Jedro

Prekoračitev pooblastila z zastopanjem je bila sanirana s tem, da odmera temelji na napovedi, ki jo je vložila sama tožnica.

Davčni postopek ni namenjen izpodbijanju veljavnosti zavezovalnih pravnih poslov, temveč je treba tovrstne zahtevke naperiti v civilnih postopkih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila tožnici v ponovnem postopku odmere dohodnine odmerjena in v plačilo naložena dohodnina od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 15.629,22 EUR po stopnji 15%, in sicer v znesku 2.344,38 EUR, ki mora biti plačana v 30-dnevnem roku, dotlej brez obresti in pod izvršbo, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, tožnica pa sama trpi svoje stroške postopka.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnici dohodnina na kapitalski dobiček od odsvojitve njenega deleža na nepremičnini v ..., in sicer od osnove 15.588,38 EUR v višini 2.338,26 EUR, odmerjena že z odločbo leta 2011. Zoper to odločbo se je tožnica leta 2015 pritožila in s svojo pritožbo uspela (razlogi za to so bili utemeljenost očitkov v zvezi z danim pooblastilom, tožnica ni imela možnosti sodelovati v postopku). Zato je v ponovljenem postopku organ z zaslišanjem tožničinega nekdanjega pooblaščenca A.A. skušal razčistiti okoliščine glede morebitne naznanitve kaznivega dejanja zoper njega in glede danega pooblastila, tožnici pa je omogočil sodelovanje in ji posredoval obrazec napovedi za odmero dohodnine, da ga tožnica sama izpolni, in predloži dokaze oz. listine. A.A. je zaslišan izpovedal, da je s tožnico sodeloval kot posojilojemalec (predložil je kopijo posojilne pogodbe iz leta 2004), namen pa je bil, da tožnica prejme vrnjeno posojilo, ne pa njeno sodelovanje pri investiciji oz. izgradnji nepremičnine. Zaradi poplačila sta tožnica in A.A. drug drugemu dala pooblastila za prodajo solastnih nepremičnin, ta notarska pooblastila pa nikoli niso bila preklicana. Napoved za odmero dohodnine je izpolnila nepremičninska agencija. Tožnica je v zvezi s prodajo nepremičnine prejela tudi zemljiškoknjižni sklep (katerega kopijo iz leta 2011 je predložil), a se nanj ni pritožila, zato ne drži, da bi bila s prodajo seznanjena šele leta 2015. Davčni organ je ugotovil, da je A.A. leta 2011 pooblastil nepremičninsko agencijo za predložitev prodajne pogodbe med njim in tožnico na davčno upravo in izvedbo drugih dejanj. Davčni organ je glede na pooblastilo tožnice A.A. iz leta 2009 ter glede na pooblastilo slednjega nepremičninski agenciji iz leta 2011 sklenil, da ugotovljena dejstva niso takšna, da bi s stopnjo verjetnosti lahko ugotovil, da je A.A. storil kaznivo dejanje, ki bi ga davčni organ moral naznaniti.

3. Po podatkih spisa odmere davka na promet nepremičnin, je tožnica leta 2009 pooblastila A.A., da lahko uredi vse za prodajo njenega solastnega deleža na predmetni nepremičnini, tudi podpiše pogodbo, sprejme kupnino, podpiše in overi zemljiškoknjižno dovolilo, jo zastopa pri notarju in overi podpis na prodajni pogodbi, jo zastopa pred vsemi upravnimi in sodnimi organi v zvezi s prodajo te nepremičnine. Edina omejitev v tem pooblastilu je, da se nanaša le na v njem navedene nepremičnine, drugih omejitev (npr. da A.A. ne more biti kupec) pa ni. Glede na to in glede na sodelovanje notarja, ki zagotavlja zakonitost, davčni organ meni, da ni možno, da bi pravni posel vseboval elemente kaznivega dejanja, zaradi katerega davčni organ ne bi smel odmeriti davka na promet nepremičnin. V zemljiški knjigi tudi ni zaznamb spora.

4. Glede pooblastila za zastopanje v tej zadevi pa davčni organ ugotavlja nepravilnosti, saj nepremičninska agencija, ki je napoved vložila, ni bila ustrezno pooblaščena za to (tožničino pooblastilo iz leta 2009 prenosa ne omogoča, A.A. pa jo je pooblastil za urejanje njegovih obveznosti). To se je saniralo že v prvotnem dopolnjenem postopku, saj je tožnica vložila svojo davčno napoved (ni pa posredovala nobenih dokazil) in sporna davčna napoved, vložena s strani nepremičninske agencije, več ni temelj za izvedbo postopka. Pooblastila A.A. tožnica sicer nikoli ni izrecno preklicala, a organ njeno vlogo z dne 29. 7. 2015 vsebinsko šteje za preklic tega pooblastila. Tudi glede vročitve prvotne odmerne odločbe so bile storjene nepravilnosti, saj je bila vročena A.A., četudi za to ni bil pooblaščen. A tudi to ni relevantno, saj je bila tožničina pritožba zoper prvotno odločbo upoštevana kot pravočasna in ji je bilo tako omogočeno sodelovanje v postopku.

5. Postopek odmere davka na promet nepremičnin na podlagi prodajne pogodbe iz leta 2011 je pravnomočno zaključen in v njem ni prišlo do napak, ki jih tožnica zatrjuje šele v tem postopku. Tako je nesporno prišlo do odsvojitve predmetne nepremičnine, sklenjena prodajna pogodba in v njej dogovorjena vrednost pa tožnico opredeljuje kot davčno zavezanko, vse pa na podlagi veljavnega in notarsko overjenega pooblastila iz leta 2009. Zato je moral davčni organ ugotoviti dejstva in okoliščine, ki vplivajo na pravilnost odmere davka od kapitalskega dobička, o čemer je bila tožnici dana možnost izjave. Tožnica je aprila 2017 podala izjavo, v kateri se sklicuje na poneverbo podpisa na napovedi za odmero dohodnine, da je njen pooblaščenec pooblastilo prekoračil, da se od nje zahteva dokumente glede katerih je prekoračen 10-letni zastaralni rok, zato naj se upošteva sodna cenitev namesto teh listin, kupnina ji ni bila plačana, podobno se je zgodilo tudi v zvezi z drugo nepremičnino, v izpovedi A.A. gre za obrekovanje, navedbe so lažne; zahtevala pa je tudi izločitev uradne osebe na prvi stopnji zaradi pristranskosti.

6. Tožničin predlog za izločitev uradne osebe je bil zavrnjen, pritožba tožnice pa do izdaje izpodbijane odločbe ni bila rešena. Glede na zavrnitev je uradna oseba lahko nadaljevala s postopkom skladno z 258. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Nepravilnosti v zvezi s pooblastilom so bile sanirane, tožnica je imela možnost sodelovanja in je napoved lahko vložila sama. Glede na to, da se dohodnine od kapitalskega dobička ne plača šele po 20 letih imetništva (96. člena Zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh-2), je treba za uveljavljanje stroškov investicij dokazila zagotavljati za navedeno obdobje. Cenitev se skladno z 98. in 99. členom ZDoh-2 lahko sprejme le za ugotavljanje vrednosti nepremičnine, če to ni možno na drug način, ne pa za dokazovanje stroškov in investicij, saj se kot strošek upošteva samo kar povečuje vrednost nepremičnine, če je takšen strošek plačal sam zavezanec. Zato se cenitev izvedenca B.B. upošteva le vezano na vrednost nepremičnine ob odsvojitvi. Navedbe glede neplačane kupnine, podobnega primera glede druge nepremičnine ter postopkov na sodišču, ne vplivajo na odločitev v zadevi, zato se organ do njih ni opredelil. Kljub pozivu tožnica listinskih dokazov organu ni posredovala, navedbe tožnice o nezmožnosti njihove predložitve (ker jih ima A.A.) pa smatra za neresnične in zavajajoče ter podane zaradi zavlačevanja in izognitve plačila davka. Če bi te trditve držale, bi tožnica gotovo zoper A.A. in odgovorno osebo nepremičninske agencije vložila ovadbo ali predložila dokaze, da je od njih izročitev dokazil zahtevala. Tega ni dokazala, zato ni mogoče slediti pavšalnim trditvam o nezmožnosti pridobitve dokazov. Glede na navedeno je organ odločil na podlagi spisa, tožničine davčne napovedi iz leta 2015, prodajne pogodbe za pridobitev nepremičnine (2003), prodajne pogodbe za odsvojitev nepremičnine (2011) in cenilnega poročila glede vrednosti nepremičnine ob odsvojitvi. Vrednost ob pridobitvi predmetne nepremičnine je 4.089,00 EUR in izhaja iz prodajne pogodbe iz 2003 in tudi iz tožničine napovedi, vrednost ob odsvojitvi je 20.000,00 EUR in izhaja iz prodajne pogodbe iz 2011 in iz cenilnega poročila. Pri pridobitvi se priznajo tudi normirani stroški 40,89 EUR in 40,89 EUR davka na promet nepremičnin; ob odsvojitvi se priznajo normirani stroški 200,00 EUR. Ob pridobitvi se ne prizna uveljavljanih 81,73 EUR za stroške cenitve (tožnica stroškov cenitve ob pridobitvi ni dokazala) ter investicijskih in vzdrževalnih stroškov, ki jih je tožnica v napovedi uveljavljala z opredelitvijo „po cenitvi“ (saj je tožnica v tej zvezi predložila le cenitev pooblaščenega cenilca, kar pa ni primeren dokaz za to, da je sama plačala stroške, s katerimi želi zvišati nabavno vrednost nepremičnine; drugih dokazov pa tožnica kljub pozivom ni predložila).

7. Tožničina pritožba zoper izpodbijano odločbo je bila z odločbo drugostopenjskega davčnega organa zavrnjena. Dejansko stanje je bilo še dodatno razčiščeno, tožnici je bila dana možnost sodelovanja, na njene pripombe je organ argumentirano odgovoril. Dejansko stanje, ki bi narekovalo prekinitev postopka zaradi predhodnega vprašanja obstoja kaznivega dejanja, ni bilo ugotovljeno; dejstvo, da gre za kompleksno dejansko stanje med dvema fizičnima osebama, pa ne vodi v sklep, da odmera davka zaradi domnevnih nepravilnosti pri izvrševanju danega pooblastila A.A. ni pravilna. Za dejansko stanje, relevantno za odmero (vrednost ob pridobitvi in odsvojitvi), so okoliščine glede podaje prve davčne napovedi brezpredmetne, saj je tožnica podala novo napoved, zoper sedaj ugotovljeno dejansko stanje pa tožnica v pritožbi ne ugovarja. Glede na peti odstavek 258. člena ZUP je zaradi zavrnitve tožničinega predloga za izločitev uradna oseba lahko odločila o zadevi. Pritožba pa je nesuspenzivna zaradi 87. člena ZDavP-2 in javnega interesa, ki prežema odmero in pobiranje davkov.

8. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, predlaga ugotovitev njene ničnosti ter vseh nadaljnjih sklepov in odločb, ki izhajajo iz nje, ter vrnitev zadeve v ponovni postopek. Navaja, da je zahtevala izločitev uradne osebe, a ji ni bilo ugodeno in to vpliva na postopek ter pomeni kršenje človekovih pravic in razlog za ničnost izpodbijanega sklepa (op. sodišča: pravilno odločbe), ker jo je izdala oseba, ki bi morala opustiti nadaljnje odločanje do končanega postopka o izločitvi. Prvostopenjski organ po vrnitvi zadeve v ponovni postopek tudi ni upošteval napotil instance, kar tudi utemeljuje izločitev uradne osebe, saj se utemeljeno poraja dvom o njeni nepristranskosti, že sam videz pristranskosti pa pomeni kršitev. Davčni organ ni upošteval nobenih navedb tožnice, zlasti da na vlogi za odmero ni njen podpis, poleg tega pa tudi ni storil ničesar, ko mu je bilo to naznanjeno, kar pomeni, da je prejudiciral in izničeval vrednost navedb tožnice. Čakal je vse do pravnega zastaranja zadeve. Kar se tiče kazenskih ovadb s strani tožnice, imajo te zastaralne roke, za katere je prvostopenjski organ odlično poskrbel, da so prišli v zastaranje ali bi prišli v zastaranje v času kazenskega postopka. Zapisnik o zaslišanju priče ni bil sestavljen skladno z ZUP (pričo je treba opozoriti na dolžnost govoriti resnico ter jo poučiti o posledicah krive izpovedbe, vprašati jo je treba, od kod ve o izpovedanem; dokument ima tudi oznako “ugotovitve“, s čimer se izpovedano že smatra za ugotovljeno). Tožnica tudi ni imela možnosti prisostvovati enostranskemu zaslišanju priče A.A., s čimer so bila kršena pravila o kontradiktornosti. Organ se tudi ni ustrezno opredelil do tožničinih dokaznih predlogov in navedb, organ ni niti na zemljiško knjigo niti nikamor drugam poslal nobenega dopisa ali podobno. Znano je bilo, da je njen pooblaščenec pooblastilo za zastopanje prekoračil, da pooblastilo vsebuje klavzulo o seznanitvi pooblastitelja s posli, ki se bodo sklepali v okviru pooblastila (tožnica pa nikoli ni bila obveščena o spornem poslu), da pooblastilo ne vsebuje pisnega dovolila o sklepanju poslov pooblastitelja (op. sodišča: pravilno pooblaščenca) s samim seboj, kakor je bila sklenjena predmetna pogodba, da iz pogodbe izhaja, da naj bi bila kupnina poravnana z medsebojnim razmerjem (pri čemer je tožnica ponudila v poplačilo svojega morebitnega dolga do države celotno kupnino, ki kot takšna izhaja iz te pogodbe), o čemer se davčni organi niso izjasnili. Tožnica je protipravno ostala brez nepremičnine, pri čemer se ne ujemata niti časovna niti finančna linija (pooblastilo nepremičninski agenciji, ki je sporno, tožnici ni bilo predočeno, ni pa tudi jasno iz katerega davčnega arhiva je prišlo, v kateri zadevi in kdaj, do česar se tudi drugostopenjski organ ni opredelil, niti v svoji odločbi o pritožbi zoper izpodbijano odločbo niti v odločbi z dne 6. 6. 2018, kar je fenomen, da za isto zadevo obstajata dve odločbi), sedaj pa se od nje zahteva še plačilo davka. Tožnica kupnine ni prejela in je oškodovana, po oceni sodnega cenilca za 20.000,00 EUR, po navedbah prvostopenjskega organa pa lahko tudi za 40.000-60.000 EUR. Tudi s strani zemljiške knjige tožnica o poslu ni bila obveščena, vročitev na napačen naslov in objava na oglasni deski pa se ne štejejo za vročitev. Tožnica se je posvetovala pri različnih odvetnikih in izvedela, da bi lahko zahtevala obnovo in bi mogoče dobila nazaj svoje 20.000 EUR vredno premoženje, na njem pa za 30.000 EUR visoko hipoteko, tako da bi plačala na koncu še kredit A.A., ki je hipoteko pravilno vpisal; pri tem pa bi stroški takšnih postopkov lahko presegli stroške v zvezi s tem postopkom; tudi o tem se davčni organi ne opredelijo. Tožnica prereka tudi nesuspenzivnost pritožbe, saj ima organ možnost izvršbo odložiti, izrek v tej zvezi pa tudi ni obrazložen, kar krši tožničnino pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Tožnica je pozvala tudi drugostopenjski organ, da 4. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi do rešitve njene pritožbe zoper sklep o zavrnitvi izločitve, do česar se je drugostopenjski organ opredelil le z generičnim odgovorom, ni pa se opredelil do ostalih pritožbenih razlogov. Tožnica je svojo napoved za odmero dohodnine vložila na zahtevo prvostopenjskega organa pod grožnjo, po tej logiki pa bi vsaka žrtev ropa morala v Sloveniji plačati davek, do česar se organ tudi ni opredelil. Tožnica se v dokaz svojih navedb sklicuje na vpogled v spise št. DT 42152-10118/2015, DT-499-05-17/2019, DT 021-56/2017 in DT-499-31-57/2018 ter na vpogled v spis v zemljiški knjigi (navaja, da je bila na zemljiški knjigi odslovljena, ker ni več lastnica, ni več stranka v postopku in nima pravice vpogleda v predmetni spis).

9. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi in tudi razlogi odločbe o pritožbi. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.

12. Po 94. členu ZDoh-2 se za odsvojitev šteje vsaka odsvojitev kapitala, pri čemer zakon primeroma našteva posamezne pojavne oblike takšnih odsvojitev. V primeru nastanka takšnega obdavčljivega dogodka, se višina davčne osnove in s tem obveznosti nadalje izračunava po pravilih iz 97.-99. člena ZDoh-2. Iz izpodbijane odločbe glede temelja izhaja, da je tožnica podelila A.A. pooblastilo z dne 11. 2. 2009, ki je bilo overjeno in na podlagi katerega je slednji kot tožničin pooblaščenec sklenil prodajno pogodbo z dne 31. 8. 2011. S tem je prišlo od odsvojitve predmetne nepremičnine na strani tožnice, kar je tožnica tako tudi navedla v svoji napovedi za odmero dohodnine. Teh dejstev tožnica v tožbi ne zanika, temveč podaja v zvezi s temeljem obdavčitve naslednje ugovore: - glede pooblastila, danega A.A.: prekoračitev pooblastila z zastopanjem tožnice pred davčnimi organi, opustitev seznanitve tožnice s posli, ki se bodo sklepali v okviru pooblastila, in odsotnost pooblastitve za sklenitev posla pooblaščenca s samim seboj Ti ugovori v tem upravnem sporu niso upoštevni, saj je bila prekoračitev pooblastila z zastopanjem, kot to pojasni prvostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi, sanirana s tem, da odmera temelji na napovedi, ki jo je vložila sama tožnica. Preostala dva ugovora pa tudi nista pravno relevantna v tej davčni zadevi, saj se tičeta obligacijskopravnih posledic notranjega pooblastilnega razmerja med tožnico in A.A., ki, ob dejstvu stvarnopravne realizacije prodajne pogodbe z dne 31. 8. 2011, v zvezi z obdavčitvijo ne morejo biti merodajne.

- glede prodajne pogodbe z dne 31. 8. 2011: sklenitev pogodbe na strani A.A. s samim seboj, neprejem kupnine s strani tožnice Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bilo že v postopku za odmero davka na promet nepremičnin ugotovljeno, da tožničino pooblastilo, dano A.A., ne vsebuje omejitev, denimo, da pooblaščenec ne sme biti kupec nepremičnine, in da je v njem izrecno navedeno, da lahko podpiše prodajno pogodbo za nepremičnine in tudi prejme zanje kupnino. Tega tožnica s tožbo niti ne zanika. To ob upoštevanju obligacijskopravnih pravil o obsegu pooblastitve (76. člen Obligacijskega zakonika) po presoji sodišča v tej zadevi ne predstavlja okoliščin, ki bi utemeljevale zatrjevano protipravnost prodajne pogodbe. Četudi pa temu ne bi bilo tako, pa davčni postopek ni namenjen izpodbijanju veljavnosti zavezovalnih pravnih poslov, temveč je treba tovrstne zahtevke naperiti v civilnih postopkih. Tožnica niti ne navede, da bi predmetno pogodbo izpodbijala, niti o tem ne predloži nobenih dokazov. Te tožbene navedbe zato sodišče zavrača kot neutemljene.

- glede stvarnopravne realizacije pogodbe: napake pri vročanju v zemljiškoknjižnem postopku Tudi te tožbene navedbe sodišče zavrača kot nerelevantne za ta upravni spor, kajti morebitne procesne kršitve bi tožnica morala uveljavljati v zemljiškoknjižnem postopku. Tožnica navaja še, da se je posvetovala glede možnosti izrednih pravnih sredstev, vendar (kot to smiselno izhaja iz njenih navedb) se ji to ne bi izplačalo. Tudi te navedbe so za predmetni upravni spor nerelevantne, saj ostajajo na ravni hipotetičnosti (kaj bi bilo, če bi tožnica pravna sredstva uporabila). Tožnica torej pravnih sredstev, po lastni izbiri ni uporabila, kar pomeni, da dejstvo stvarnopravne realizacije pogodbe z dne 31. 8. 2011 ostaja vpisano v zemljiško knjigo, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe, s tem pa se glede na publicitetno načelo šteje, da je resnično in pravno veljavno. V tožbi se uveljavlja v tej zvezi še procesna kršitev, da organ ni niti na zemljiško knjigo niti nikamor drugam poslal nobenega dopisa ali podobno, ki pa jo sodišče zavrača kot nekonkretizirano, kajti tožnica ne pojasni, da bi v prvostopenjskem postopku pravočasno podala kakšen dokazni predlog v tej zvezi, ki naj neutemeljeno ne bi bil izveden.

Tožnica torej temelja za obdavčitev s svojimi tožbenimi navedbami ni uspela izpodbiti, ravno tako pa za svoje tozadevne navedbe ni podala nobenih konkretnih dokaznih predlogov, tudi po višini pa odmerjene dohodnine s tožbo konkretizirano ne izpodbija.

13. Okoliščine glede prvotno vložene napovedi za odmero dohodnine, na kateri je temeljila prvotna odločba v letu 2011, za predmetni upravni spor niso merodajne, saj, kot to ustrezno obrazloži davčni organ že v izpodbijani odločbi, odmera sedaj več ne temelji na tisti napovedi. Kolikor tožnica tozadevno davčnemu organu očita opustitev ovadbe, pa to tudi ni relevantno za samo obdavčenje in s tem ta upravni spor, pri čemer pa, četudi bi na strani organa do opustitve ovadbe res prišlo, to seveda ni ovira, da tožnica organov pregona ne bi obveščala sama. Kolikor pa tožnica v tej zvezi davčnemu organu očita pristranost, pa tudi to za obdavčitev ni relevantno, saj, kot rečeno, le-ta več ne temelji na prvotno podani davčni napovedi.

14. Tožnica uveljavlja še ničnost izpodbijane odločbe, ker njeni zahtevi za izločitev uradne osebe prvostopenjskega davčnega organa ni bilo ugodeno, pa bi dotična oseba morala opustiti nadaljnje postopanje do končanega postopka o izločitvi. Sodišče ta tožbeni ugovor zavrača, saj to ne predstavlja nobenega od ničnostnih razlogov iz 279. člena ZUP. Tožnica sicer zatrjuje še, da je svojo napoved za odmero dohodnine vložila na zahtevo prvostopenjskega organa pod grožnjo, kar bi lahko predstavljajo ničnosti razlog po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP; vendar pa so tožbene navedbe v tej smeri povsem pavšalne: tožnica navaja le, da grožnja ni bila pravna in da to ni bila grožnja s pravnim sredstvom, ne konkretizira pa, kdo, kdaj, na kakšen način oz. s čim ji je grozil in jo prisilil v vložitev napovedi. Zato sodišče te tožbene navedbe zavrača in niti v tej zvezi niti na nobeni drugi osnovi ne ugotavlja ničnosti izpodbijane odločbe.

15. Tožbene navedbe o kršitvah v zvezi z zaslišanjem A.A. sodišče zavrača kot nerelevantne, saj iz izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ okoliščine v zvezi s prvotno vloženo napovedjo za odmero dohodnine ugotavljal v okviru svojih pristojnosti in dolžnosti za vložitev ovadbe v zvezi z morebiti storjenim kaznivim dejanjem (in ugotovil, da “ni prišel do stopnje verjetnosti, da je A.A. storil kaznivo dejanje, zaradi katerega bi moral davčni organ v skladu s pooblastili finančne uprave ukrepati in kaznivo dejanje naznaniti pristojnim organom”), kar ni predmet kontradiktornega postopka, v katerem bi stranke morale imeti možnost sodelovanja, saj odmera dohodnine tožnici, kot že večkrat pojasnjeno, ne temelji na teh okoliščinah. Tako v tej zvezi ni mogoče reči, da bi bila tožnica prikrajšana za možnost sodelovanja ali izjave o dejstvih oz. okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, in sodišče v tej zvezi ne ugotavlja zatrjevane procesne kršitve.

16. Ugovori glede nesuspenzivnosti pritožbe zoper izpodbijano odločbo niso utemeljeni. Organ res lahko, kot to navaja tudi sama tožnica, izvršbo tudi po uradni dolžnosti odloži, kar po presoji sodišča nima zveze z izpodbijano odločbo. Raven obrazloženosti 4. točke izreka izpodbijane odločbe pa po presoji sodišča dosega običajni standard obrazloženosti. Navedbe o generičnosti odgovora drugostopenjskega organa v tej zvezi so premalo konkretizirane, zato sodišče na njihovi osnovi ne ugotavlja nepravilnosti.

17. Sodišče tožničine dokazne predloge z vpogledom v spise št. DT 42152-10118/2015 in DT-499-05-17/2019 (op. sodišča: pravilno /2018) zavrača kot nepotrebne, saj sama vsebina izpodbijane odločbe (opr. št. DT 42152-10118/2015-15 (07-130-20)) in odločbe drugostopenjskega organa (opr. št. št. DT-499-05-17/2018-2) med strankama nista sporni, konkretnih drugih listin, ki naj bi jih sodišče v zvezi s temi zadevami sodišče iz predmetnih spisov vpogledalo, pa tožnica ne navaja (ravno tako pa ne navaja, kaj naj bi se z njimi dokazovalo, in zakaj takšnih morebitnih listin ne more sama predložiti, glede na to, da ugovora neustreznega vročanja v tem postopku ne uveljavlja). Iz enakega razloga zavrača tudi dokazni predlog z vpogledom v spis št. DT 021-56/2017, saj vsebina sklepa o zavrnitvi zahteve tožnice za izločitev uradne osebe opr. št. DT 021-56/2017-2 med strankama ni sporna, poleg tega pa ta sklep tudi ni predmet presoje v predmetnem upravnem sporu, vsled česar je ta dokazni predlog tudi nepotreben. Dokazna predloga z vpogledom v spis št. DT-499-31-57/2018 ter v spis v zemljiški knjigi pa sodišče zavrača kot prepozna, tj. kot nedovoljeni tožbeni novoti po 52. členu ZUS-1, saj tožnica teh predlogov v upravnem postopku pravočasno ni podala.

18. Sodišče nepravilnosti (ničnost), na katere pazi uradoma, ni ugotovilo. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Tožnica povrnitve stroškov postopka ni zahtevala.

20. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili pravnoupoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku, izvedbo dokazov, ki jih tožnica predlaga v upravnem sporu, pa je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).