Jedro

V primeru delnega plačila kot odškodnine je treba to delno plačilo valorizirati, saj gre pri tem za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V sodni praksi se revalorizacija upošteva tako, da se plačana akontacija odškodnine ovrednoti s preračunom na dan odločanja z uporabo računalniškega programa v okviru revalorizacijskih obresti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v četrti in šesti vrstici 1. točke izreka znesek 800,00 EUR nadomesti z zneskom 792,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.800,00 EUR od 27. 6. 2011 do 22. 9. 2011 in od zneska 800,00 EUR od 23. 9. 2011 do plačila (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka) in naložilo toženki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 939,30 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prvega sodišča tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Čeprav v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper celotno sodbo, je iz vsebine pritožbe razvidno, da ne izpodbija zavrnilnega dela sodbe prvega sodišča. V pritožbi navaja, da se strinja z odločitvijo prvega sodišča, da znaša pravična denarna odškodnina iz naslova tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 2.000,00 EUR. 23. 9. 2011 je toženka izplačala kot nesporni del odškodnine tožniku 2.000,00 EUR. Prvo sodišče tega plačanega zneska ni revaloriziralo glede na dan izdaje sodbe, kar bi moralo storiti po uradni dolžnosti. Prvo sodišče je navedlo, da je tožnik iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičen do odškodnine v znesku 800,00 EUR in toženki naložilo plačilo tega zneska. Toženka temu nasprotuje, saj je izvedenec medicinske stroke v svojem mnenju navedel, da tožnikove poškodbe ne puščajo trajnih posledic, zato tožnik ni upravičen do navedene odškodnine.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prvo sodišče prisodilo tožniku odškodnino v znesku 800,00 EUR za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ugotovilo je, da poškodbe niso pustile trajnih posledic in smiselno zaključilo, da tožniku zato ne gre odškodnina zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

6. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je v nasprotju z resnično vsebino oziroma dejansko podlago sodbe prvega sodišča. Toženka ta del pritožbe opira na izhodišče, da je prvo sodišče neutemeljeno priznalo tožniku to odškodnino, ker mu poškodbe niso pustile trajnih posledic oziroma trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Z izpodbijano sodbo pa je bila tožniku priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi začasnega, ne pa trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženka tako sploh ne napada dejansko prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženkina pritožba glede priznane odškodnine za duševne bolečine zaradi tožnikovega začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti je zato neutemeljena.

7. Toženka utemeljeno opozarja, da bi moralo prvo sodišče izplačano akontacijo odškodnine (2.000,00 EUR 23. 9. 2011) pri odmeri odškodnine revalorizirati na dan izdaje svoje sodbe. Odškodnina za nematerialno škodo se odmerja po vrednostih na dan sodnega odločanja, kar zagotavlja ohranitev denarne vrednosti odškodnine. V primeru delnega plačila kot odškodnine je treba to delno plačilo valorizirati, saj gre pri tem za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (sodišče zato valorizira plačani del odškodnine po uradni dolžnosti, tudi če se tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala na valorizacijo). V sodni praksi se revalorizacija upošteva tako, da se plačana akontacija odškodnine ovrednoti s preračunom na dan odločanja z uporabo računalniškega programa v okviru revalorizacijskih obresti. Pritožbeno sodišče je zato v okviru pravilne uporabe materialnega prava opravilo valorizacijo plačanega delnega zneska odškodnine na podlagi aplikacije na spletni strani Statističnega urada RS ter ugotovilo, da valorizirani znesek dne 23. 9. 2011 plačane akontacije 2.000,00 EUR na dan izdaje izpodbijane sodbe znaša 2.008,00 EUR. Tožnik je tako upravičen še do plačila 792,00 EUR (ne pa 800,00 EUR) na račun odškodnine za nematerialno škodo, skupaj s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov po odločitvi prvega sodišča (prvo sodišče je sicer v obrestnem delu prekoračilo tožbeni zahtevek, česar pa pritožba ne uveljavlja, zato pritožbeno sodišče ni posegalo v ta del odločitve – tretji odstavek 350. člena ZPP). V tem delu je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka (peta alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

8. Toženka je s pritožbo uspela v neznatnem delu, z njegovim obravnavanjem pa ni bilo posebnih stroškov. Tožnikov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).