Jedro

V prvem odstavku 87. člena ZKP je določeno, da se roki v tem zakonu ne smejo podaljšati, razen, če zakon to izrecno dovoljuje. 15-dnevni pritožbeni rok je tako prekluzivni rok, kar pomeni, da tega roka ni mogoče podaljševati, saj zakon tega izrecno ne določa. Z zamudo prekluzivnega zakonskega roka pa procesni udeleženec izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo obsojenca po zagovornikih zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju IV K 24712/2021 z dne 6. 3. 2023, s katerim je sodišče odločilo, da se kazen šestih mesecev zapora, izrečena obsojencu s sodbo IV K 24712/2021 z dne 13. 5. 2021, pravnomočna dne 22. 6. 2021, v celoti izvrši. 2. Zoper sklep se je pritožil obsojeni po svojih zagovornikih. V pritožbi je uvodoma navedel, da se pritožuje iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno ugotovilo, da je pritožba obsojenca zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju IV K 24712/2021 z dne 6. 3. 2023, vložena prepozno, zaradi česar jo je povsem utemeljeno zavrglo. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje, je iz podatkov v spisu razvidno, da je obsojeni A. A. izpodbijani sklep prejel v sredo 7. 6. 2023 (sklep mu je bil vročen po detektivu B. B.), 15-dnevni rok za podajo pritožbe se je tako iztekel v četrtek, dne 22. 6. 2023, ki je bil tako zadnji dan, ko bi bilo mogoče pravočasno vložiti pritožbo zoper zgoraj navedeni sklep. Pritožba oddana na pošto s priporočeno pošiljko dne 23. 6. 2023 je bila tako vložena prepozno. Tej ugotovitvi tudi pritožba ne nasprotuje, temveč navaja, da je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu napačna zato, ker se z njo nesorazmerno posega v ustavnopravno varovane dobrine obsojenca. Z izpodbijanim sklepom je namreč sodišče prve stopnje odločilo, da se obsojencu izrečena zaporna kazen v trajanju šestih mesecev v celoti izvrši. Sankcija o zavrženju njegove pritožbe zoper izpodbijani sklep o izvršitvi kazni zaradi zamude pritožbenega roka za en dan je tako, po zatrjevanju pritožbe, nesorazmerna s posledicami, ki jih ta sankcija ima, to je z dejstvom odvzema prostosti obsojenemu. Ker je obsojeni rok za pritožbo zamudil zgolj za en dan, ne obstoji ustavno opravičen razlog in je odločitev prvostopnega sodišča prestroga ter predstavlja pretiran poseg v obsojenčevo pravico do pravnega sredstva in pravico do osebne svobode. Posledično, kot zatrjuje pritožba, je prvostopno sodišče napačno uporabilo določbo 375. člena ZKP.

5. Takšnim pritožbenim navedbam sodišče druge stopnje ne more slediti. V prvem odstavku 87. člena ZKP je določeno, da se roki v tem zakonu ne smejo podaljšati, razen, če zakon to izrecno dovoljuje. 15-dnevni pritožbeni rok je tako prekluzivni rok, kar pomeni, da tega roka ni mogoče podaljševati, saj zakon tega izrecno ne določa. Z zamudo prekluzivnega zakonskega roka pa procesni udeleženec izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje.

6. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje zaključilo, da je pritožba neutemeljena in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni zasledilo kršitev zakona iz petega odstavka 402. člena ZKP, je pritožbo obsojenca po zagovornikih zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP).