Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ocenili, da je tožnik izzval toženca. S svojim obnašanjem ga je pripravil tako daleč, da je skočil na peron k tožniku, kjer je med njima prišlo do krajšega pretepa s suvanjem in ruvanjem. Toženec je očitno pretirano reagiral in se odzval s fizično silo ter poškodoval tožnika. Tožnikova trditev v reviziji, češ da dogodek na P. ni povezan s tistim v T. torej ne drži, njegova trditev, da se mora strojevodja vljudno obnašati do potnikov pa je umestna in sta jo nižji sodišči tudi upoštevali, ko sta ocenili, da je za tožnikovo okvaro zdravja kriv pretežno toženec. Toda, če bi se tožnik vedel tako, kot se morajo vesti potniki, potem ne bi prišel v stik s strojevodjem in pretepa na postaji v T. ne bi bilo. Ker je torej tožnik s svojim vedenjem izzval toženca, sta sodišči pravilno ocenili njegovo sokrivdo za nastanek prepovedane posledice do 40 odstotkov in sta v tem sorazmerju zmanjšali odškodnino.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo drugič. Tudi to pot je odločilo, da mora toženec plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ker je tožnika dne 8.7.1983 protipravno telesno poškodoval in mu povzročil zlom nosnih kosti. Toda ker ga je tožnik izzval in sta se obe pravdni stranki suvali in ruvali ter je tako toženec udaril tožnika s pestjo ali s komolcem v predel nosu, je sodišče določilo toženčevo krivdo v razmerju 60%, tožnikovo pa 40%. Ob upoštevanju tožnikove sokrivde mu je prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 300.000,00 tolarjev, za strah 180.000,00 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi skaženosti 60.000,00 tolarjev in zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 420.000,00 tolarjev, skupaj torej 960.000,00 tolarjev. Glede na uspeh v pravdi je tožniku prisodilo še 156.580,00 tolarjev pravdnih stroškov. Od prisojene glavnice in pravdnih stroškov je od dneva sodbe dalje priznalo tudi zamudne obresti po obrestni meri, ki je določena v zakonu. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank, potrdilo izpodbijano sodbo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti tej sodbi sta pravočasno vložila revizijo tožnik in toženec.

Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in meni, da ni pravilno zavrnjen del njegovega tožbenega zahtevka. Glede ugotovljenega 40% deleža njegove sokrivde, meni, da ga sodišči nista pravilno ocenili, ker nista upoštevali, da je od tožnikovega izzivanja na P. preteklo precej časa in do prihoda vlaka v T. ni bilo več aktualno; in ker nista upoštevali, da se mora toženec do potnikov vljudno obnašati in jih sme v primeru neustreznega vedenja opozoriti, ne sme pa jih fizično napasti. V zvezi s prisojeno odškodnino pa trdi, da njegov zahtevek za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni bil pretiran, primeren pa je bil tudi zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, saj ima tožnik težave pri dihanju še danes, to je več kot 15 let po škodnem dogodku. Zato tožnik predlaga spremembo izpodbijane sodbe in prisojo višje odškodnine.

Tudi toženec, ki uveljavlja revizijske razloge iz 385. člena ZPP navaja, da gre predvsem za razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da je enostavno "presekalo" dolgo časa trajajoč postopek na način, ki ni pravno sprejemljiv. Po njegovem je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, kdo je dejansko izzval dogodek, toda pri ocenjevanju dokazov ni verjelo pričama J. in W., da je tožnik toženca potegnil na peron. Če je bilo v dvomu, bi moralo zaslišati še tretjega očividca: sprevodnika T. (ki je to potrdil v kazenskem postopku) in ne bi smelo verjeti tožniku, katerega izpoved ni bila verodostojna, ker jo je med postopkom spreminjal. Po toženčevem mnenju bi moral biti v kazenskem postopku tožnik, zato se sprašuje, kaj neki bi moral tožnik storiti, da bi sodišče ocenilo njegov napad za protipraven in bi tožencu verjelo, da je ravnal v silobranu. Toženec še trdi, da je instančno sodišče zmotno presodilo način povzročitve poškodbe, saj ni vseeno, če je toženec tožnika udaril s komolcem ali z roko, kar bi pojasnil izvedenec, ki je v svojem mnenju v kazenskem postopku tudi navedel, da je bil tožnikov nosni septum že preje deviiran, toda sodišče izvedenca v civilni pravdi ni hotelo zaslišati. Toženec predlaga tako spremembo sodbe, da se tožniku prizna zaradi sokrivde le 10 odstotkov prisojene odškodnine in ustrezno plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) sta bili reviziji vročeni nasprotnima pravdnima strankama, ki nanju nista odgovorili. Vročeni sta bili tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

V zvezi z izvajanji tožene stranke je treba pojasniti, da njena revizija izrecno graja dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje. Grajanje dokazne ocene, ki temelji na dokaznem postopku, izvedenem v skladu z določili ZPP, pomeni izpodbijanje dejanske podlage, ki sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Tudi predlaganje novih dokazov spada med ugotovitve v zvezi z dejansko podlago spora.

Izpodbijanje dejanske podlage pa v reviziji po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno, saj je revizija izredno pravno sredstvo, ki je po pravnomočnosti sodbe dovoljeno le izjemoma, zaradi presoje pravilne uporabe materialnega prava in nekaterih procesnih določil, kar omogoča poenotenje sodne prakse pri uporabi prava.

Revizijsko sodišče je v zvezi z očitano kršitvijo uporabe materialnega prava presojalo, če sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili elemente, ki morajo biti podani za obstoj odškodninske obveznosti. Pri tem je upoštevalo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje tako, da je izvedlo posamezne dokaze in ocenilo vsakega posebej in vse skupaj, nato pa ga je pritožbeno sodišče sprejelo in potrdilo. Sodišči sta pravilno ugotovili protipravnost poškodbe tožnikovega telesa in vzročno zvezo med udarcem v predel nosu ter nastalo nepremoženjsko škodo. V zvezi z odgovornostjo tožene stranke je revizijsko sodišče presojalo, ali sta nižji sodišči pravilno uporabili določilo prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in če sta pravilno razsodili o deležu tožnikove sokrivde, zaradi katerega sta sorazmerno zmanjšali odškodnino.

Ob ugotovitvi, da je tožnik toženca izzival že na P., da med vožnjo ni mirno spal, temveč se je pogovarjal s sprevodnikom in je tožencu poslal sporočilo v strojnico, na izstopni postaji v T. pa se je odpravil k strojevodski kabini in ga pozival, naj stopi na peron, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ocenili, da je tožnik izzval toženca. S svojim obnašanjem ga je pripravil tako daleč, da je skočil na peron k tožniku, kjer je med njima prišlo do krajšega pretepa s suvanjem in ruvanjem. Toženec je očitno pretirano reagiral in se odzval s fizično silo ter poškodoval tožnika. Tožnikova trditev v reviziji, češ da dogodek na P. ni povezan s tistim v T. torej ne drži, njegova trditev, da se mora strojevodja vljudno obnašati do potnikov pa je umestna in sta jo nižji sodišči tudi upoštevali, ko sta ocenili, da je za tožnikovo okvaro zdravja kriv pretežno toženec. Toda, če bi se tožnik vedel tako, kot se morajo vesti potniki, potem ne bi prišel v stik s strojevodjem in pretepa na postaji v T. ne bi bilo. Ker je torej tožnik s svojim vedenjem izzval toženca, sta sodišči pravilno ocenili njegovo sokrivdo za nastanek prepovedane posledice do 40 odstotkov in sta v tem sorazmerju zmanjšali odškodnino.

V zvezi z določeno pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo je vložil revizijo samo tožnik, ki meni, da je prenizko odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Toda ob ugotovitvi izvedencev, da so hude in zmerne telesne bolečine trajale le 3 dni, nato pa so se kot lažje bolečine odražale nadaljnjih 5 dni in se občasno pojavljajo še danes, prisojena odškodnina ni prenizka. Tudi spremljajoče nevšečnosti med zdravljenjem z lokalno anastezijo in punktacijo ter kasneje še operacija v Avstriji spadajo med običajne nevšečnosti pri prisoji odškodnine v znesku 500.000,00 tolarjev, kar ob upoštevanju 40 odsotne tožnikove krivde znese 300.000,00 tolarjev. Tudi pravično odškodnino za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti sta sodišči pravilno ovrednotili, saj njegove težave pri dihanju niso intenzivne in tožnik kljub mladosti ni upravičen do višjega zneska kot 700.000,00 tolarjev oziroma ob upoštevanju njegove sokrivde do 420.000,00 tolarjev.

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili toženčevo krivdo in tožnikovo sokrivdo, v zvezi z nastalo nepremoženjsko škodo pa po določilu 200. in 203. člena ZOR nista določili prenizke odškodnine, je revizijsko sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeni reviziji.

Ker pravdni stranki z revizijama nista uspeli, ni bil podan razlog, da bi sodišče priznalo njun predlog za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

O tožnikovem predlogu za taksno oprostitev revizijsko sodišče ni odločalo, ker za to ni pristojno.