Jedro

Pri določitvi deleža na skupnem premoženju bivših zakoncev velja domneva o enakih deležih.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča v izpodbijanih delih, to je, da znaša delež tožeče stranke 45/100 celote in I. H. 55/100 celote spremeni tako, da se v točki I., 1 b) in v točki I., 2. izreka, odločitev spremeni in se glasi, da znaša delež Z. Š. 50/100 (petdeset stotin) celote in I. H. 50/100 (petdeset stotin) celote, spremeni se izrek v točki II. izreka točka 6., tako da se ta točka izreka črta, spremeni se izrek v točki I., 3 tako, da znaša delež tožeče stranke 50/100 (petdeset stotin) celote in I. H. 50/100 (petdeset stotin) celote, spremeni se znesek, vsebovan v točki I., 4 a) tako, da se znesek 6.007,50 EUR spremeni v znesek 6.675,00 EUR, v preostalem delu se pritožba tožeče stranke, to je glede stroškov pravdnega postopka, vsebovane v točki 3. izreka sklepa sodišča prve stopnje zavrne in se v tem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi, v preostalem, še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se sodba potrdi, pritožba tožene stranke se v celoti zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 769/2015 z dne 9. 6. 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi obseg skupnega premoženja tožnice in toženca in da znaša delež tožeče stranke 45/100, tožene stranke pa 55/100 celote. Odločilo je še, da sta drugo in tretja tožena stranka dolžni tožeči stranki izplačati delež na skupnem premoženju, višje tožbene zahtevke je zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo tako, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti v času trajanja 18 let in je v letu 2013, ta razpadla. V trajanju te zunajzakonski skupnosti pa sta tožnica in toženec ustvarila skupno premoženje katerega je ugotovilo in razdelilo sodišče prve stopnje, v skupno premoženje pa spada tudi terjatev tožeče stranke do drugo in tretje tožene stranke. Sodišče je ugotavljalo finančni prispevek vsakega od zunajzakonskih partnerjev k ustvarjanju skupnega premoženja, pri čemer je ugotovilo, da je toženec v višjem finančnem znesku prispeval k skupnemu premoženju, medtem, ko je tožeča stranka v celoti prevzela skrb za družino, to je za oba otroka in je tudi znatno prispevala s svojim delom tako v službi kakor zunaj nje, k ustvarjanju skupnega premoženja. Ker pa je bil finančni prispevek toženca nekoliko večji je odločilo, da sta deleža strank takšna, da je delež toženca za 5/100 večji od deleža tožnice. Sodišče pa je ugotovilo tudi višino večvrednosti nepremičnine zaradi izvedenih vlaganj v višini 26.700,00 EUR, kolikor znaša skupna terjatev obeh bivših zunajzakonskih partnerjev do premoženja tretjega. Drugo in tretja tožena stranka nista oporekala, da bi vlaganjem nasprotovala in tega ni pokazal niti dokazni postopek. Glede na ugotovljeni 45 % delež tožnice na skupni terjatvi, na tožnico odpade prikrajšanje v višini 12.015,00 EUR in sta ji zato glede njenega deleža dolžna drugo in tretje tožena stranka plačati vsak po 6.007,50 EUR, za kolikor je vsak obogaten zaradi večvrednosti njune nepremičnine. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške, nastale na prvi stopnji.

2. Zoper zavrnilni del podaja pritožbo tožeča stranka. Pritožbo podajo zoper zavrnilni del sodbe in sicer v delu, kjer je sodišče odločilo glede deležev in je napačno odločilo, da znaša delež tožnice 45/100 in delež prvega toženca 55/100. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožeče stranke bi moralo sodišče odločiti tako, da sta deleža tožnice in prvotoženca enaka, torej vsakega do ½. Sodišče bi to moralo upoštevati tudi pri zahtevku do drugo in tretje tožene stranke, kjer je sodišče ugotovilo, da skupna vlaganja znašajo 37.392,00 EUR in da znaša delež na terjatvi iz skupnega premoženja do nepremičnine v višini 26.700,00 EUR, pri čemer bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da sta deleža enaka. To velja tudi glede osebnega vozila Seat in glede prejete kupnine za motor Yamaha. Sodišče bi moralo upoštevati zakonska določila, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, ter tudi, da prvotoženi ni uspelo dokazati, da je njegov delež večji, kot pa delež tožnice. Sodišče je napačno vrednotilo le delovno dobo tožnice, pri tem pa ni upoštevalo v zadostni meri, da je skrbela za skupna otroka in je s tem skrbela za družino. Tožnica se ne strinja z izračuni sodišča o tem, koliko je zaslužila dodatno s friziranjem, saj je imela višje prihodke, kot pa jih je sodišče upoštevalo. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnica v pretežni meri skrbela za otroke, vendar pa tega ni pravilno upoštevalo pri določitvi deležev. Po prepričanju tožeče stranke je delež 55 : 45, kolikor je sodišče prisodilo prvotoženemu neutemeljen in bi moralo odločiti, da sta deleža tožnice in prvotoženca enaka. Prav tako se ne strinja, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, saj je tožeča stranka imela večji uspeh v pravdi, tako po temelju kakor tudi po višini. Tožene stranke s svojimi ugovori po večini niso uspele, in bi sodišče to moralo upoštevati pri odločanju o stroških postopka. Zato predlagajo, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožbo podajajo tudi tožene stranke po pooblaščencih. Pritožbo podajajo zoper točko I. sodbe v celoti, upoštevaje, da se točka III. in IV. sodbe navezujeta na točko I. sodbe, pa se smiselno pritožba nanaša tudi na ta preostali del sodbe in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338. člena ZPP. Tožena stranka je mnenja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo višino deleža na skupnem premoženju, kot ga je sodišče dosodilo tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so bili dohodki tožeče stranke trikrat nižji od prihodkov prvotožene stranke. Sodišče je v točki 34. sodbe in nadaljnjih, kar samo, brez ustrezne listinske podlage sprejelo pavšalno odločitev o tem koliko naj bi tožnica zaslužila s friziranjem. Tožeča stranka je res frizirala, vendar ne v smislu, da bi s tem preživljala sebe in otroke, ker jih ni, temveč je mogoče preživljala bolj sebe. Tožeča stranka niti sama ni znala natančno povedati koliko je zaslužila. Tožeča stranka v nepremičnino ni vložila nobenih denarnih sredstev, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je njen delež maksimalno 1/3 celote. Odločitev o višini deleža je tako napačna. Tožene stranke oporekajo odločitvi sodišča, ko le-to ni dopustilo izvedbe dokaza na način, da bi se po izvedencu ocenilo oziroma vrednotilo tudi kolikšen je lastni prispevek tretje tožene stranke, ki je vlagal v nepremičnino. Tožene stranke so izvedbo tega dokaza predlagale tudi še na zadnjem naroku. Ker sodišče tega ni storilo je prišlo do situacije po kateri morata toženi stranki tožeči celo plačati denarna sredstva, čeprav sta sama s svojimi rokami delala na lastni nepremičnini. Tožena stranka se ne strinja tudi z odločitvijo sodišča o tem, da mora vsaka stranka plačati svoje stroške postopka, ker bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da je v pretežni meri uspela tožena stranka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke. V odgovoru pa navaja, da tožena stranka neutemeljeno minimalizira soprispevek tožnice k nastanku skupnega premoženja. Tožeča stranka se ne strinja z navedbami tožene stranke, da delo in skrb tožeče stranke za družino nista vredna praktično nič. Ne gre namreč spregledati, da je prvotoženec tudi tekom postopka priznal, da je bila tožeča stranka tista, ki je v pretežni meri skrbela za družino in je tudi sama delala, medtem, ko je toženec izvajal triizmensko delo in se zato ni mogel posvečati družini toliko kot tožnica. Sodišče prve stopnje tudi ni neutemeljeno sledilo izpovedbam prič kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5. Na pritožbo tožeče stranke so odgovorile tudi tožene stranke. Mnenja so, da je pritožba v tem delu neutemeljena. Tožnica neutemeljeno navaja, da naj bi imela višje prihodke, kot jih ji je pripisalo sodišče. Tožnica ni sama skrbela za otroke, v nepremičnino sama ni vložila praktično ničesar. Tudi njen prispevek v družinski proračun je bil nizek. Ne drži, da bi tožnica v pretežni meri skrbela za otroka, k skrbi je precej prispeval tudi I. H. Mnenja je, da je njen delež k nastanku skupnega premoženja nižji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato predlaga, da se pritožba zavrne.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena glede glavne stvari, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

7. Pravilno tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo in sicer glede določitve deleža na skupnem premoženju in sicer določbo 59. člena ZZZDR, ki določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V sporu, o tem, kolikšen je delež vsakega zunajzakonskega partnerja upošteva sodišče tako ne le dohodek vsakega, temveč tudi druge okoliščine, kot so npr. pomoč, ki jo eden daje drugemu, njeno skrb za varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrbi za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri nastanku, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Sodišče je sicer celovito presojalo raznolika razmerja in prispevke med bivšima zunajzakonskima partnerja, v času celotnega trajanja njune življenjske skupnosti, to je od februarja 1995 do sredine avgusta 2013. Sodišče je pravilno in celostno na vsem ugotovljenem skupnem premoženju, na katerem je upoštevalo enotno ugotovljen delež pravilno odločilo, da pri odločanju ne gre za obračunsko operacijo. Zato bi glede na ugotovljeno dejansko stanje soprispevka vsakega od zunajzakonskih partnerjev glede ustvarjanja skupnega premoženja, moralo odločiti na podlagi zakonske domneve o tem, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Zato je sodišče druge stopnje ob upoštevanju tega materialnega prava, odločilo tako kot izhaja iz izreka sodbe sodišče druge stopnje.

8. Pritožnica zato pravilno v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno določilo, da je delež toženca na skupnem premoženju za 5 % višji od deleža tožnice. Pravilno pritožba navaja, da bi sodišče moralo upoštevati zakonska določila, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, da prvotoženi ni uspel dokazati, da je njegov delež večji kot pa delež tožnice. Sodišče je pri določanju deležev nepravilno in v nezadostni meri upoštevalo, da je v pretežni meri za otroke in družino skrbela tožnica. Sodišče je to dejstvo v premajhni meri upoštevalo pri določitvi deležev. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženec delal triizmensko delo, poleg tega pa se je v prostem času v pretežni meri posvečal delu na premoženju, zato praktično za vzgojo otrok in za gospodinjske in druge razmere v družini ni skrbel, razen s finančnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnik imel večje dohodke kakor tožnica, vendar pa je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo, da se je tožnica ukvarjala tudi z gojenjem gob in kisanjem zelja ter friziranjem, pri čemer je sodišče ugotovilo, da je ta prihodek bil porabljen za preživljanje mlade družine. Tudi tisto kar je tožnica zaslužila z delom, ko ni bila zaposlena in sicer s friziranjem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta sredstva porabila za družino in ne za lastne potrebe. Sodišče je zaključilo, da je pretežni del skrbi tako za oba otroka, kot za gospodinjstvo in dom odpadel na tožnico. Tožničina pretežna skrb za gospodinjstvo, dom in otroke pa ta znatno zmanjšuje pomen višjih zaslužkov prvotoženega, še posebno, ker si je kot nenazadnje izhaja iz lastne izpovedi prvotoženega, ta tudi znal vzeti čas zase, in je bil večji čas odsoten od doma, kar vse je v skrbi za gospodinjstvo, dom in družino, kompenzirala tožnica. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica sodelovala tudi pri obnavljanju objekta. Vlaganja v nepremičnino na naslovu K. so bila izvedena tekom trajanja zunajzakonske zveze, tožene stranke pa niso zatrjevale, da bi bila vlaganja financirana s posebnim premoženjem prvotoženega, kar pomeni, da so glede na čas izvedbe finančna sredstva zanje bila pridobljena iz skupnih sredstev, ki so imele izvor v skupnem delu zunajzakonskih partnerjev. Sodišče je ugotovilo, da je sklop prizadevanj v obliki dela bivših zunajzakonskih partnerjev bil takšen, da je bil prvotoženi tisti, ki je izstopal s svojim angažiranjem, čeprav mu je tožnica pri določenih opravilih, ki jih je zmogla nudila pomoč, torej glede na njene zmožnosti, kar pomeni njen manjši prispevek, ki pa se je izravnal z ostalimi prispevki tožnice pri skrbi za dom in družino, kjer je bil zaradi prvotoženčeve obremenjenosti z obnovitvenimi deli njegov prispevek ustrezno manjši. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da glede na skupek vseh ugotovljenih aktivnosti v njuni zasebni in poslovni sferi ter celovita ocena in dela in rezultatov tožnice in prvotoženega v času trajanja njune zakonske zveze ne nudi drugačne odločitve kot to, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka in da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zakonsko domnevo iz člena 59 ZZZDR. Ker tega ustrezno ni ovrednotilo sodišče prve stopnje je to na podlagi pritožbe tožeče stranke, storilo sodišče druge stopnje in je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

9. Pritožba tožene stranke, kjer zahteva, da bi sodišče prve stopnje dodelilo njej še večji delež na skupnem premoženju pa ni utemeljena. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo določiti večji delež toženca, ker je prispeval večja finančna sredstva kakor tožnica. O tem se je že izreklo sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje, da je sicer toženec zaslužil nekoliko več finančnih sredstev, vendar pa je ta večja finančna sredstva v celoti kompenzirala tožnica s svojim dodatnim delom in dodatnim zaslužkom ter s tem, da je v celoti skrbela za dom, družino in vzgojo otrok. Tožnica je zaslužila dodatna sredstva s friziranjem in sodišče prve stopnje je zaključilo, da določitev deleža zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju ni matematičen izračun, temveč je sodišče prve stopnje upoštevalo celotno dinamiko ustvarjanja skupnega premoženja, v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica prispevala tudi k obnovi nepremičnine, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Ker je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, bi moralo odločiti tako kot izhaja iz obrazložitve sodišča druge stopnje, in je zato pritožba tožene stranke zoper sodbo v izpodbijanem delu neutemeljena. Sodišče je v celoti raziskalo dejansko stanje, višino ter način soprispevanja k ustvarjanju skupnega premoženja obeh zunajzakonskih partnerjev in je zato mogoče uporabiti določbo 59. člena ZZZDR o enakih deležih na skupnem premoženju zunajzakonskih partnerjev, ustvarjenega tekom trajanja zunajzakonske skupnosti. Pritožba tako v tem delu ni utemeljena.

10. Nadalje pritožniki v pritožbi navajajo, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni dopustilo izvedbe dokaza na način, da bi se po izvedencu ocenilo oziroma vrednotilo tudi, kolikšen je lastni prispevek tretje tožene stranke, ki je vlagala v nepremičnino. Sodišče se je o tem dokaznem predlogu pravilno opredelilo v točki 24. obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje se je zato procesno pravno pravilno izreklo o tem, da določitev novega izvedenca ni bila potrebna, saj je že postavljeni izvedenec odgovoril na vsa vprašanja celovito. Tožene stranke so sicer predlagale, da se izvedencu naloži ponovno dopolnitev mnenja, še v smeri ocene vrednosti obnovitvenih del vloženega lastnega dela prvo in tretje tožene stranke, čemur je tožeča stranka nasprotovala. Glede na izrecno in jasno izjasnitev izvedenca že med podajanjem mnenja in zaslišanjem izhaja, da takšna ocena po pravilih gradbene stroke nima podlage. Zato je predlog toženih strank za izvedbo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja pravilno zavrnilo, saj tožene stranke niso izkazale, da izvedenec ne bi upošteval konkretnega dejanskega stanja, pomembnega za uporabo obogatitvenega in ne vrnitvenega principa. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ob ugotovitvi, da sta deleža pravdnih strank vsaka 50 : 50, je sodišče druge stopnje spremenilo tudi znesek o povrnitvi vlaganj, vsebovan v točki I., 4 a izreka sodbe.

11. Obe pravdni stranki izpodbijata tudi odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Glede takšne odločitve je po zaključku sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev in je vse to pravilno materialnopravno obrazložilo v točki 74. obrazložitve. Sodišče je upoštevalo, da je šlo za kombinacijo denarnih in nedenarnih zahtevkov in o uspehu ni moč sklepati le iz matematičnega vidika. Prevladujoč kriterij za sprejeto stroškovno odločitev je tako specifika obravnavanja postavljenih zahtevkov in ugovorov v tej pravdi, ko mora sodišče v vsakem primeru obravnavati delež vsakega od bivših zakonskih partnerjev na skupnem premoženju glede na razrešitev spornega razmerja, ki je v interesu vseh pravdnih strank.1 Sodišče prve stopnje je štelo, da gre za takšne posebne okoliščine, ki so podlaga za odločitev, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka. Takšen kriterij je glede pritožbenih stroškov, uporabilo tudi sodišče druge stopnje in je na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

12. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Pritožbo toženih strank pa je v celoti zavrnilo ob uporabi člena 353 ZPP in je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi ne tiste, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

1 Tako sodišče prve stopnje v točki 74. obrazložitve.