Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je oprlo na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki je tako v pisnem mnenju, kot na glavni obravnavi sicer dopustil možnost, da bi do prometne nesreče lahko prišlo na način, kot sta ga opisovala oba obdolženca, izključil pa je verjetnost, da bi na osebnem avtomobilu nastale ugotovljene poškodbe. Oba obdolženca sta tedaj z goljufivim namenom poskusila spraviti v zmoto zavarovalnico, da bi jima na podlagi lažnega prikaza poteka prometne nesreče priznala odškodnino. Dejansko stanje tako ni bilo niti zmotno, niti nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je pritožbeno sodišče obe pritožbi obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženih D. D. in S. R. se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženca sta dolžna kot stroške pritožbenega postopka plačati vsak na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolžena S. R. in D. D. spoznalo za kriva poskusa kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po čl. 217/I KZ v zvezi s čl. 22 in 25 KZ ter jima izreklo pogojno obsodbo, v kateri jima je določilo vsakemu po štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let, v plačilo pa jima je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in vsakemu na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Oškodovano zavarovalnico Tilia je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper takšno sodbo sta se pritožila zagovornika obeh obdolžencev.

Zagovornik obdolženega D. v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlaga spremembo obsodilne sodbe v oprostilno, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma določitev krajše kazni in preizkusne dobe v okviru pogojne obsodbe. Zagovornik obdolženega S. R. pa se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno razsojo, podrejeno pa razveljavitev sodbe in oprostitev obdolženega R. Višja državna tožilka iz Ljubljane je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter v sodbi prepričljivo navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih. Povsem upravičeno se je oprlo na izvedeniško mnenje, ki jasno, logično, prepričljivo in v skladu s pravili stroke izključuje verjetnost, da so na osebnem avtomobilu, katerega fotografije se nahajajo v kazenskem spisu, poškodbe nastale na način, kot sta to skušala prikazati oba obdolženca, čeprav istočasno dopušča možnost, da bi do prometne nesreče lahko prišlo na zatrjevan način. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo zagovorom obeh obdolžencev ter se je utemeljeno oprlo na zaključke izvedenca prometne stroke, ki je tudi na glavni obravnavi odgovoril na vsa vprašanja ter svoje pisne ugotovitve le še dodatno potrdil. Povsem neutemeljeni so zato pritožbeni očitki obeh zagovornikov, da izvedenec ni zadovoljivo pojasnil mehanizma nastanka poškodb in trčne hitrosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje neposredno zaslišati pričo S. I., glede katerega so se stranke strinjale, da se njegova izpoved prebere in nanjo niso imele pripomb, pri čemer za razjasnitev dejanskega stanja sploh ni bistveno, ali je bila njegova betonska škarpa, v katero naj bi trčil obdolženi R. s svojim vozilom, zgrajena "na črno" ali ne. Odločitev sodišča prve stopnje ob sprejemu krivdoreka je bila zato pravilna in zakonita.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede izrečene kazenske sankcije, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse obteževalne in olajševalne okoliščine ter stopnjo kazenske odgovornosti obeh obdolžencev, ko se je odločilo za izrek pogojne obsodbe, v kateri pa je prej v preveliki kot v premajhni meri upoštevalo kot olajševalne okoliščine dosedanjo nekaznovanost obeh obdolžencev ter njuno skrb za mladoletne otroke.

Ker ob povedanem pritožbeno sodišče ni našlo kršitev zakona iz I. odst. 383. čl. ZKP, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, kar je v skladu z določbo čl. 391 ZKP.

Ker obdolženčeva zagovornika s pritožbama nista uspela, morata obdolženca plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče druge stopnje določilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot sodišče prve stopnje.