravičencu za čas prebivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (1. odstavek 4. člena). ZSVarPre v 6. členu poleg tega določa, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Kdor si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug način, določen s tem zakonom, ima pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi s tem zakonom.

9. Nadalje pa je v 1. odstavku 28. člena ZSVarPre izrecno določeno, da do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. Po 11. točki 2. odstavka 28. člena citiranega zakona pa se med razloge iz 1. odstavka tega člena šteje tudi izguba sredstev za preživljanje oziroma kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je sama vplivala. Pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev pa imajo glede na 1. odstavek 29. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS) upravičenci do denarne socialne pomoči oziroma ob izpolnjevanju pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči, pod pogojem, da navedenih pravic nimajo zagotovljenih v celoti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ali iz drugega naslova.

10. Na podlagi takšne pravne ureditve in izvedenih dokazih, pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je podan dejanski stan iz 11. točke 28. člena v zvezi s 1. odstavkom 28. člena ZSVarPre in da tožnik ni upravičen do socialne pomoči, posledično pa tudi ne do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik v maju 2015 na svojem računu 2.731,55 EUR, na to pa je 10. 6. 2015 dvignil 2.500,00 EUR.

12. Tožnik, ki je zatrjeval, da je ta denar porabil za dolgove, ki so mu nastali zaradi delovanja direktorja Centra za socialno delo A. D.D. oziroma, kot je navajal v predsodnem postopku, da ima za več 1.000,00 EUR dolgov v tujini, za takšne trditve ni predložil, niti ni predlagal nobenega dokaza. Zato sodišče prve stopnje takšnim trditvam ni moglo slediti in je pravilno zaključilo, da je tožnik 10. 6. 2015 razpolagal z zneskom 2.731,55 EUR in da bi takšen znesek zadoščal za preživetje nekaj mesecev v smislu določenega 1. odstavka 4. člena zakona, torej za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, potrebnih za preživetje.

13. Pritožbene navedbe, da je denar dvignil iz maminega računa in da je s tem dokazano, da denar ni njegov, pa že zato niso upoštevne, ker gre za pritožbeno novoto. Skladno s 337. členom ZPP sme stranka v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so bili izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona. Na te razloge pa se tožnik niti ne sklicuje.

14. Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.