Jedro

Zmotno je stališče, da v postopku pred sodiščem ni dopustno izvajati dokazov, ki niso bili izvedeni že v disciplinskem postopku. Tožnika pravica do obrambe ni bila kršena s tem, da pred disciplinsko komisijo delodajalca ni bil izveden dokaz z zaslišanjem priče, ker se ta ni odzvala vabilu na disciplinsko obravnavo, saj disciplinska komisija dejansko nima na voljo prisilnih sredstev za zaslišanje oseb, ki niso delavci tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika in sklepa komisije za pritožbe z dne 14.12.2001 o zavrnitvi tožnikovega ugovora, kakor tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z dnem dokončnosti sklepa komisije za pritožbe in mu še traja ter zahtevek za poziv nazaj na delo (1. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da ugotovitev disciplinskih organov o tožnikovi odgovornosti ne temelji na neposredno izvedenih dokazih, saj so ti organi v postopku imeli le pismo neidentificirane V. G., ki je bilo brez njenega naslova in fotokopijo sporne vozovnice. V. G. v disciplinskem postopku ni bila zaslišana in v tem postopku tudi ni bila ugotovljena njena identiteta. Njeno pismo ne more predstavljati pravne podlage za izrek tako strogega disciplinskega ukrepa, saj je bilo s tem kršeno načelo materialne resnice. Tožena stranka tako ni ugotovila objektivne resnice, s čemer je bil bistveno kršen postopek, takšne kršitve pa tudi ni mogoče sanirati v postopku pred prvostopenjskih sodiščem, ki je namesto disciplinskih organov odkrilo identiteto priče V. G. in namesto tožene stranke izvedlo dokazni postopek. V disciplinskem postopku je bila kršena tožnikova pravica do obrambe, odločitev disciplinske komisije pa je tudi nesklepčna, obstajalo naj bi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo disciplinskega sklepa, saj v izreku ni navedeno, katere določbe pravilnika o prevozih naj bi tožnik kršil. Navedeno naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev, zaradi katere je odločitev tožene stranke nezakonita. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je potrdilo odločitve disciplinskih organov tožene stranke, saj so bila dejstva, ki so bremenila tožnika, ugotovljena šele pred sodiščem prve stopnje. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje kolektivne pogodbe družbe A. d.d., (v nadaljevanju podjetniška kolektivna pogodba), pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti (v nadaljevanju disciplinski pravilnik) in pravilnika o prevozih, notranji kontroli in delu voznega in prometnega osebja (v nadaljevanju pravilnik o prevozih), ni sprejelo v dokazni sklep, zato te listine ne morejo tvoriti materialne podlage sodne odločbe. Sodišče prve stopnje naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj v skladu s Konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ-MP št. 4/84 in Akt o notifikaciji, Ur. l. RS-MP št. 15/92) delovno razmerje delavcu lahko preneha zaradi njegovega obnašanja, vendar je za to potreben resen razlog. Norme delodajalca, ki določa, da je 1.100,00 SIT velika škoda, zaradi katere se delavcu lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, ni mogoče šteti med resne razloge. Tako določena škoda tudi ne more biti kvalifikatorna okoliščina po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je navedeni znesek zelo nizek, zato bi ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko spremenilo tako, da bi izreklo milejši ukrep ali pa njegovo izvršitev pogojno odložilo. Neresna naj bi bila trditev sodišča prve stopnje, da so irelevantne tožnikove navedbe, da je po 14 letih dela pri toženi stranki prvič v disciplinskem postopku, obenem pa kot oteževalne okoliščine ugotavlja tožnikova nediscipliniranost in problematičnost, pri čemer gre za vrednostne sodbe, ki temeljijo izključno na izjavah prič D. B. in I. F., ki sta govorila o stvareh iz osebnega življenja tožnika, ki se v ničemer ne nanašajo na tožnikovo obnašanje v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje ni dokazalo, da bi bilo tožniku vročeno vabilo za disciplinsko obravnavo 14.12.2001, tudi njegov odvetnik ni prejel nikakršnega pisma o preložitvi obravnave, pač pa le faksno sporočilo. Tožnik se sprašuje, kako naj bi vedel, da tožena stranka ni ugodila njegovi vlogi za preložitev seje komisije za pritožbe, razpisane za 14.12.2001, saj je tožena stranka odvetniku to sporočila šele 12.12.2001. Nejasen naj bi bil tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik z ničemer ni dokazal, da bi mu bila vročena samo vročilnica brez spremnega dopisa, kar naj bi pomenilo, da je bil tožnik pravilno vabljen na obravnavo 14.12.2001. Neprepričljive naj bi bile izpovedbe članov disciplinske komisije glede glasovanja in pisanja posvetovalnega zapisnika. Tožnik opozarja, da tožena stranka z disciplinskim spisom sodišču ni poslala zapisnika o posvetovanju in glasovanju, temveč je to storila šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, kar vse kaže na to, da se posvetovalni in glasovalni zapisnik nista pisala na sami obravnavi, pač pa kasneje, kar spet pomeni bistveno kršitev pravil disciplinskega postopka. Ni bilo razjasnjeno, ali je pripis na vozovnici v resnici tožnikov, pri čemer tožnik vseskozi zanika, da bi to storil, zanika pa tudi, da bi si prilastil denar. Sodišče zgolj na podlagi izpovedb prič V. G. in njenega sina, ki nista videla, kakšno vozovnico je tožnik izdal na postaji v Domžalah in ki se tudi nista pogovarjala s potniki, ki naj bi jim bila ta vozovnica izdana, ni moglo ugotoviti objektivne resnice, saj tožnik trdi, da tega ni storil, neposrednega dokaza za očitano ravnanje pa ni. Sodišče prve stopnje bi zato najmanj v tem delu odločitev tožene stranke moralo razveljaviti. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je stališče tožnika, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu ni navedlo podjetniške kolektivne pogodbe, disciplinskega pravilnika in pravilnika o prevozih. Navedeni akti predstavljajo materialno pravo, ki ga je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti in ga tudi je uporabilo. Materialno pravo pa se nikoli ne povzema v dokazni sklep, saj njegova uporaba ni odvisna od volje strank. Okoliščina, da avtonomno materialno pravo ni objavljeno v Uradnem listu RS, temveč ga kot listino predloži ena od strank ter da se v dokaznem postopku lahko izpodbija avtentičnost te listine, kar sicer velja za dokaze, ne spremeni dejstva, da so tudi splošni akti delodajalca v delovnem sporu vir materialnega prava, ki ga sodišče mora uporabiti.

Kršitve pravil postopka, do katerih naj bi prišlo v disciplinskem postopku, v pritožbenem postopku pred drugostopenjskim sodiščem ne predstavljajo pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč gre za pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, zato pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe odgovarja v tistem delu obrazložitve, ki se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede tožniku očitane kršitve delovnih obveznosti. V prepričljivi izpovedbi prič V. in S. G., kakor tudi v listinah, ki jih je upoštevala disciplinska komisija, je imelo trdno osnovo za ugotovitev, da je tožnik pričama namesto dveh vozovnic izdal le eno, da je pobral denar za obe vozovnici in si prilastil gotovino v višini cene ene vozovnice, to je 1.400,00 SIT ter da je enako storil še glede dveh potnikov, ki sta vstopila na postaji v Domžalah in si takrat prilastil nadaljnjih 1.400,00 SIT (pravilno 1.200,00 SIT). Ob navedenem sploh ni bistveno pritožbeno zatrjevanje, da naj ne bi bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali je tožnik na vozovnico, ki jo je izdal V. G., zapisal znak "X2". Bistveno je, da sta priči V. in S. G. prepričljivo izpovedali, da je tožnik tako priči V. G. kot potnici, ki je vstopila v Domžalah, pojasnil, da ena izdana vozovnica velja za dve osebi. Sicer pa je priča V. G. povsem nedvoumno izpovedala, da je oznako "X2" na vozovnici napravil tožnik. Pritožbeno sodišče nima razloga, da bi dvomilo v verodostojnost te izpovedbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede ugotavljanja olajševalnih in oteževalnih okoliščin v disciplinskem postopku. Res je sicer, da se kot oteževalne okoliščine ne morejo upoštevati značajske lastnosti, vendar pri oceni, da tožnik ni discipliniran delavec, temveč precej problematičen, ne gre za opis tožnikovega značaja, temveč njegova odnosa do dela. Kot oteževalno okoliščino pa je disciplinska komisija utemeljeno upoštevala tudi način storitve kršitve, pri čemer je ugotavljala, da si je na ta način mogoče protipravno prisvojiti veliko denarja, upoštevala pa je tudi tožnikovo nekritičnost do storjene kršitve. Protispisno je tožnikovo zatrjevanje, da v disciplinskem postopku sploh niso bile upoštevane olajševalne okoliščine, saj je v sklepu disciplinske komisije izrecno navedeno, da ta razen tega, da tožnik doslej še ni bil disciplinsko obravnavan, ni našla drugih olajševalnih okoliščin. Tudi drugostopenjski disciplinski organ se je opredelil, da glede na oteževalne okoliščine dosedanja nekaznovanost tožnika ni zadosten razlog za pogojno odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa, ali pa z izbiro milejšega ukrepa.

Okoliščina, da naj bi tožena stranka šele na zadnjem naroku predložila zapisnik o posvetovanju in glasovanju disciplinske komisije, ne more kazati na njegovo verodostojnost. Sicer pa je tožena stranka ta zapisnik v spis vložila na prvem naroku za glavno obravnavo 2.7.2002 v zvezi z na isti seji podanimi tožnikovimi ugovori, da zapisnik o disciplinski obravnavi ne vsebuje posvetovalnega in glasovalnega dela. Tožnik razen splošnega dvoma v verodostojnost tega zapisnika in resničnost izpovedbe priče D. B. ni navedel ničesar, kar bi v resnici kazalo na to, da bi bil ta zapisnik narejen kasneje. Iz zapisnika o zaslišanju priče D. B. ne izhaja nič takšnega, kar bi kazalo na neverodostojnost njegove izpovedbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da v disciplinskem postopku niso bile storjene zatrjevane bistvene kršitve določb postopka in je disciplinska komisija tožniku zakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Okoliščina, da priča V. G. v disciplinskem postopku ni bila zaslišana, ne pomeni bistvene kršitve določb disciplinskega postopka. Disciplinska komisija je pričo sicer vabila na narok, vendar se ta vabilu ni odzvala, zato je disciplinska komisija svojo odločitev lahko oprla na dopis te priče in vozovnico, ki jo je predložila. Zmotno je tožnikovo stališče, da v postopku pred sodiščem ni dopustno izvajati dokazov, ki niso bili izvedeni že v disciplinskem postopku. Tožnikova pravica do obrambe ni bila kršena s tem, da pred disciplinsko komisijo ni bil izveden dokaz z zaslišanjem priče V. G., ker se ta ni odzvala vabilu na disciplinsko obravnavo, saj disciplinska komisija dejansko nima na voljo prisilnih sredstev za zaslišanje oseb, ki niso delavci tožene stranke.

Izpodbijani sklep disciplinske komisije tudi ni nezakonit zgolj zaradi tega, ker v izreku ni navedeno, v nasprotju s katerim členom pravilnika o prevozih je tožnik dvema potnikoma, ki sta plačala dve vozovnici, izdal le eno in si prilastil vrednost ene vozovnice ter nato isto dejanje ponovil še na postaji v Domžalah. Tožnik, ki je takrat opravljal delo voznika - sprevodnika, je s takšnim ravnanjem prav gotovo kršil določbo 63. člena pravilnika o prevozih v zvezi z drugim odstavkom 74. člena (v prvostopenjski sodbi pomotoma naveden kot 72. člen) istega pravilnika, kakor je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Prvi odstavek 63. člena pravilnika o prevozih določa, da sprevodnik (tožnik je opravljal delo voznika in sprevodnika - prvi odstavek 72. člena pravilnika o prevozih) v avtobusu prodaja in pregleduje vozovnice, drugi odstavek 74. člena istega pravilnika pa, da mora biti voznik - sprevodnik pozoren na plačevanje voznine po potnikih. Pravilnik o prevozih seveda ne določa, da si voznik - sprevodnik ne sme prilaščati gotovine iz inkasa, vendar je celotno tožnikovo ravnanje tako očitno v nasprotju s sicer skromnimi določbami citiranega pravilnika o dolžnostih voznika - sprevodnika, da pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede opredelitve tožnikovega ravnanja kot neizpolnjevanje tega predpisa. Tožnik je tudi kršil določbo prvega odstavka 73. člena pravilnika o prevozih, ki določa, da mora voznik - sprevodnik dnevno ob zaključku dela oddati dnevni inkaso blagajniku. Tožnik ni oddal celotnega dnevnega inkasa, saj si je vrednost dveh vozovnic prilastil. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi takrat, ko je zavrnilo tožnikov ugovor, da ni bil pravilno vabljen na sejo komisije za pritožbe tožene stranke. Skrajno neprepričljiva je izpovedba tožnika, da je sicer podpisal vročilnico (priloga B 24), s katero potrjuje prejem obvestila tožene stranke z dne 10.12.2001 o preložitvi seje komisije za pritožbe na 14.12.2000, da pa tega obvestila v resnici ni prejel. Tožnik z ničemer ne pojasni, zakaj je potem podpisal vročilnico. Tožnik sam potrjuje, da mu je bilo vročeno vabilo za sejo pritožbene komisije za 11.12.2001, da pa je ta seja na prošnjo njegovega pooblaščenca bila preložena na 14.12.2001. Tudi glede vročanja obvestila o preložitvi seje komisije za pritožbe veljajo pravila o osebnem vročanju, kar pomeni, da je potrebno šteti, da je bilo to pisanje tožniku pravilno vročeno s tem, da je bilo vročeno njegovemu pooblaščencu. V skladu s 103. členom ZDR se v postopku odločanja o varstvo pravic delavcu v organizacijah oziroma pri delodajalcih glede načina vročanja in podobno smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore v delovnih razmerjih. Pred delovnimi in socialnimi sodišči se uporablja ZPP, ki v prvem odstavku 137. člena določa, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Navedeno pomeni, da je tožnik o preložitvi seje komisije za pritožbe bil obveščen že s tem, da je bil obveščen njegov pooblaščenec. Sicer pa je tožnik, zaslišan kot stranka, sam izpovedal, da se obravnave na pritožbenem organu 14.12.2001 ni udeležil, ker mu je odvetnik pisno sporočil, da ga na to obravnavo ne bo, kar dokazuje, da je tudi tožnikov pooblaščenec bil obveščen o datumu, na katerega je bila preložena seja pritožbenega organa. Kdaj in kako je bil odvetnik obveščen o tem, da komisija za pritožbe ne bo ugodila njegovi ponovni prošnji za preložitev obravnave, ni bistveno, saj zgolj vloga za preložitev obravnave stranki ne daje pravice, da se obravnave ne udeleži. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na določbo Konvencije MOD št. 158. V skladu s 4. členom citirane konvencije delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Prilaščanje pobranega inkasa na način, kot je to storil tožnik, pa čeprav gre za znesek 2.800,00 SIT, prav gotovo predstavlja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, tudi če ta razlog presojamo samostojno, neodvisno od opredelitve v disciplinskem pravilniku. V skladu s točko 2. a 9. člena Konvencije MOD št. 158 je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja na delodajalcu in je tožena stranka obstoj tega razloga v tem sporu tudi dokazala.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev izpodbijanih disciplinskih sklepov in posledično tudi reintegracijski zahtevek, saj so te sklepe sprejeli pristojni organi, v disciplinskem postopku ni bilo bistvenih kršitev določb postopka, izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pa je zakonit, saj so bili izpolnjeni pogoji, ki jih za to določa 40. člen disciplinskega pravilnika tožene stranke. Ta namreč določa, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za hujše kršitve delovnih obveznosti iz tega člena, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogrožena življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda (1.100,00 SIT/10 DEM in več), ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v družbi ali drugače oteženo poslovanje družbe. V 28. točki 40. člena disciplinskega pravilnika pa je kot ena od teh kršitev navedeno neizpolnjevanje predpisov ali navodil za pravilno izvrševanje dela.

Izrečeni disciplinski ukrep ni nesorazmeren s kršitvijo delovnih obveznosti, ki jih je storil tožnik, saj je tožena stranka zaradi ugotavljanja prilaščanja inkasa lahko utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.