Jedro

Čeprav je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, pa se je v svojem bistvu, tudi po oceni pritožbenega sodišča, opredeljevalo do vsebine posameznih očitkov, ki bremenijo obdolženca, na način, da je odločalo o sami utemeljenosti obtožbe, s tem pa je preseglo pristojnosti iz faze materialnega preizkusa obtožbe. Poudariti je namreč, da se v ugovornem postopku ne odloča o utemeljenosti obtožbe (o tem bo odločal senat na glavni obravnavi), temveč o utemeljenosti ugovora zoper obtožnico.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi ter se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovora obdolženega A. A. in njegovega zagovornika zavrneta kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 45745/2021 z dne 22. 3. 2023 na podlagi drugega odstavka 278. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se obtožba zoper obdolženega A. A., vložena zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ne dopusti in da se kazenski postopek ustavi. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je še odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

2. Zoper sklep se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil okrožni državni tožilec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovora obdolženega A. A. in njegovega zagovornika zavrne kot neutemeljena ter da ugodi predlogu državnega tožilca za izvedbo enotnega postopka, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Na pritožbo državnega tožilca je odgovoril zagovornik obdolženega A. A., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje, s katero ni dopustilo obtožbe zoper obdolženega A. A. zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, zaradi česar je kazenski postopek ustavilo, ni pravilna. Okrožni državni tožilec namreč utemeljeno navaja, da je zunajobravnavni senat, s tem ko je po načelu proste presoje dokazov ugotavljal, ali so posamezna odločilna dejstva dokazana ali ne, prekoračil pooblastila, ki jih ima v fazi materialnega preizkusa obtožbe, ter da doslej izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za vložitev (neposredne) obtožnice.

6. Bistvo obrazložitve izpodbijanega sklepa je ocena sodišča prve stopnje, da iz dokazov, navedenih v obrazložitvi obtožnice, ni mogoče sklepati na utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Takšno stališče tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno graja okrožni državni tožilec, ki opisanemu nasprotuje in v jedru svojih navedb zatrjuje, da je utemeljen sum, ki se zahteva za vložitev obtožbe, podan. Čeprav je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, pa se je v svojem bistvu, tudi po oceni pritožbenega sodišča, opredeljevalo do vsebine posameznih očitkov, ki bremenijo obdolženca, na način, da je odločalo o sami utemeljenosti obtožbe, s tem pa je preseglo pristojnosti iz faze materialnega preizkusa obtožbe. Poudariti je namreč, da se v ugovornem postopku ne odloča o utemeljenosti obtožbe (o tem bo odločal senat na glavni obravnavi), temveč o utemeljenosti ugovora zoper obtožnico.

7. Okrožni državni tožilec utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja povsem objektivne okoliščine, na podlagi katerih je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sprejemljiv zaključek, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Obstoj utemeljenega suma se sklepa iz doslej znanih okoliščin, ki izhajajo iz dokazov in podatkov, ki jih je predložil okrožni državni tožilec. V tej fazi postopka se namreč dokazi ne presojajo vsebinsko, na način kot jih mora presoditi sodišče na glavni obravnavi, temveč se zgolj ugotavlja, ali iz njih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ali ne. Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje s strani posameznega obdolženca storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Takšen standard pa je bil v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča dosežen.

8. Ob okoliščini, da je bil obdolženi A. A. direktor družbe B. d.d. ter da je družbo zastopal samostojno in brez omejitev, pritožnik pravilno izpostavlja izpovedbo priče C. C., direktorice družbe D. d.d. Slednja je namreč zaslišana v fazi preiskave v zadevi X K 4856/2016 povedala, da je družba D. d.d. kupila družbo B. d.d. zaradi atraktivne lokacije in da se je s projektom B. ukvarjal obdolženi A. A., ki je tudi največ komuniciral z dotedanjim direktorjem E. E. Sama je bila sicer predsednica nadzornega sveta B., vendar je to zadevo v celoti prepustila obdolžencu, ki mu je povsem zaupala. Iz njene izpovedbe še izhaja, da se je obdolženec s polnimi pooblastili ukvarjal z vsem, tako z banko, kot tudi s prodajo in upravljanjem B., prav tako jo je obdolženec skupaj z F. F. prepričeval, da dejavnost B. ni veliko vredna, kmalu zatem pa je bila prodana za bistveno višjo ceno, kot jo je dobila plačano družba D. d.d. Nadalje na utemeljen sum kaže tudi vsa elektronska korespondenca, ki jo okrožni državni tožilec izčrpno povzema na straneh 8 in 9 pritožbe, pri čemer pritožbeno sodišče zlasti izpostavlja elektronsko pošto, s katero je E. E. dne 15. 1. 2009 G. G. (priloga A3/35) sporočil, da je imel zadnji kontakt z obdolžencem 9. 1. 2009, ko ga je ta spraševal za izgubo na d.d.-ju in mu jo je poslal (priloga A3/33), in da je obdolženca izguba skrbela, ker morajo narediti konsolidirano bilanco in jo prikazati v poslovnih knjigah, pri tem je še dodal, da kot jih pozna, izgube verjetno ne bodo prikazali.

9. Utemeljen sum izhaja tudi iz v pritožbi izpostavljenih izvedenskih mnenj sodnih izvedencev za ekonomijo mag. H. H. (list. št. 4830-4837 spisa X K 4856/2016) in I. I. (4668-4721 spisa X K 4856/2016). Po mnenju prvega je pooblaščeni revizor J. J. (priloga A246-262 spisa X K 4856/2016) neupravičeno zmanjšal tržno vrednost opreme, ki jo je julija 2008 izdelal cenilec K. K. (priloga A214-228 spisa X K 4856/2016) v vrednosti 4.172.562,00 EUR za rezervacije iz naslova morebitnega zahtevka za vračilo sofinanciranja proizvodne linije s strani Evropske unije ter rezervacij za odpravnine ob upokojitvi in za jubilejne nagrade delavcev, tako da je vrednost stvarnega vložka znašala 2.390.646,22 EUR. Podobno je ugotovil tudi izvedenec ekonomske stroke I. I. Iz njegovega mnenja med drugim izhaja, da je bilo pri prenosu stvarnega vložka napačno odšteta postavka „rezervacije“ za morebitne obveznosti do Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja v celotni višini 1.460.879,00 EUR, s čimer se je doseglo, da je bila kupnina za družbo B. d.o.o. oziroma plačilo za stvarni vložek dejansko prenizko. Prav tako je bil neustrezen in nepravilen prikaz obveznosti po rezervacijah za odpravnine in jubilejne nagrade. Nadalje je izvedenec I. I. z uporabo metode kapitalizacije normaliziranega donosa, ki jo je uporabil kot najustreznejšo metodo, ocenil, da je dejanska tržna vrednost 100 % deleža družbe B. d.o.o. na dan 31. 12. 2008 znašala 4.894.000,00 EUR (s še ustreznimi vrednostmi v razponu med 4.649.000,00 in 5.139.000,00 EUR).

10. Vsi povzeti dokazi tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo sum, da je obdolženec dejansko bdel nad prodajo družbe B. d.o.o. in da je bil seznanjen z bistvenimi okoliščinami, zlasti pa, da je družbo mogoče prodati za višjo ceno, kot je bila dejansko prodana, zaradi česar je podan tudi utemeljen sum, da je obdolženec ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena Zakona o gospodarskih družbah, ki mu je kot članu organa vodenja d.d. nalagal delovanje v dobro družbe ter ravnanje s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Pri tem pritožbeno sodišče ni prezrlo niti izpovedb prič L. L. in M. M., vsebini katerih je okrožni državni tožilec povzel v obrazložitvi obtožnice, medtem ko ju sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo.

11. V obravnavani obtožnici ponujeni dokazi po presoji pritožbenega sodišča ustvarjajo verjetnost, da je obdolženec izvršil očitano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Obtožni akt je na ravni utemeljenega suma povsem zadostno utemeljen, saj v obrazložitvi obtožnice določno opredeljeni in sprejemljivo obrazloženi dokazi potrjujejo obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, medtem ko je odločitev, ali je obdolženec kaznivo dejanje tudi dejansko storil, pridržana razpravljajočemu senatu, ki bo morebitno sodbo oprl na dejstva in dokaze, ki bodo pretreseni na glavni obravnavi.

12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovora obdolženca in njegovega zagovornika zoper obtožnico zavrnilo kot neutemeljena (tretji odstavek 402. člena ZKP). Ker se sodišče v ugovornem postopku ne sme spuščati v obravnavo dejanskih vprašanj, ki so predmet dokazne ocene razpravljajočega senata na glavni obravnavi, se pritožbeno sodišče, upoštevaje, da je že sodišče prve stopnje ocenilo, da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, ni konkretno opredeljevalo do navedb obdolženca in njegovega zagovornika, ki v jedru svojih obširnih ugovorov (zagovornik obdolženca pa tudi v odgovoru na pritožbo) v bistvu podajata lastno presojo (ne)dokazanosti očitkov po obtožbi.

13. Okrožni državni tožilec je v pritožbi predlagal tudi združitev postopka s postopkom v zadevi X K 4856/2016 ter izvedbo enotnega postopka na podlagi šestega odstavka 32. člena ZKP, za kar pa se pritožbeno sodišče, upoštevaje fazo postopka v zadevi X K 4856/2016 ter časovno komponento, ni odločilo.

14. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).