Jedro

Pri presojanju pogojev za priznanje in izvršitev odločbe organa druge državne članice EU je potrebno upoštevati ne le formalno seznanitev s pravico do uveljavljanja pravnega sredstva zoper odločbo tujega prekrškovnega organa, temveč mora biti izkazano tudi, da je storilec imel možnost učinkovitega uveljavljanja pravnega sredstva zoper odločbo tujega prekrškovnega organa. Pravice do pravnega sredstva pa ni mogoče uspešno uveljavljati, če storilec ni seznanjen z razlogi za izdajo odločbe, s katero se mu izreka globa. Ker imajo stranke v postopku pravico ne le do pravnega sredstva, temveč do učinkovitega pravnega sredstva, je za uveljavitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva ključnega pomena seznanitev strank z razlogi za sprejem odločitve. V kolikor oseba ni bila seznanjena z razlogi za sprejem izpodbijane odločitve, ker ji ti niso bili sporočeni v jeziku, ki ga razume, je vprašljivo izpolnjevanje pogoja iz 3. točke drugega odstavka 185. člena ZSKZDČEU-1, hkrati pa se nakazuje, da je izpolnjen pogoj za nedopustnost izvrševanja iz 9. točke 186. člena istega zakona.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom izreklo, da se odločba prekrškovnega organa v Avstriji - Okrajnega glavarstva Völkermarkt št. VK9-STR-8624/2014 z dne 3. 3. 2014, ki je postala pravnomočna 29. 4. 2015, zoper storilca Ž. Š., stanujočega M. ..., F., prizna in izvrši (I. točka izreka) ter da je storilec bil z odločbo prekrškovnega organa v Avstriji spoznan za odgovornega, ker je kršil deseti a odstavek 52. člena Zakona o cestnem prometu, zato je na podlagi 2. d odstavka 99. člena Zakona o cestnem prometu dolžan plačati neporavnano denarno sankcijo v višini 210,00 EUR po priloženem plačilnem nalogu v 15-ih dneh po pravnomočnosti tega sklepa, sicer se izterja prisilno. Zavrnilo pa je priznanje in izvršitev stroškov postopka v višini 21,00 EUR in opomina v višini 5,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne odločitve. V obsežni pritožbi uvodoma izpostavlja, da je v I. točki izreka napačno zapisan storilčev naslov, ki se pravilno glasi M. c. ... in ne M., F.. V nadaljevanju pojasnjuje, da je storilec po prejemu prvega uradnega pisanja iz Avstrije v slovenskem jeziku 5. 12. 2013, s katerim je bil pozvan, da v dveh tednih sporoči, kdo je upravljal motorno vozilo 26. 5. 2013 v Občini Ruda, storilec nemudoma poklical osebo, ki je bila podpisana na tem dopisu in ji razložil, da ne ve, za kaj gre in da se ne spomni, kje je bil 26. 5. 2013 ter prosi, da mu pošljejo sliko prekrška, vendar se po tem razgovoru ni nič zgodilo. Ker je storilec osebno govoril s pristojno osebo in izpolnil svojo obvezo, da sporoči podatke o vozniku, ne more in ne sme biti kaznovan zaradi tega, ker tega podatka ni posebej pisno sporočil in to s kaznijo za prekršek v višini 145,00 EUR. Šele 29. 4. 2015 je storilec po pozivu sodišča prejel kazensko odločbo z dne 3. 3. 2014 za plačilo kazni, stroškov in denarnih izdatkov v skupnem znesku 231,00 EUR, v tej odločbi pa so zapisani členi oziroma paragrafi, ki jih storilec ne pozna, in tudi niso obrazloženi. Kazen je bila določena, pri čemer nikjer ni zapisano, kakšna kazen je sploh predpisana, da bi lahko vedel, ali mu je bila kazen določena v mejah predpisane kazni za očitani prekršek ali ne. K sami odločbi pa tudi ni bil priložen prav noben dokaz. Celotna odločba z dne 3. 3. 2014, napisana v slovenskem jeziku, ki jo je pritožnik prejel 29. 4. 2015, pa ne ustreza v celoti isti odločbi, napisani v nemškem jeziku, ki jo je pritožnik prejel šele z izpodbijanim sodnim sklepom. Odločba v nemškem jeziku, namreč vsebuje tudi obsežnejši zapis pod vrstico „Begrundung“, ki ga v odločbi v slovenskem jeziku, ni mogoče najti. Tako odločba v slovenskem jeziku ne predstavlja identičnega prevoda odločbe, napisane v nemškem jeziku, zato ne more in ne sme biti verodostojna in je naslovno sodišče takšne, kot je, ne bi smelo priznati. Izpostavlja pa tudi, da je storilec kazensko odločbo prejel šele 29. 4. 2015 na Okrajnem sodišču v Mariboru, zato le-ta istega dne ni mogla postati tudi že pravnomočna. Ker pa je storilec prvo obvestilo o storitvi prekrška prejel šele 5. decembra 2013, kar je več kot šest mesecev po storjenem oziroma očitanem mu prekršku, je prepričan, da je obvestilo o prekršku po tolikšnem času prepozno in prekrškovni postopek zoper njega po tako dolgem času sploh ne bi smel teči. V oči pa bode tudi dejstvo, da je znesek v vsakem pisanju, ki je prišlo iz Avstrije, drugačen. Enkrat je to znesek 65,00 EUR, drugič 70,00 EUR, nato 231,00 EUR, na koncu pa celo 236,00 EUR.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvi odstavek 190. člena ZSKZDČEU-1 določa, da domače sodišče o priznanju in izvršitvi pravnomočne odločbe pristojnega organa države izdaje odloča na podlagi: 1) odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti ter 2) obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 pa, z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo pristojnega organa države izdaje brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Pri tem je sodišče vezano na načelo vzajemnega priznavanja iz 3. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da v postopkih po II. delu ter po 8., 9., 12., 14., 16., 17.a, 18., 20. in 22. poglavju tega zakona pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon. Upoštevajoč navedeno se niti sodišče prve stopnje, niti pritožbeno sodišče ne moreta in ne smeta spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe prekrškovnega organa Republike Avstrije. Ker se pritožbene navedbe o tem, da je storilcu ni mogoče očitati prekrška neodziva na poziv prekrškovnega organa Republike Avstrije in da mu je zato bila neutemeljeno izrečena globa v višini 145,00 EUR za ta prekršek, nanašajo na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava pri izdaji kazenske odredbe pristojnega organa države izdaje, so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa take navedbe neupoštevne in posledično neutemeljene. Enako velja tudi za pritožbeno izpostavljeno mnenje, da je pregon storilca za storjeni prekršek relativno ali absolutno zastaral, saj je to mogoče uveljavljati le v samem postopku o prekršku preden je ta pravnomočno končan. V tem delu je tako pritožba neutemeljena, vendar pa pravilno izpostavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena.

5. V predmetni zadevi je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prekrškovni organ Republike Avstrije izdal odločbo z dne 3. 3. 2014, ki je postala pravnomočna 29. 4. 2015, s katero je storilec bil spoznan za odgovornega, da je 26. 5. 2013 ob 17.05 uri vozil po cesti B 80A v smeri Labod, kot voznik motornega vozila B kategorije in prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost 70 km/h za 21 km/h, pri čemer je bila merilna toleranca že upoštevana. Ob pregledu potrdila iz člena 4 Okvirnega sklepa Sveta 2005/2014/PNZ o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni (list. št. 2 do 11 spisa), kazenske odločbe v prevodu v slovenski jezik (list. št. 12 do 13) ter odločbe o prekršku prekrškovnega organa Republike Avstrije v nemškem jeziku na list. št. 14 do 15 spisa, je sodišče prve stopnje ocenilo, da ni podana nobena izmed predpostavk nedopustnosti izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje, ki so naštete v prvem odstavku 186. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (ZSKZDČEU-1). Sodišče prve stopnje se je pri tej presoji očitno v skladu s prvim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 oprlo na podatke oziroma navedbe, ki izhajajo iz potrdila iz priloge 10 ZSKZDČEU-1, v katerem je pod točko h) 2b) označeno, da je bil storilec osebno ali preko zastopnika, pooblaščenega v skladu z nacionalnim pravom, obveščen o pravici izpodbijanja odločbe in rokih za takšno pravno sredstvo (list. št. 10), očitno pa je spregledalo, da se prevod kazenske odločbe prekrškovnega organa Republike Avstrije na list. št. 12 do 13 spisa po vsebini ne ujema s prepisom izvirnika kazenske odločbe prekrškovnega organa Republike Avstrije na list. št. 14 do 15 spisa, saj slednji poleg uvoda, izreka in pravnega pouka vsebuje tudi obrazložitev, ki pa ga v slovenskem prevodu predložene kazenske odredbe ni, kot utemeljeno izpostavlja zagovornica v pritožbi. S tem pa se postavlja pod vprašaj pravilnost potrditve iz točke h) 2b) potrdila na obrazcu, ki je priloga 10 ZSKZDČEU-1 o tem, da je bil storilec poučen o pravici do izpodbijanja odločbe in o roku za takšno pravno sredstvo.

6. Temeljni pogoj za priznanje in izvršitev pravnomočne odločbe pristojnega organa države izdaje, s katero je fizični ali pravni osebi zaradi kršitve predpisov izrečena denarna sankcija v kazenskem ali prekrškovnem postopku, je tudi možnost te osebe, da je imela po pravu te države možnost vložiti pravno sredstvo na sodišče, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve, saj 3. točka drugega odstavka 185. člena ZSKZDČEU-1 določa, da se prizna in izvrši odločba pristojnega organa države izdaje, s katero je bila izrečena denarna sankcija za dejanje, ki je po pravu države izdaje prekršek ali druga kršitev predpisa, če je po pravu te države oseba imela možnost zoper odločbo vložiti pravno sredstvo na sodišče, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve. Pri presojanju pogojev za priznanje in izvršitev odločbe organa druge državne članice EU je potrebno upoštevati ne le formalno seznanitev s pravico do uveljavljanja pravnega sredstva zoper odločbo tujega prekrškovnega organa, temveč mora biti izkazano tudi, da je storilec imel možnost učinkovitega uveljavljanja pravnega sredstva zoper odločbo tujega prekrškovnega organa. Pravice do pravnega sredstva pa ni mogoče uspešno uveljavljati, če storilec ni seznanjen z razlogi za izdajo odločbe, s katero se mu izreka globa. Ker imajo stranke v postopku pravico ne le do pravnega sredstva, temveč do učinkovitega pravnega sredstva, je za uveljavitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva ključnega pomena seznanitev strank z razlogi za sprejem odločitve. V kolikor oseba ni bila seznanjena z razlogi za sprejem izpodbijane odločitve, ker ji ti niso bili sporočeni v jeziku, ki ga razume, je vprašljivo izpolnjevanje pogoja iz 3. točke drugega odstavka 185. člena ZSKZDČEU-1, hkrati pa se nakazuje, da je izpolnjen pogoj za nedopustnost izvrševanja iz 9. točke 186. člena istega zakona.

7. Zagovornica tako utemeljeno izpostavlja v pritožbi, da se celotna odločba prekrškovnega organa Republike Avstrije z dne 3. 3. 2014 v slovenskem prevodu po vsebini in obsegu razlikuje od prepisa izvirnika iste odločbe v nemškem jeziku, pri tem pa tudi dodaja, da je bil storilec z vsebino prepisa izvirnika kazenske odločbe v nemškem jeziku seznanjen šele v predmetnem postopku, in mu tako ni bil vročen izvod v nemškem jeziku skupaj s prevodom kazenske odločbe v slovenski jezik. V kolikor bi se te trditve izkazale za resnične, bi se lahko postavilo vprašanje utemeljenosti potrditve o seznanjenosti storilca s pravico do izpodbijanja kazenske odločbe iz točke h) 2b) potrdila na obrazcu iz priloge 10 ZSKZDČEU-1. 8. Zagovornica pa v pritožbi utemeljeno izpostavlja tudi vprašljivost ugotovitve sodišča prve stopnje glede datuma pravnomočnosti kazenske odločbe prekrškovnega organa Republike Avstrije. Tudi v tem delu se je sodišče prve stopnje oprlo na podatke iz potrdila na obrazcu, ki je priloga 10 ZSKZDČEU-1, kjer je na list. št. 6 pod točko g) napisano, da je bila odločba izdana 3. 3. 2014 in je postala pravnomočna 29. 4. 2015, pod referenčno številko odločbe pa je naveden datum 27. 5. 2015. Pri tem namreč ni mogoče spregledati, da iz vročilnice pod list. št. 17 spisa, ki izkazuje vročitev odločbe prekrškovnega organa Republike Avstrije storilcu, ki je bila opravljena preko pravne pomoči, da je storilcu bila kazenska odločba prekrškovnega organa Republike Avstrije vročena 29. 4. 2015. Ker iz prevoda kazenske odločbe na list. št. 12 do 13 spisa izhaja, da je zoper kazensko odločbo dovoljena pritožba, ki jo je treba vložiti v roku štirih tednov od vročitve pisno, po telefaksu ali po elektronski pošti, je vprašljiva pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje glede datuma pravnomočnosti kazenske odločbe prekrškovnega organa Republike Avstrije.

9. Ker se glede na navedene pomanjkljivosti postavlja vprašanje utemeljenosti priznanja in izvršitve odločbe prekrškovnega organa Republike Avstrije in ker je v skladu s 187. členom ZSKZDČEU-1 pred morebitno zavrnitvijo priznanja in izvršitve odločbe potrebno opraviti postopek posvetovanja s pristojnim organom v državi izdajateljici, je pritožbeno sodišče na podlagi osmega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi storilčeve zagovornice ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri prekrškovnem organu Republike Avstrije preveriti, kakšne listine so bile storilcu vročene v predmetni zadevi 29. 4. 2015, kar bo lahko opravilo tudi s poizvedbami pri Okrajnem sodišču v Mariboru, ki je vročitev opravilo.