Jedro

Prenova celotne zgradbe, ki se je začela že leta 1982 (tedaj vrsto let pred uveljavitvijo SZ), je praktično že zaključena. Neizvedena je ostala le glede manjšega dela zgradbe in sicer enosobnega stanovanja, ki ga zasedata tožnika. Ob dejstvu, da je bila prenova v pretežni meri že izvedena in to celo pred uveljavitvijo SZ, se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na določbo 40. člena SZ, ki določa, da je potrebno prenovo, ki se šele predvideva, dokazovati s sprejetim prostorskim aktom.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na sklenitev prodajne pogodbe za enosobno stanovanje v pritličju hiše P., J., tožnikoma pa naložilo, da morata nerazdelno povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker naj bi glede sporne stavbe že od leta 1982 dalje tekla celovita prenova, pritožbeno sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo iz razloga, ker naj bi šlo za že podano spremembo namembnosti spornega stanovanja v poslovne prostore. S tem pa je materialno pravo zmotno uporabilo, saj 129. člen stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ - izjeme zaradi spremembe namembnosti ne predvideva. 129. člen SZ ni identičen s 40. členom istega zakona, ki določa, kdaj se lahko sklene najemna pogodba za določen čas. Ker sprememba namembnosti ni tako dejstvo, ki bi predstavljalo izjemo po 129. členu SZ, je odveč razlogovanje sodišča druge stopnje o tem, s kakšnim aktom naj bi se dokazovala sprememba namembnosti stanovanjskega prostora v poslovni prostor. Celovito prenovo pa je potrebno dokazovati na način, kot je določeno v 40. členu zakona, tedaj s sprejetim prostorskim aktom in ne s katerimikoli drugimi listinami. O tem, da bi bila celovita prenova stavbe predvidena s prostorskim aktom, pa v listinah, ki so v spisu, ni nobenega dokaza. Pogodba, ki jo omenja pritožbeno sodišče, s sprejetim prostorskim aktom nima nikakršne zveze. Reviziji naj se ugodi tako, da se tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi. Podrejeno naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotnim strankam, ki na revizijo niso odgovorile, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se je pritožbeno sodišče strinjalo in na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je bilo že s pogodbo z dne 28.2.1980, s katero je prišlo do odplačnega prenosa pravice uporabe na nepremičnini, v kateri je sporno stanovanje, dogovorjeno, da se bo namembnost celotne zgradbe spremenila (IX. točka pogodbe). Po ugotovitvah nižjih sodišč teče zaradi spremembe namembnosti zgradbe prenova že od leta 1982 dalje. Z ogledom je bilo ugotovljeno, da je zgradba že vsa preurejena v poslovne prostore, od prejšnjih stanovalcev pa stanuje v zgradbi le še tožeča stranka. Glede na že prenovljeni del zgradbe predstavlja enosobno stanovanje tožeče stranke med drugimi prostori, ki so vsi že spremenjeni v poslovne prostore, popolnoma nefunkcionalno enoto.

Ob upoštevanju teh pravnoodločilnih dejanskih ugotovitev, sta tudi po mnenju revizijskega sodišča sodišči druge in prve stopnje materialno pravo pravilno uporabili. Netočna je revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče svojo odločitev utemeljilo s spremembo namembnosti. To spremembo pritožbeno sodišče v razlogih sodbe res omenja, vendar pa le v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Svoje odločitve pa ni oprlo na "že podano spremembo namembnosti" ampak na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prenova v teku že od leta 1982, in da je celotna stavba, razen enosobnega stanovanja tožnikov, že prenovljena in spremenjena v poslovne prostore, zaradi česar predstavlja stanovanje tožnikov, glede na že obstoječe celotno stanje zgradbe, popolnoma nefunkcionalno enoto. Obe sodišči sta tedaj svojo odločitev oprli na ugotovitev, da gre za celovito prenovo in tedaj na 129. člen SZ, ki v tem členu, kot pravilno zatrjuje revizija, spremembe namembnosti sploh ne omenja. Prenova celotne zgradbe, ki se je začela že leta 1982 (tedaj vrsto let pred uveljavitvijo SZ), je praktično že zaključena. Neizvedena je ostala le glede manjšega dela zgradbe in sicer enosobnega stanovanja, ki ga zasedata tožnika. Ob dejstvu, da je bila prenova v pretežni meri že izvedena in to celo pred uveljavitvijo SZ, se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na določbo 40. člena SZ, ki določa, da je potrebno prenovo, ki se šele predvideva, dokazovati s sprejetim prostorskim aktom.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Iz že povedanega tudi izhaja, da obrazložitev pritožbenega sodišča ni nejasna. Zato ni podana v reviziji vsebinsko uveljavljena bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).