Jedro

Po določbi 1041. člena OZ preneha terjatev, ki je predmet asignacijske pogodbe, z izpolnitvijo, če se stranki ne dogovorita drugače. Pri asignaciji namreč ne pride do spremembe upnika ali dolžnika, temveč prejšnji dolžnik ostane še naprej zavezan do izpolnitve.

Ni sporno, da grška družba kljub pozivom svoje obveznosti ni izpolnila, zato ima tožeča stranka v zvezi z določbo drugega odstavka 1041. člena OZ pravico terjati izpolnitev od tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka (po tožbi) je dolžna nasprotni stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 943,79 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015. Sodišče bo v nadaljevanju te obrazložitve tožečo stranko po tožbi, oziroma toženo po nasprotni stranki, imenovalo tožeča stranka, nasprotno stranko pa tožena stranka.

Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Murski Soboti v za pritožbo pomembnem delu obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 101061/2010 z dne 21.7.2010 za znesek 13.994,35 EUR s pripadki, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (za plačilo 12.370 EUR). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči povrniti 2.882,44 EUR pravdnih stroškov. Predmet spora po tožbi je plačilo računov iz naslova dobave blaga. Z namenom plačila teh računov sta stranki sklenili pogodbo o asignaciji, v katero je bila vključena tudi dolžnica tožene stranke družba B. Co., iz Grčije. Slednja svoje obveznosti po asignacijski pogodbi ni izpolnila. Ker v predmetni zadevi terjatev v zvezi z asignacijo preneha šele po izpolnitvi in ne že s sklenitvijo asignacijske pogodbe, tožena stranka svoje obveznosti do tožeče ni poravnala in je še vedno dolžna plačati neplačan del izstavljenih računov. Tožeča stranka je toženo ustno obvestila, da družba B. Co. svoje obveznosti ni izpolnila, zato odškodninska obveznosti po določbi 1042. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni nastala. Tožena stranka tudi ni izkazala vzročne zveze med zatrjevano opustitvijo notifikacijske dolžnosti in zatrjevano škodo, saj njena terjatev v trenutku, ko je za neizpolnitev grške družbe nesporno izvedela, še ni zastarala. Poleg tega tožena stranka ni izkazala, da bi grško družbo sploh terjala, nastanek škode pa bi lahko preprečila že s poizvedbo pri tožeči stranki.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej opozarja, da je sodišče spregledalo navedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, ki jih je podal na naroku 9.12.2014, iz katerih izhaja, da je tožena stranka blago, ki je predmet računov, reklamirala. V nadaljevanju pa pritožnik napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede zaključka, da med strankami ni bilo dogovorjeno, da obveznost tožene stranke preneha že s podpisom asignacijske pogodbe in plačilom razlike. Da je tak dogovor bil, namreč po mnenju tožene stranke izhaja iz izpovedi D. J. in elektronskega sporočila z dne 15.10.2015, tožena stranka je kompenzacijo v svojih knjigah tudi izvedla takoj po plačilu razlike. Napačni so zaključki, da naj bi šlo za plačilo med tožečo stranko in grško družbo, saj je slednja dolgovala tožeči stranki pelete in ne denar ter v zvezi s tem ugotovitev, da naj bi se stranke strinjale, da je predmetna obveznost plačljiva, dokler grška družba ne poravna tožeči stranki zneska 12.370 EUR v imenu tožene stranke. Tožena stranka nesporno vse do prve pripravljalne vloge tožeče stranke ni vedela za odpoved pogodbe in korespondenco tožeče stranke in B. Co. Tožeča stranka je sama priznala, da nima nobenega listinskega dokaza o obveščanju. Ker gre za gospodarska subjekta, za katera velja določba 6. člena OZ, ne vzdrži resne presoje zaključek sodišča, da je bila tožena stranka s strani tožeče stranke obveščena po telefonu, takšne trditvene podlage tudi tožeča stranka ni navajala. Sodišče je napačno upoštevalo naknadno priložen prevod, ki se razlikuje od prvotnega prevoda pogodbe, iz katerega je razvidno, da so se stranke dogovorile drugače. Pri tem ne gre spregledati, da je priča V. J. neverodostojna. Izpovedala je, da naj bi obveščala go. T. iz računovodstva, čeprav je zakoniti zastopnik tožene stranke A. K. izpovedal, da ga. T. ni delala v računovodstvu, v času po podpisu asignacijske pogodbe pa je bila najprej na dopustu, nato pa ji je delovno razmerje prenehalo. Poleg tega računovodstvo za toženo stranko vodi družba G. d.o.o., ki je lokacijsko ločena. Nobene resne presoje ne vzdrži zaključek, da naj bi bila terjatev odprta do marca 2011, ko je prenehalo delovno razmerje J., saj je bila kompenzacija pri toženi stranki računovodsko izvedena takoj po plačilu razlike. Isto pa bi morala storiti tudi tožeča stranka. Posledično je napačna ugotovitev sodišča, da je tožena stranka pasivno legitimirana za plačilo. Napačno je bil zavrnjen zahtevek po nasprotni tožbi. Kot je bilo že prej povedano, tožeča stranka ni izpolnila notifikacijske dolžnosti, tožena stranka je izkazala, da ji je nastala škoda, zato so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Presoje ne vzdržijo ugotovitve, da bi tožena stranka lahko poizvedovala pri tožeči, saj je notifikacija obveznost tožeče stranke in ne tožene. Sodišče pa se ni opredelilo do trditev, da je prišlo v razmerju med tožečo stranko in grško družbo do novacije. Iz poziva tožeče stranke izhaja, da neupoštevanje pomeni odstop od prodajne pogodbe. S tem je tožeča stranka priznala, da gre zgolj za obveznost med njo in grško družbo.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja na pritožbene novote (v zvezi z reklamacijami), meni, da je vsebina asignacijske pogodbe jasna in da obveznost preneha z izpolnitvijo. Zahtevek po nasprotni tožbi pa je neutemeljen že zato, ker toženi stranki ni nastala nobena škoda.

Pritožba ni utemeljena.

Očitki, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo navedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, ki naj bi jih ta podal na naroku 9.12.2014 so neutemeljeni. Na tem naroku namreč zakoniti zastopnik tožene stranke ni podajal navedb, temveč je bil zaslišan v okviru dokaznega postopka. Z izvajanjem dokazov pa ni mogoče nadomestiti manjkajočih navedb. Ker je sodišče pri odločanju vezano na (pravočasno) trditveno podlago strank, se mu do izpovedi, kolikor se nanaša na reklamiranje blaga, ni bilo treba opredeljevati.

Po določbi 1041. člena OZ preneha terjatev, ki je predmet asignacijske pogodbe, z izpolnitvijo, če se stranki ne dogovorita drugače. Pri asignaciji namreč ne pride do spremembe upnika ali dolžnika, temveč prejšnji dolžnik ostane še naprej zavezan do izpolnitve. Sodišče prve stopnje je zato pravilno v dokaznem postopku ugotavljalo resničnost trditev tožene stranke, da naj bi se stranki dogovorili, da terjatev tožene stranke preneha že s podpisom asignacijske pogodbe in plačilom preostanka. Po mnenju pritožbenega sodišča je dejansko stanje glede tega sodišče prve stopnje ugotovilo popolno in pravilno. Iz pogodbe tak dogovor ne izhaja. V zvezi s tem sodišče ni kršilo postopka, ker naj bi uporabilo drugi in ne prvotni prevod pogodbe v angleškem jeziku. Dokaz predstavlja pogodba v originalu, sodišče njeno vsebino ugotavlja na podlagi prevoda. Res je imelo na razpolago dve verziji prevoda, vendar pritožnik z ničemer ne zbudi dvoma v prevod, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo, poleg tega tudi iz prvotnega prevoda ne izhaja dogovor, da naj bi bila obveznost tožene stranke izpolnjena že s podpisom asignacijske pogodbe.

Drugačen dogovor ne izhaja niti iz elektronskega sporočila, na katerega se sklicuje tožena stranka. V njem je namreč V. J. sporočila ge. T., naj nakažejo dogovorjeno razliko do zneska, ki ga terjajo z izvršbo in da bodo po končnem poplačilu (in ne morda "po plačilu razlike") umaknili izvršbo. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vse izvedene dokaze, izpovedi priče V. J., zakonitega zastopnika tožene stranke in listin. Ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoč sklep, da naj bi se stranki dogovorili, da bo terjatev poravnana že s podpisom pogodbe in plačilom razlike. Za kaj takega tožena stranka tudi ni dala nobenega logičnega pojasnila (zakaj naj bi tožeča stranka, ki je imela terjatev do tožene stranke, prevzela tveganje izpolnitve s stranki grške družbe). Ker drugačnega dogovora tožena stranka ni izkazala, velja splošno pravilo 1041. člena OZ. Ni sporno, da grška družba kljub pozivom svoje obveznosti ni izpolnila, zato ima tožeča stranka v zvezi z določbo drugega odstavka 1041. člena OZ pravico terjati izpolnitev od tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugodilo zahtevku tožeče stranke.

Po določbi 1042. člena OZ mora prejemnik nakazila obvestiti nakazovalca, da nakazovanec ni izpolnil, sicer odgovarja nakazovalcu za škodo. Taka določba pa ne pomeni, da toženi stranki, ki zatrjuje nastanek odškodninske odgovornosti, ni treba izkazati vseh elementov odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni izkazala protipravnega ravnanja tožene stranke (torej "neobvestitve") in tudi ne vzročne zveze med zatrjevano opustitvijo in zatrjevano škodo. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da se za obvestilo ne zahteva obličnost. Prejemnik nakazila, ki se odloči za ustno obvestilo, le prevzame tveganje težje dokazljivosti. Vendar dejstvo, ali je bila tožena stranka pravilno obveščena, niti ni bistveno, saj pritožnik ne napada razlogov o neobstoju vzročne zveze. Tožena stranka je kot škodo zatrjevala dejstvo, da ne more več doseči poplačila svoje terjatve, ki jo je imela do grške družbe. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka v trenutku, ko je tožeča stranka vložila predmetno tožbo, še vedno imela možnost terjati grško družbo, pa tega ni storila. Ta zaključek je ostal neprerekan, kar pomeni, da je bila zaradi opustitve tožene stranke vzročna zveza (ne glede na to, ali ravnanje tožeče stranke lahko opredelimo kot protipravno ali ne) pretrgana in ni odškodninske obveznosti tožeče stranke. Ker ni podana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, pravilna. Pritožbene trditve o novaciji so za ta postopek nerelevantne, saj tožeča stranka ne trdi, da bi bila udeležena pri novaciji, zato novacija ni mogla vplivati niti na asignacijsko pogodbo niti na njeno prvotno obveznost po izstavljenih računih. Ker ni zasledilo tudi nobene druge kršitve, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 943,79 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT). Ker je sodišče o tožbi in nasprotni tožbi odločilo skupaj, je pritožbeno sodišče vrednost predmeta določilo na podlagi 20. člena ZOdvT).