Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obračunalo čas, ki ga je priča porabila za pričanje na sodišču in priča je tudi predložila potrdilo o izgubljenem zaslužku, to je dogovor o delu, in teh dokazov tožeči stranki ni uspelo izpodbiti. Zgolj načelne in splošne ugotovitve, da je urna postavka pretirana in da bi morala priča izkazati, da tega dela ni mogla opraviti sama kateri drugi dan pa so pavšalne in splošne. Stranke se morajo zavedati da, ko priče pred sodiščem opravljajo državljansko dolžnost pričanja na predlog posamezne stranke, s tem niso dolžne nositi stroškov za to. Dolžne so jih nositi stranke, ki so jih predlagale za pričo. Pritožnica ima prav, da je tožeča stranka predlagala dokaz z zaslišanjem priče B. B. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa, torej da sta vsaka od strank dolžni plačati polovico stroškov priče.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 5. 3. 2020 potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 3. 2020 v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, - da je tožeča stranka dolžni priči B. B., ..., plačati 114,80 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje in - da je tožena stranka dolžni priči B. B., ..., plačati 114,80 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 186,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 5. 3. 2020 je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna priči A. A. plačati 250,00 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje (I. izreka), kar je zahtevala priča več, je sodišče zavrnilo (II. izreka).

2. Zoper takšen sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in zavrne predlog priče na plačilo stroškov oziroma podrejeno, da sklep razveljavi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 3. 2020 sklenilo, da je tožena stranka dolžna priči B. B. plačati 229,60 EUR v roku 15 dni (I. izreka), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje. Kar je zahtevala priča več, je zavrnilo (II. izreka).

4. Zoper takšen sklep se je pritožila tožena stranka zaradi kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da sodišče pritožbi predsednika ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je tožena stranka dolžna priči B. B. plačati 114,80 EUR, to je polovico priznanih stroškov. Priglasila je pritožbene stroške.

**Glede sklepa z dne 5. 3. 2020**

5. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 21. 2. 2020 zaslišalo pričo A. A., ki je po končanem pričanju priglasil stroške zaradi izpadlega dohodka v višini 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da upoštevaje 14. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku in dogovora o delu in izgubljenem zaslužku priče na dan, ko je bil zaslišan, znaša njegova izguba 62,50 EUR/uro. Upoštevaje čas za vožnjo iz kraja stalnega prebivališča do sodišča in zaradi zaslišanja je bil z dela odsoten 4 ure, kar pomeni 250,00 EUR izgube zaslužka. Ker je pričo predlagala tožeča stranka, je dolžna povrniti njene stroške.

6. Pritožnica pa navaja, da je sodišče napačno obračunalo izgubljeni zaslužek priče in da bi priča morala izkazati, da je za predano delo tudi resnično plačala. Postavlja se vprašanje pravilnosti izračuna urne postavke na podlagi potrdila o predanem delu, saj nenazadnje gre za izgubljen zaslužek priče in ne, koliko je priča plačala nekomu, da je opravil njeno delo. Priča bi morala izkazati nujnost tako predanega dela, torej da ga ni mogla opraviti sama tega dne oziroma, sploh da ga je bilo treba opraviti tega dne. Urna postavka 62,50 EUR z delom montažerja videomateriala je močno pretirana.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pravilno je obračunalo čas, ki ga je priča porabila za pričanje na sodišču in priča je tudi predložila potrdilo o izgubljenem zaslužku, to je dogovor o delu, in teh dokazov tožeči stranki ni uspelo izpodbiti. Zgolj načelne in splošne ugotovitve, da je urna postavka pretirana in da bi morala priča izkazati, da tega dela ni mogla opraviti sama kateri drugi dan pa so pavšalne in splošne. Stranke se morajo zavedati da, ko priče pred sodiščem opravljajo državljansko dolžnost pričanja na predlog posamezne stranke, s tem niso dolžne nositi stroškov za to. Dolžne so jih nositi stranke, ki so jih predlagale za pričo. 9. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP), jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (365. člen ZPP).

**Glede sklepa z dne 18. 3. 2020**

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je priča imela potne stroške s prihodom na sodišče v višini 4,60 EUR in da njen izgubljeni zaslužek znaša 225,00 EUR, to je izpad dohodka zaradi zaslišanja na sodišču. Ugotovilo je, da je priča na dan, ko je bil vabljen na pričanje, izvajal delo na projektu v sodelovanju s produkcijsko skupino C. C. s. p. v vrednosti 600,00 EUR+ DDV. Povedal je, da to predstavlja odmeno za urno delo na projektu, ki izhaja iz predložene izjave. Iz izjave o delu izgubljeni zaslužek priče na dan, ko je bil zaslišan na sodišču, znaša 150,00 EUR na uro + DDV. Sodišče je upoštevajoč dogovorjeno postavko in čas izračunalo, da je bil od dela odsoten uro in pol, kar pomeni 225,00 EUR, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki, ki je pričo tudi predlagala.

11. V pritožbi pritožnica navaja, da sta zaslišanje priče B. B. predlagali obe pravdni stranki in ne samo tožena stranka, zato bi sodišče moralo uporabiti drugi odstavek 153. člena ZPP, na podlagi katerega mora sodišče v primeru, če predlagata izvedbo dokaza obe stranki, odločiti, da za stroške potrebni znesek založita obe stranki po enakih delih.

12. Pritožba je utemeljena.

13. Pritožnica ima prav, da je tožeča stranka v vlogi z dne 25. 10. 2019 (l. št. spisa 201) predlagala dokaz z zaslišanjem priče B. B. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 3. 2020 spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa, torej da sta vsaka od strank dolžni plačati polovico stroškov priče. 14. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke tako znašajo 250 točk za pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 186,66 EUR.