Jedro

Kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi.

V primeru, če med strankama ni sporno, da so bili plačani prispevki za sporno obdobje in če tožniku ni uspelo dokazati višine zavarovalne osnove, je potrebno upoštevati vsaj najnižjo zavarovalno osnovo, od katere so se tedaj plačevali prispevki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2011 v celoti, odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2011 pa v prvem odstavku izreka, glede zneska starostne pokojnine. Sodišče je ugotovilo, da ta od 21. 5. 2011 znaša 459,73 EUR na mesec (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine po odločbi z dne 27. 10. 2011 in s to sodbo pripadajočimi zneski starostne pokojnine, upoštevaje vse uskladitve (II. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več je zavrnilo (III. točka izreka). Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 454,45 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje (IV. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik in sicer zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. V letih 1981, 1982 in 1983 je plačeval prispevke, kar pomeni, da bi morala biti višja tudi njegova pokojnina. Splošno znano je, da je marsikdo, ki je uveljavljal pokojninsko dobo v navedenih letih imel težave zaradi pomanjkanja evidenc. Ni njegova krivda, da tožena stranka ne razpolaga z evidencami, sam pa po tolikih letih tudi ni dolžan hraniti vseh podatkov. V času opravljanja obrti je imel vsakoletne kontrole (davčni pregled), pri čemer bi bil vsekakor opozorjen, če ne bi posloval po predpisih. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog po zaslišanju njegovega bivšega delavca, ki bi lahko potrdil, da je tožnik tudi zase plačeval prispevke. Sodišče bi lahko odločilo tudi tako, da bi za sporna leta upoštevalo povprečno stopnjo plačanih prispevkov za pokojninsko dobo. Glede kršitev določb postopka, pa tožnik navaja, da je obrazložitev sodbe nejasna. Sodišče je namreč upoštevalo najugodnejših 18 let, pri čemer pa je navedlo, da se upoštevajo leta od 1971 do 1990. V tem primeru pa ne gre za 18, temveč za 19 let. Sodišče bi moralo tudi predstaviti konkreten izračun za priznano obdobje, tako pa tožnik ne ve, ali je bila pokojnina pravilno izračunana. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, posledično pa je odločitev preuranjena.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 10. 2011. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 442,41 EUR na mesec, od 21. 5. 2011 dalje. Tožena stranka je ugotovila, da je najugodnejša odmera pokojnine od 18-letne pokojninske osnove v višini 552,73 EUR, izračunane na podlagi plač oz. osnov zavarovanja iz obdobja od leta 1972 do 1991. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se tudi obdobje od 4. 5. 1971 do 31. 12. 1971 upošteva pri izračunu pokojninske osnove. Omenjeno glede na pritožbene navedbe tudi ni sporno. Sporno pa je vprašanje izračuna pokojninske osnove, torej upoštevanje zavarovalnih osnov, na podlagi katerih je bil tožnik zavarovan v letih 1981, 1982 in 1983. Tožena stranka, enako pa tudi sodišče prve stopnje sta se postavila na stališče, da so bili podatki o zavarovalnih osnovah znani zgolj za 8 mesecev zavarovanja v letu 1981, medtem ko podatki za leto 1982 in 1983 niso znani, tožnik pa tudi ni predložil ustreznega dokaza iz katerega bi izhajalo drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz podatkov v matični evidenci.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na ugotovitev, da so ostale nedokazane trditve tožnika glede plačanih prispevkov za sporno obdobje. Po vpogledu v dokumentacijo upravnega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v predsodnem postopku ugotovila, da znaša tožnikova pokojninska doba skupaj 40 let, 4 mesece in 18 dni. Iz izpisa pokojninske dobe, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa je razvidno, da je bilo upoštevano tudi obdobje od 1. 4. 1974 do 1. 1. 1990 (skupaj 15 let, 9 mesecev in 1 dan), kar obsega tudi sporno obdobje. Gre za čas, ko je bil tožnik zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (68/2 in 3. člena ZTPPIZ ter 11. člena ZPIZ). Upoštevaje navedeno je torej tožena stranka nedvomno štela, da so bili prispevki za sporno obdobje plačani. Ne nazadnje pa plačilo prispevkov za sporno obdobje med strankama niti ni sporno, saj je pooblaščenec tožene stranke na naroku za glavno obravnavo dne 20. 2. 2013 izjavil, da ni sporno, da so bili prispevki plačani, temveč niso znane višine od katerih se je izračunavalo povprečje za izračun pokojninske osnove.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, v 1. odstavku 39. člena določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo ali nadomestilo plače, za najmanj 6 mesecev zavarovanja oz. v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki. V 1. odstavku 203. člena ZPIZ-1 pa je določeno, da se pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Je pa že Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 61/2013 z dne 17. 6. 2013 poudarilo, da v kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca, (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač (v spornem primeru zavarovalne osnove), dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnik z drugimi podatki (listinskimi dokazi) iz spornega obdobja ne razpolaga. Tudi po stališču pritožbenega sodišča zaslišanje priče k ugotovitvi višine zavarovalnih osnov za sporno obdobje ne bi v ničemer prispevalo. Kot je bilo pojasnjeno, ni sporno vprašanje plačevanja prispevkov o čemer naj bi izpovedala predlagana priča. Vendar pa po stališču pritožbenega sodišča v primeru, če med strankama ni sporno, da so bili plačani prispevki za sporno obdobje in če tožniku ni uspelo dokazati višine zavarovalne osnove, je potrebno upoštevati vsaj najnižjo zavarovalno osnovo, od katere so se tedaj plačevali prispevki.

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo ugotovilo, kakšna je bila najnižja zavarovalna osnova od katere so se v spornem obdobju plačevali prispevki. Od tožene stranke pa bo nato pridobilo izračun, ali v primeru, če se upošteva najnižja zavarovalna osnova, ali omenjeno vpliva na ugotovitev najugodnejšega 18-letnega obdobja za izračun pokojninske osnove, torej ali bi bila v tem primeru tožniku pokojnina odmerjena v višjem znesku. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku, bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo v zadevi. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo, saj bo sodišče prve stopnje po tako dopolnjenem dokaznem postopku ponovno odločilo o zadevi, s tem da bo pri odločitvi upoštevalo tudi podatke, ki jih je ugotovilo že ob prvem sojenju in ki se nanašajo na leto 1971.