Jedro

Pri grožnji, ki ogroža varnost oškodovanca, gre lahko za grožnjo s konkretnim ogrožanjem življenja ali telesa npr. z dvignjenim nevarnim orodjem ali naperjenim orožjem, lahko pa gre za grožnjo z napadom na življenje ali telo, ki ne pomeni neposrednega ogrožanja in ni časovno opredeljena, to je abstraktno ogrožanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati 500 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Obsojena J.K. je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici z dne 30.9.2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 31.1.2008 spoznana za krivo kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, izrečena ji je bila pogojna obsodba, v njej določena kazen en mesec zapora s preizkusno dobo eno leto, v plačilo pa so ji bili naloženi stroški kazenskega postopka.

2. Zagovornik obsojenke je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker naj bi ravnanje obsojenke ne imelo vseh znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 145. člena KZ in kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi bili razlogi sodb nejasni glede vprašanja, zoper koga naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevi vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ocenila, da zahteva ni utemeljena, saj imata izpodbijani sodbi vse potrebne elemente kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in sta se sodišči v izpodbijanih sodbah opredelili do vseh izvedenih dokazov in elementov kaznivega dejanja. Vrhovna državna tožilka zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. V odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke zagovornik obsojenke zavrača stališče vrhovne državne tožilke in ocenjuje, da njen odgovor na zahtevo ni utemeljen.

B.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je obsojenka dne 20.11.2004 okoli 9.30 ure na dovozni poti pri stanovanjski hiši v B. ogrozila varnost druge osebe z resno grožnjo, da bo napadla njeno življenje s tem, da je M.P. zagrozila, da jo bo ubila, zaradi česar se je ta počutila ogroženo in prestrašeno. Takšno ravnanje je sodišče pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in takšno odločitev je pritožbeno sodišče potrdilo.

6. Stališče vložnika je, da grožnja z besedami oškodovanki, da jo bo ubila, „že pojmovno ne more biti adekvatna“, to je takšna, da bi lahko z njo prišlo do kakršnihkoli posledic na življenju ali zdravju kogarkoli in s tem tudi pri oškodovanki, saj izrečene besede niti pojmovno ne morejo povzročiti nikakršne okvare zdravja ali komurkoli vzeti življenja. Vložnik še pravi, da je resna grožnja po prvem odstavku 145. člena KZ lahko le tista, s katero se lahko v resnici ogrozi oškodovančevo življenje ali telo.

7. Navedeni ugovor odpira dve vprašanji: prvič, ali je bila izrečena grožnja resna in drugič, ali mora zapreteno zlo, ki ga vsebuje grožnja, predstavljati konkretno nevarnost oziroma nevarnost, ki bo lahko grožnji takoj oziroma ob prvi priložnosti (npr. prvo srečanje po grožnji po telefonu ali v pismu) sledila ali pa gre za izrečeno grožnjo z napadom na življenje ali telo, pri čemer nevarnost napada ne grozi neposredno. Povedano drugače, lahko gre za grožnjo s konkretnim ogrožanjem življenja ali telesa npr. z dvignjenim nevarnim orodjem ali naperjenim orožjem, lahko pa gre za grožnjo z napadom na življenje ali telo, ki pa ne pomeni neposrednega ogrožanja in ni časovno opredeljena, to je abstraktno ogrožanje. Skupno eni ali drugi vrsti grožnje je, da ogroža varnost oškodovanca v smislu ustavne pravice do varnosti iz 34. člena Ustave Republike Slovenije. Te pravice namreč ni mogoče razumeti zgolj kot prepoved nezakonitih posegov v telesno integriteto drugega, ampak tudi kot prepoved zastraševanja na način, ki ruši občutek varnosti oziroma vzbuja strah, vznemirjenje, občutek osebne ogroženosti.

8. V obravnavanem primeru je šlo za grožnjo z odvzemom življenja (ki po naravi stvari lahko vsebuje tudi vse blažje posege v telesno integriteto) z namenom oškodovanko prestrašiti in pri njej povzročiti občutek ogroženosti in to je po ugotovitvah sodišča prve in druge stopnje obsojenki tudi uspelo. Na resnost grožnje sta sodišči pravilno sklepali iz dejstev, da je bilo ozadje takšnega ravnanja spor med obsojenko in oškodovanko glede vožnje po zemljišču obsojenke, da so sorodniki obsojenke z živim zidom – tako da so se postavili pred zapornico, preprečili oškodovanki, da bi z avtomobilom zapustila zemljišče obsojenke, kar je pri oškodovanki tudi doseglo, da ne vozi več po poti, čeprav misli, da ima to pravico. Opis inkriminiranega ravnanja obsojenke vsebuje uresničitev vseh znakov kaznivega dejanja po 145. členu KZ in imata o tem izpodbijani sodbi ustrezne razloge.

9. Nejasnost razlogov izpodbijanih sodb, kot to očita vložnik, je v resnici le nesprejemanje razlogov prvo in drugostopenjske sodbe in ne gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

10. Na podlagi prej navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane, ob tem pa še dodaja, da je vprašanje ocene verodostojnosti izpovedbe oškodovanke vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Vrhovno sodišče je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

11. Izrek o stroških postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilih prvega odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP. Višina povprečnine je bila obsojenki določena ob upoštevanju trajanja in zapletenosti postopka pred Vrhovnim sodiščem ter ob upoštevanju njenih premoženjskih razmer.