Jedro

S tem, ko je tožnica zoper odločbo vložila pritožbo, ta sicer ni postala pravnomočna, je pa izvršljiva in s tem izvršilni naslov, na katerem, med drugim, temelji izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva odločila, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 4. 8. 2016 z glavnico, zamudnimi obrestmi in stroški sklepa znaša 127.741,49 EUR. Izvršba se opravi z rubežem sredstev, ki jih ima tožnica na računu pri A. d.d., banka pa mora od glavnic, ki so označene v tabeli posameznih obveznosti, obračunati zamudne obresti od 5. 8. 2016 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti. V obrazložitvi sklepa je prvostopenjski organ navajal, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožnica obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, ni poravnala v predpisanem roku in je zato v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Podlaga za odmero zamudnih obresti sta prvi odstavek 96. člena ZDavP-2 ter Sklep o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku (Uradni list RS, št. 85/2009), podlaga za obračun stroškov davčne izvršbe pa 152. člen ZDavP-2. Prvostopenjski organ je še posebej pojasnil, da bo pri izvršitvi sklepa banka morala upoštevati omejitve izvršbe po določbi 160. člena ZDavP-2. 2. Odločitev prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnice potrdilo Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ). V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ uvodoma pojasnil, da je tožnica v pritožbi zoper izpodbijani sklep navajala, da je prvostopenjski organ svojo odločitev sprejel tudi na podlagi odločbe št. DT 0610-10118/2015-34 z dne 10. 6. 2016 , ki je bila izdana po tem, ko je bil pri njej opravljen davčni inšpekcijski nadzor, vendar pa da ta zadeva zaradi vložene pritožbe še ni pravnomočno zaključena in da zato predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi. Drugostopenjski organ navaja, da taka pritožba tožnice ni utemeljena. Pojasnjuje, da je pri odločanju izhajal iz določbe 143. člena ZDavP-2, ki določa, da prične davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom. V skladu s prvim odstavkom 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova, kar sta, med drugim, tudi izvršljiva odločba o odmeri davka ter izvršljiv obračun davka. Drugostopenjski organ izpostavlja, da se pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi presoja po stanju na dan njegove izdaje. Četudi je tožnica zoper odločbo št. DT 0610-10118/2015-34 z dne 10. 6. 2016, ki je eden od izvršilnih naslovov izpodbijanega sklepa, vložila pritožbo in zato ta odločba še ni pravnomočna, to ne vpliva na njeno izvršljivost. Iz izreka te odločbe namreč izhaja, da je postala izvršljiva po poteku 30 dni od vročitve in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. To pomeni, da je izvršilni naslov, ki mu tožnica oporeka, obstajal na dan izdaje izpodbijanega sklepa in ga po določbi četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati. Drugostopenjski organ ob tem še pojasnjuje, da kolikor po izdaji sklepa o davčni izvršbi pride do spremenjenih okoliščin, prvostopenjski organ na podlagi 155. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, med drugim tudi iz razloga, da je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti.

3. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep o davčni izvršbi odpravi. Enako kot v pritožbi navaja, da je zoper odločbo št. DT 0610-10118/2015-34 z dne 10. 6. 2016, ki je eden od izvršilnih naslovov, vložila pritožbo in da zato odločba ni pravnomočna. Pojasnjuje, da je tožena stranka pri njej, kot davčni zavezanki, opravila davčni inšpekcijski nadzor ter na tej podlagi dne 23. 3. 2016 izdala zapisnik, nato pa še prej navedeno odločbo. Sklepa, da je ta odločba najverjetnejši razlog za izdajo sedaj izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Z ugotovitvami tožene stranke ob davčnem inšpekcijskem nadzoru se ne strinja in se zato iz istega razloga tudi ne strinja z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi.

4. Tožena stranka, ki je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo po vsebini ni odgovorila, pač pa le navedla, da vztraja pri obrazložitvi svoje odločitve.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil vse razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožničinih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni tako v izpodbijanem sklepu kot tudi v odločbi drugostopenjskega organa v celoti sledi in se nanje, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožničinimi navedbami pa še dodaja:

7. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu utemeljeno izhajala iz določbe 143. člena ZDavP-2, po kateri začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, če davek ni plačan v rokih, ki so predpisani z zakonom. Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnih naslovov, ki so določeni v 145. členu ZDavP-2. Zoper sklep o davčni izvršbi je dopustna pritožba, s katero pa ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

8. V obravnavanem primeru je tožena stranka izpodbijani sklep sprejela na podlagi izvršilnih naslovov, ki jih navedla v tabeli 4. točke izpodbijanega sklepa, opredelila višino glavnice posameznih neporavnanih obveznosti, višino obresti od teh zneskov, obračunanih do dne izdaje izpodbijanega sklepa, datum izvršljivosti vsake posamezne obveznosti ter tudi označila, od katerih glavnic banka (kot izvrševalec sklepa o davčni izvršbi) obračunava obresti od dne izdaje sklepa do plačila. Tožnica niti v pritožbi niti v tožbi ne oporeka utemeljenosti odločitve tožene stranke v delu, kjer so ji odmerjeni stroški izvršilnega postopka (zap. št. 1 tabele), niti ne v delu, ki temelji na odločbi o odmeri dohodnine za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 (zap. št. 2 tabele), nadalje na odločbi o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 (zap. št. 3 in 4 tabele) in na obračunu prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje od 1. 6. 2016 do 30. 6. 2016 (zap. št. 5 tabele). Oporeka pa sklepu o davčni izvršbi v tistem delu, ki temelji na odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru št. DT 0610-10118/2015-34 z dne 10. 6. 2016 in s katero ji je bil odmerjen davek na dodano vrednost po obračunu DDV-O (zap. št. 6, 7, 8 in 9 tabele) ter akontacija dohodnine od dohodkov iz dejavnosti (zapr. št. 10, 11 in 12 tabele). Meni namreč, da tožena stranka na podlagi te odločbe o davčnem inšpekcijskem nadzoru ne bi smela izdati sklepa o davčni izvršbi, saj je zoper odločbo vložila pritožbo in zato ni pravnomočna.

9. Sodišče pojasnjuje, da je izvršilni naslov, ki je podlaga za izdajo sklepa o davčni izvršbi, tudi izvršljiva odločba o odmeri davka (1. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2). Izvršljivost odločbe o odmeri davka ni enaka njeni pravnomočnosti, kot to smiselno uveljavlja tožnica. Odločba, torej tudi odločba o odmeri davka, postane pravnomočna takrat, ko je ni več mogoče izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku (225. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), izvrši pa se, ko postane izvršljiva (prvi odstavek 282. člena ZUP). Za odmerne odločbe, izdane v davčnem inšpekcijskem postopku, je v prvem odstavku 87. člena ZDavP-2 določeno, da pritožba zoper to odločitev ne zadrži izvršitve. Skladno s tem je bilo zato v odločbi o odmeri davka št. DT 0610-10118/2015-34 z dne 10. 6. 2016, ki je bila tožnici izdana po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru, določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe, odločba pa je postala izvršljiva po preteku 30 dni od vročitve tožnici, kar ji je bilo določeno kot rok za prostovoljno izvršitev odmerjene obveznosti. S tem, ko je tožnica zoper odločbo vložila pritožbo, ta sicer ni postala pravnomočna, je pa, glede na prej navedeno, izvršljiva in s tem izvršilni naslov, na katerem, med drugim, temelji izpodbijani sklep o davčni izvršbi. Izvršilnega naslova, pa kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

10. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožena stranka izpodbijani sklep izdala tožnici na podlagi veljavnih izvršilni naslovov, tudi na podlagi odločbe o odmeri davka št. DT 0610-10118/2015-34 z dne 10. 6. 2016, ki je izvršljiva. Na tem mestu je tožena stranka tudi pravilno opozorila na določbo 155. člena ZDavP-2, ki ureja ustavitev davčne izvršbe, med drugim v primeru, kolikor je izvršilni naslov odpravljen, spremenjen ali razveljavljen ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. V takem primeru namreč davčni organ s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravi oziroma razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Z drugimi besedami, šele kolikor (če) bi bila odločba o odmeri davka št. DT 0610-10118/2015-34 z dne 10. 6. 2016 odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, bi imel prvostopenjski organ podlago za ravnanje po določbi 155. člena ZDavP-2, kar pa na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva. V trenutku, ko je bil sklep o davčni izvršbi izdan in kar je tudi trenutek, po katerem se presoja njegova utemeljenost in zakonitost, je bila odločba o odmeri davka izvršljiva in zato odločitev tožene stranke, ki je izpodbijani sklep izdala tudi na podlagi tega izvršilnega naslova, pravilna.

11. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba ni utemeljena in jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.