Jedro

Naš sistem izrednih pravnih sredstev omogoča, da je zoper sodbo višjega sodišča vloženena revizija, hkrati pa je mogoča tudi obnova postopka. Kolizijo, ki pri tem nastane, ureja ZPP v 402. členu. To je upoštevalo tudi revizijsko sodišče, ko je prekinilo revizijski postopek v prvem postopku do pravnomočne odločitve v obnovitvenem postopku. Ker pa je v revizijskem postopku prvega postopka prišlo do razveljavitve sodb nižjih sodišč, ni bilo več kaj odločati o obnovi postopka. Sodna odločba, ki jo je revidentka napadala v obnovitvenem postopku, sicer dejansko ni bila razveljavljena ali spremenjena, vendar pa je bila razveljavljena odločba iz prvega postopka, glede katere je bila obnova sploh predlagana. Sodne odločbe, ki jo je revidentka v obnovitvenem postopku napadala, torej ni bilo več. In prav na to okoliščino je revizijsko sodišče v obnovitvenem postopku oprlo svojo odločitev (naknadno prenehanje pravnega interesa in 392. člen ZPP). Izredno pravno sredstvo v obnovitvenem postopku je bilo zavrženo, ker je pritožnik hkrati uspel z izrednim pravnim sredstvom v prvem postopku, zato je treba zavrženje tega pravnega sredstva šteti za "neopravljeno sodno dejanje" v smislu prvega odstavka 36. člena ZST-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevi tožeče stranke za vračilo sodne takse z dne 6. 7. 2017 ugodi ter se ji vrne plačana sodna taksa v višini 99.998,80 EUR.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za vračilo sodne takse za revizijo zoper sklep o obnovi postopka.

2. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, dejansko pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava (36. člena Zakona o sodnih taksah; ZST-1). Bistvo pritožbe je, da je obveznost sodne takse resda nastala z vložitvijo revizije, vendar pa sodno dejanje v tem revizijskem postopku ni bilo opravljeno. Sodišče ni pravilno upoštevalo razlogov, zaradi katerih je bila revizija zavržena. Ti se v bistvenem razlikujejo od razlogov za zavrženje revizije v zadevi, o kateri je Višje sodišče v Ljubljani odločilo s sklepom II Cp 3140/2012 z dne 27. 11. 2012. V pravkar omenjeni zadevi je bila revizija zavržena zaradi prenizke vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. V sedaj obravnavani zadevi je bila revizija v obnovitvenem postopku zavržena zaradi uspeha z revizijo v glavnem postopku. Sodna taksa se plača kot nadomestilo za delo sodišča, ki pa ni bilo opravljeno, ker revizijskemu sodišču sploh ni bilo treba presojati obstoja procesnih predpostavk glede dopustnosti revizije.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnica (tožeča stranka) je zahtevala vračilo sodne takse, ki jo je plačala za revizijski postopek (tar. št. 1132 ZST-1), ki se je začel z vložitvijo revizije zoper sklep VSL V Cpg 678/2016 z dne 31. 8. 2016. Višje sodišče je s tem sklepom zavrnilo pritožničino pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožničin predlog za obnovo postopka. V nadaljevanju bo višje sodišče to imenovalo revizija v obnovitvenem postopku, glej tudi 3. točko sklepa VSL V Cpg 678/2016 z dne 31. 8. 2016. Za odločanje je še pomembno, da je bila tudi v prvem postopku (tudi tu glej 3. točko sklepa VSL V Cpg 678/2016 z dne 31. 8. 2016) vložena revizija (zoper sodbo VSL I Cpg 708/2013 z dne 21. 11. 2013). Revizijsko sodišče je s sklepom III Ips 45/2014 z dne 7. 4. 2015 prekinilo revizijski postopek v prvem postopku do pravnomočne odločitve v obnovitvenem postopku, to je do 31. 8. 2016 (glej 6. točko sklepa revizijskega sodišča).

5. Revizijsko sodišče je s sklepom III Ips 45/2015, III Ips 25/2017 z dne 13. 6. 2017 odločilo tako, da je (I.) reviziji zoper sodbo ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, (II.) revizijo zoper sklep o obnovi pa zavrglo. To pomeni, da je v prvem postopku revidentka uspela. Njena revizija v obnovitvenem postopku pa je bila zavržena iz razloga, ki ga je revizijsko sodišče navedlo v 41. točki razlogov. Z ugoditvijo reviziji v prvem postopku, zoper katerega je tekel še obnovitveni postopek, je bil dosežen za tožečo stranko (pritožnico) enak procesni položaj, kot če bi bilo reviziji v obnovitvenem postopku ugodeno. Zaradi odločitve revizijskega sodišča v prvem postopku je revidentki (pritožnici) naknadno prenehal pravni interes za vodenje revizijskega postopka zoper sklep, ki ga je pritožbeno sodišče izdalo v obnovitvenem postopku.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da sta bila revizijska postopka ločena. Ker je revizijsko sodišče revizijo v obnovitvenem postopku zavrglo, je sklenilo, da ni mogoče šteti, da sodno dejanje ni bilo opravljeno. Odločitev v revizijskem postopku obnovitvenega postopka je bila sprejeta (sodno dejanje je bilo s tem opravljeno), ta zgolj ni bila vsebinska (pri tem se je oprlo tudi na stališče v sklepu VSL II Cp 3140/2012 z dne 27. 11. 2012).

7. Prvi odstavek 36. člena ZST-1 določa, da ima pravico do vrnitve takse tisti, ki je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. V tej zadevi je bistveno zadnje - ali je pritožnica upravičena do vračila sodne takse za revizijski postopek v obnovitvenem postopku. Ostale pritožbene navedbe iz spodaj navedenih razlogov niso pomembne, zato se višje sodišče do njih ne opredeljuje.

8. Podan je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, to je prvega odstavka 36. člena ZST-1. Sodišče prve stopnje se je pri razlagi pojma "neopravljeno sodno dejanje" oprlo na razlago, ki jo je višje sodišče zavzelo v sklepu VSL II Cp 3140/2012 z dne 27. 11. 2012, vendar, kot to pravilno opozarja pritožnica, se obe zadevi v bistvenem razlikujeta, ta razlika pa terja drugačno odločitev. Iz sklepa VSL II Cp 3140/2012 z dne 27. 11. 2012 res izhaja, da je višje sodišče potrdilo prvostopenjski sklep o zavrnitvi zahteve za vračilo sodne takse za revizijski postopek, ker je bila ta zavržena. Enako je odločilo višje sodišče tudi v sklepu I Cpg 454/2011 z dne 10. 5. 2011 (glede zavrženja tožbe pa tudi na primer: VSL sklep I Cpg 1342/2016 z dne 7. 12. 2016 in VSL I Cp 3037/2009 z dne 19. 10. 2009).

9. Vendar gre v tej zadevi za drugačno zadevo od zgoraj navedenih. Ta zadeva se od citiranih zadev (predvsem tistih, v katerih je višje sodišče kot dejanski podstat odločitve imelo zavrženje revizije) bistveno razlikuje. Naš sistem izrednih pravnih sredstev omogoča, da je zoper sodbo višjega sodišča vloženena revizija, hkrati pa je mogoča tudi obnova postopka. Kolizijo, ki pri tem nastane, ureja ZPP v 402. členu. To je upoštevalo tudi revizijsko sodišče, ko je prekinilo revizijski postopek v prvem postopku do pravnomočne odločitve v obnovitvenem postopku. Ker pa je v revizijskem postopku prvega postopka prišlo do razveljavitve sodb nižjih sodišč, ni bilo več kaj odločati o obnovi postopka. Sodna odločba, ki jo je revidentka napadala v obnovitvenem postopku, sicer dejansko ni bila razveljavljena ali spremenjena, vendar pa je bila razveljavljena odločba iz prvega postopka, glede katere je bila obnova sploh predlagana. Sodne odločbe, ki jo je revidentka v obnovitvenem postopku napadala, torej ni bilo več. In prav na to okoliščino je revizijsko sodišče v obnovitvenem postopku oprlo svojo odločitev (naknadno prenehanje pravnega interesa in 392. člen ZPP). Izredno pravno sredstvo v obnovitvenem postopku je bilo zavrženo, ker je pritožnik hkrati uspel z izrednim pravnim sredstvom v prvem postopku, zato je treba zavrženje tega pravnega sredstva šteti za "neopravljeno sodno dejanje" v smislu prvega odstavka 36. člena ZST-1. 10. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Pritožnica je s pritožbo uspela, vendar sama krije pritožbene stroške, ker se predmet odločanja ne tiče nasprotne stranke in ne gre za povrnitev stroškov v glavni zadevi (prvi odstavek 154. člena ZPP; glej tudi razloge v 31. in 32. točki VSL sklepa V Cpg 1415/2016 z dne 13. 1. 2017).