Jedro

V primeru predaje Republiki Hrvaški bo tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, tožnik pa je navajal neprimerno vedenje policistov, z drugimi uradnimi osebami pa naj ne bi imel stika, prav tako ne z nobeno uradno osebo, ki vodi postopek za priznanje mednarodne zaščite, vse njegove trditve pa temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, saj se azilni postopek zanj še ni začel. Sodišče se sicer strinja s tem, da če se je tožena stranka v izpodbijanem sklepu že sklicevala na splošno zagotovilo iz nekega drugega primera, bi morala to zagotovilo predočiti tožniku, sicer se nanj ne more sklicevati. Vendar pa to ni taka pomanjkljivost, da bi bilo zaradi tega treba izpodbijani sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje toženi stranki, saj je sicer zelo natančno preučila vse informacije o Hrvaški, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci, se do njih opredelila, prav tako pa je tudi sama pridobila informacije o azilnem postopku na Hrvaškem. S tem je po mnenju sodišča ovrgla dvom, da bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU. Iz vseh navedenih razlogov se sodišče tudi ne strinja s tem, da ne drži, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil pri toženi stranki prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Na podlagi prstnih odtisov tožnika v centralni evidenci EURODAC je tožena stranka pridobila podatek, da je bil tožnik v bazo že vnesen, in sicer 15. 10. 2022 kot tujec v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je tožena stranka za tožnika pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodne zaščite, ter je prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. V prvem odstavku 13. člena Dublinske uredbe je določeno, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, vključno s podatki iz Dublinske uredbe ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal meje države članice, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način.

3. S tožnikom je bil opravljen tudi osebni razgovor, na katerem je povedal, da se ne želi vrniti nazaj na Hrvaško. Opisal je, kako ga je hrvaška policija maltretirala. Policist ga je prisilil, da je dal prstne odtise. Dali so mu za podpisati dokumente in mu rekli, naj v sedmih dneh zapusti Hrvaško. Na Hrvaškem ni nikoli zaprosil za mednarodno zaščito. Na vprašanje, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, je odgovoril pritrdilno. Po njegovem mnenju bi tudi nekorektno obravnavali njegovo prošnjo. To sklepa po tem, kar je doživel na Hrvaškem. Tam ni imel stika z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite. Komunikacija s policisti ni bila mogoča, ker so govorili hrvaško. Na Hrvaškem je bil trikrat zavrnjen in odpeljan nazaj v Bosno in Hercegovino.

4. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik sam navajal, da na Hrvaškem ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito. To potrjujejo tudi podatki, ki izhajajo iz evidence EURODAC.

5. Tožena stranka v zvezi z navedbami tožnika o neprimernem vedenju policistov na Hrvaškem pojasnjuje, da zgolj nošenje in uporaba strelnega orožja sama po sebi še ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Enako velja tudi za začasno omejitev gibanja oseb, ki so nelegalno vstopile na ozemlje posamezne države. V primeru predaje Republiki Hrvaški bo tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. V azilnem postopku pa mu je zagotovljena tudi pravica do tolmača. Navedbe tožnika, da se v Republiki Hrvaški ne počuti varnega zaradi slabega ravnanja policistov, so zgolj pavšalno navedene in ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bi šlo v tem primeru za azilni in ne policijski postopek. Tožnik je navajal neprimerno vedenje policistov, z drugimi uradnimi osebami pa naj ne bi imel stika. Prav tako naj ne bi imel stika z nobeno uradno osebo, ki vodi postopek za priznanje mednarodne zaščite. Vse njegove trditve trdijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice, ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Azilni postopek se zanj še niti ni začel. 6. Tožena stranka je od tožnikovega pooblaščenca prejela dokument „Informacije o stanju na Hrvaškem“. Tožena stranka jih je skrbno preučila in ugotovila, da se veliko teh informacij nanaša na ravnanje z ilegalnimi prebežniki, ki torej ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Tožnik po predhodnem postopku v Republiki Hrvaški ni zaprosil za azil, v primeru vrnitve pa bo neposredno ob vrnitvi obravnavan kot prosilec. Tožena stranka se nadalje opredeljuje do primera „VG Braunschweig“. Sodba in sklep v tej zadevi se nanašata na iransko državljanko z močno ranljivim sinom. Na sistemske pomanjkljivosti naj bi kazali dokumentirani „push-backi" iz Republike Hrvaško v Republiko Srbijo ter Bosno in Hercegovino. Vendar pa je navedeno tudi, da sodba ni utemeljena na predhodni sodni praksi in domnevah, na podlagi katerih so odločala druga sodišča. Nadalje se tožena stranka opredeljuje tudi do primera sodb v zadevi „Raad van State“. V zvezi s tem meni, da odločitev ne gre posploševati na vse primere prosilcev, ki so po dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško. Iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in specifične okoliščine vsakega konkretnega primera. Za podoben primer gre tudi pri sodbi Švicarskega Zveznega upravnega sodišča F-5675/2022. Sodba priznava, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, vendar meni, da se to ne sklada s številnimi drugimi poročili ter da upravni organ ni v zadostni meri raziskal navedb tožnika. Gre za odločitev v individualnem konkretnem primeru, kar pa ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško. Zvezno sodišče je zavzelo stališče, da hrvaški azilni in sprejemni sistem ne predstavlja nobenih sistemskih pomanjkljivosti ali dokazanih tveganj povratkov na meji z Bosno in Hercegovino. Na Hrvaškem ni dokazane trenutne prakse sistematičnega kršenja standardov do unije na tem področju. Tožena stranka ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo v konkretnem primeru ni sporna. V zvezi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice številka 43115/18 in 18810/19 pa tožena stranka poudarja, da se nanašata na delo hrvaške policije in ne organov, pristojnih za obravnavo vloge za mednarodno zaščito. Iz poročila AIDA z dne 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo sprejme uradnik Ministrstva za notranje zadeve, ko je to potrebno, pa je prisoten tudi psiholog. Nato so prosilci nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Iz letnega poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega postopka, oziroma da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti. Ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. Glede na navedeni poročili AIDA in EUAA je torej jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. Posamezne sodbe, predložene s strani tožnikovega pooblaščenca, se evidentno nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, zato pri tem ne gre posploševati na vse primere predaj. Iz tega razloga tožena stranka šteje, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Pooblaščenec tožnika je toženo stranko seznanil tudi z vrsto člankov. Članek rainews.it z 18. 1. 2021 res govori o vračanju v Slovenijo in možnosti, da so potencialni prosilci potem vrnjeni na Hrvaško in Bosno in Hercegovino, vendar je treba izpostaviti, da se odlok, ki ga je dne 18. 1. 2021 izdalo Običajno sodišče v Rimu, ne nanaša na prosilce, vrnjene v skladu z Dublinsko uredbo, temveč za obliko vračanja, ki jo sodišče označi kot neformalno. Pooblaščenec je posredoval povezavo do nekaterih študij in člankov, ki pa naslavljajo tematiko „push-backov“ izključno iz stališča preprečevanja vstopa na ozemlje EU, ter prisilnega vračanja na področje Bosne in Hercegovine in ne odsevajo aktualnega stanja na področju obravnave oseb, ki so vrnjene v Republiko Hrvaško v okviru dublinskih postopkov. Tožena stranka je od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru sprejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, oziroma v 4. členu Listine EU.

7. Pooblaščenec je nato toženi stranki poslal še nekaj dodatnih informacij. Glede odločitev upravnih sodišč v Hannovru in Stuttgartu tožena stranka ugotavlja, da obstajajo težave v povezavi s tako imenovanimi „pusch-backs“, to je nasilnim potiskanjem prosilcev za azil preko Hrvaške zunaj meja EU v Srbijo ali Bosno in Hercegovino. Vendar se sodišče do tega ne opredeli dokončno. Tožbi je bilo ugodeno zaradi specifičnih okoliščin konkretnega primera. Odločitve, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Dublinske predaje Republiki Hrvaški se namreč še vedno izvajajo. Najnovejša poročila AIDA in EUAA imajo po mnenju tožene stranke veliko težo in so zagotovo zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji prosilca Republiki Hrvaški utemeljena. Nadalje se tožena stranka sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, kot tudi na sodbo istega sodišča I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023. Sodišče v teh sodbah navaja, da Svet Evrope ali ESČP dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali. Z zadnjo sodbo je Vrhovno sodišče RS tudi zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan. Tudi iz sodb upravnega sodišča, ki jih tožena stranka citira, izhaja, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku. Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanj v Republiko Hrvaško, se bo tožena stranka dogovorila s pristojnimi organi Republike Hrvaške o predaji tožnika.

8. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno uporabila načelo medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško kot članicama EU v zvezi z določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. V času izvrševanja ukrepa vrnitve so obstajale javno dostopne informacije, za katere bi tožena stranka morala vedeti in so predstavljale utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz 4. člena Listine EU. Tožnik je takšne informacije predložil. Zelo natančno je povedal, kako se je obnašala hrvaška policija in kakšne so bile razmere, a je tožena stranka to prezrla. Ker je bil tožnik večkrat vrnjen iz Hrvaške v Bosno in Hercegovino, mu je že bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU. Tožena stranka ni dovolj preverila ali načelo vzajemnega zaupanja obstaja. Tožena stranka ni presojala in ni preučila objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih podatkov o razmerah na Hrvaškem. Morala bi poskrbeti za ustrezno zagotovilo oziroma za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila vsakršen pomislek o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU. Splošno zagotovilo hrvaških oblasti ni zadosten pogoj, ki ga toženi stranki nalaga slovenska in tuja sodna praksa. Tožnik tega dokumenta tudi ni nikoli videl. Tožena stranka se je sicer opredelila do raznih tujih sodnih odločb, vendar na povsem nepregleden način. Tožnik se ne strinja s tem, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Ne drži, da tožnik ni navedel konkretnih dogodkov in utemeljenih razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne bi smela vrniti na Hrvaško. To je natančno povedal na osebnem razgovoru dne 11. 1. 2023. Sodišče naj še enkrat pregleda informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku. Pri tem se tožnik sklicuje na nasilje hrvaške policije nad ilegalnimi pribežniki in migranti ter na sodbe nekaterih nacionalnih sodišč. Tožnik na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito niti ni podal namere v zvezi s tem. V podpis dokumentov so ga prisilili. Na silo so mu odvzeli prstne odtise. V primeru vrnitve na Hrvaško bo imel status tujca brez dovoljenja za bivanje. Ne drži, da bo ob vrnitvi obravnavan kot prosilec. Iz poročila AIDE naj bi izhajale različne prakse nacionalnih sodišč v zvezi s predajo migrantov Republiki Hrvaški. To poročilo prakso nacionalnih sodišč deloma citira, vendar je tožena stranka pri izdaji sklepa ni upoštevala. Tudi iz poročila EUAA izhaja, da je Švicarski svet opozoril na problem različnih sodnih praks in priporočil izogibanja predaji prosilcev Hrvaški. Ker tožnik na Hrvaškem ni podal prošnje za azil, mu grozi deportacija nazaj v Bosno in Hercegovino. Tudi v zadevi „VG Braunschweig“ je govora o verižnih deportacijah iz drugih držav članic EU in da ni mogoče izključiti, da bodo žrtve prisilnega vračanja tudi dublinski povratniki iz Nemčije. Tudi sodbi nizozemskih sodišč, na katere se tožnik sklicuje, sta tožniku v korist in zato ni jasno, zakaj se tožena stranka sklicuje prav nanju in zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Švicarska sodba, ki jo tožena stranka citira, ni relevantna, saj je tam šlo za prosilca, ki je na Hrvaškem že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, tožnik pa je ni vložil. Iz vseh navedenih razlogov sklep ne ustreza standardom potrebne obrazložitve v smislu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

9. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločitve o zadevi odloži izvršitev izpodbijanega sklepa. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Hrvaški. Če bi se pa to zgodilo, pa vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča tudi, če bi v upravnem sporu uspel. V času odločanja se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države in zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Hrvaške prenehal. 10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 pa lahko taki podatki izhajajo iz sodnih odločb mednarodnih sodišč, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz drugih dokumentov organov Sveta EU ali Združenih narodov. Tožena stranka se je opredelila tako do pričevanja tožnika kot do podatkov, ki jih je prejela od njegovega pooblaščenca. Glede informacij o stanju na Hrvaškem, na katere se tožeča stranka sklicuje, tožena stranka pojasnjuje, da gre v teh primerih za ravnanje policije in ravnanje s tujci. Predaja tožnika Republiki Hrvaški pa se odvija v dublinskem postopku, v katerem so predanim osebam zagotovljene določene pravice, kot je pojasnil tudi pristojni organ Republike Hrvaške. Tožnik ni navedel niti enega samega primera, da bi bile osebi, ki je bila vrnjena v dublinskem postopku na Hrvaško, kršene katerekoli pravice. Dogodki s strani hrvaških policistov, ki jih opisuje tožnik, so se zgodili, preden je imel status prosilca za mednarodno zaščito. V skladu s prvim pododstavkom drugega odstavka 18. člena Dublinske uredbe je odgovorna država zavezana k obravnavi ali dokončanju obravnavane prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. Osebe, ki so predane Republiki Hrvaški pa morajo, če to želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložitvi namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. To lahko storijo že takoj, ko jih na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Tožena stranka pa je od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP in 4. členu Listine EU. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Sodišče je v navedeni zadevi dne 6. 3. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa in zaslišalo tožnika.

12. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je bil trikrat vrnjen iz Hrvaške v Bosno in Hercegovino. Skupaj z drugimi je bil žrtev fizičnega nasilja, odvzeta jim je bila prostost, bili so zaprti v nekem prostoru, lahko so poklicali UNHCR, skratka eno od mednarodnih organizacij so uspeli priklicati, da so jih prestavili na neko drugo mesto. Ko so jih na Hrvaškem prijeli policisti, so usmerili v njih orožje, ulegel se je na tla in policisti so jih začeli pretepati. Odvzeli so jim vse osebne predmete, vključno s telefoni. Prosili so policijo, naj jim pomaga in omenili, da želijo mednarodno zaščito. Nato so jih dali v vozila, v katerem prevažajo mrtve ljudi, tam so začeli bruhati. Odpeljali so jih na policijsko postajo, od tam so jih namestili v šotor, moški in ženske so bili nameščeni skupaj, otroci pa posebej. Vodo so dobili šele po petih urah moledovanja. Bili so primorani dati prstne odtise. Po odvzemu odtisov so ga pospremili z udarci na hrbet nazaj v šotor. Pogovarjali so se hrvaško in on tega jezika ne razume. Od hrane so dobili le hlebec kruha. Nato so jih prišli policisti zopet iskat z mrliškimi vozili, še prej so jim vrnili telefone in na nekem parkirišču na železniški postaji so jim dejali, da imajo sedem dni, da zapustijo državo. Naslednji dan so želeli nadaljevati pot. Vlakov tisti dan ni bilo. Dobili so druge prevoznike, da so jih peljali do meje. Potem so prišli do slovenske meje, ustavili so jih hrvaški policisti in vprašali, kam so namenjeni, nato so jim pokazali dokumente, na katerih je pisalo sedem dni in te dokumente so vzeli in jih strgali. Pokazali so jim, kje je Slovenija. Papirje je podpisal pod prisilo, niso jim razložili, kaj podpisujejo, saj ne govorijo enakega jezika. Tolmača niso imeli. V primeru vrnitve na Hrvaško se boji, da ga bodo Hrvati vrnili v Bosno in Hercegovino. Tožnik meni, da na Hrvaškem ne bo deležen poštenega postopka. Nihče od skupine ujetih ni zaprosil za azil. Takrat, ko so jih hrvaški policisti vračali v Bosno, je to izgledalo tako, da jih je hrvaška policija zaustavila, prišli so s psi in orožjem, sami pa so dvignili roke, da se predajo in vprašali za mednarodno zaščito. Slovenski policisti pa so ravnali tako, da so jih odpeljali na postajo, jim dali jakno, dali za jesti in odvedli do azilnega doma na Viču. Kdor je imel psihične ali drugačne težave, je dobil ustrezna zdravila, ostali so bili nameščeni v azilni dom. Na Hrvaškem ni bilo možno zaprositi za azil. V Bosni in Hercegovini je bil dva dni in v dveh dneh je poskušal trikrat priti na Hrvaško. Do slovenske meje so nazadnje prišli z avtom. Če bi Hrvaška korektno izpeljala postopek, bi počakal na Hrvaškem.

13. Sodišče je zavrnilo dokaz, naj se predložijo dokumenti, ki naj bi jih na Hrvaškem podpisal tožnik, oziroma naj se preveri, ali je uradno izdana izkaznica prosilca. Sodišče je ta dokaz zavrnilo iz razlogov, ker iz podatkov baze EURODAC izhaja, da je bil tožnik na Hrvaškem zaveden kot tujec, torej ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Zaradi tega ni mogel dobiti izdane izkaznice prosilca za azil. Za rešitev tega spora po mnenju sodišča ni bistveno, kakšne dokumente je podpisal tožnik na Hrvaškem. Pomembno je, da je Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da sprejme tožnika na podlagi prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe, torej da bo na Hrvaškem sprejet kot prosilec za mednarodno zaščito.

**K točki I izreka:**

14. Tožba ni utemeljena.

15. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje Republika Hrvaška, je določilo prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, tožnik pa je navajal neprimerno vedenje policistov, z drugimi uradnimi osebami pa naj ne bi imel stika, prav tako ne z nobeno uradno osebo, ki vodi postopek za priznanje mednarodne zaščite, vse njegove trditve pa temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, saj se azilni postopek zanj še ni začel. 16. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi tožena stranka napačno uporabila načelo medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško, kot članicama EU v zvezi z določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske Uredbe. Navedeno določilo določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4.člena Listine EU o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023, na katero se med drugim sklicuje tudi tožena stranka, zavzelo stališče, da iz navedene določbe izhaja, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev. „Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje“ (točka 10 obrazložitve). Nadalje Vrhovno sodišče RS v tej sodbi navaja, da „je domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, izpodbojna, in da je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo“. Vrhovno sodišče v tej sodbi navaja, da je že sprejelo stališče, „da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov“ (točka 11 obrazložitve). Tožnik je sicer v upravnem postopku predložil nekatere dokumente, iz katerih naj bi po njegovem mnenju izhajalo, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih, vendar pa po mnenju sodišča domneve, da sistemskih pomanjkljivosti ni, s tem ni uspel izpodbiti. Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepu zelo natančno in obsežno opredelila do dokazov, ki jih je predložil tožnik in obenem pridobila tudi svoje informacije glede azilnega postopka na Hrvaškem, konkretno od organizacij AIDA in EUAA, ki predstavljata zaupanja vreden vir informacij. Toženi stranki vsekakor ni mogoče očitati, da bi pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje ali da bi bila obrazložitev njenega sklepa pomanjkljiva.

17. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik natančno izpovedal, kako se je do njega obnašala hrvaška policija, sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do tega tudi opredelila. Če se sledi tožnikovim navedbam o grdem ravnanju policistov, iz teh navedb še ni mogoče sklepati, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaške. Pri tovrstni presoji je namreč bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik takega statusa ni imel in je v zvezi z ravnanjem policije opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Te tožnikove navedbe o ravnanju policistov s strani tožene stranke niso bile prezrte. Do njih se je opredelila na straneh 3 in 4 sklepa. Tožnik ni imel statusa prosilca za azil, ko ga je po njegovih navedbah hrvaška policija vrnila v Bosno in Hercegovino. Tožena stranka je dovolj natančno preverila obstoj načela vzajemnega zaupanja.

18. Iz zgoraj navedenih razlogov se sodišče tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da tožena stranka ni preučila objektivnih, zanesljivih, natančnih in posodobljenih podatkov o razmerah na Hrvaškem, saj je pridobila informacije organizacij AIDA in EUAA. Sodišče se sicer strinja s tem, da če se je tožena stranka v izpodbijanem sklepu že sklicevala na splošno zagotovilo iz nekega drugega primera, bi morala to zagotovilo predočiti tožniku, sicer se nanj ne more sklicevati. Vendar pa to ni taka pomanjkljivost, da bi bilo zaradi tega treba izpodbijani sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje toženi stranki, saj je sicer zelo natančno preučila vse informacije o Hrvaški, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci, se do njih opredelila, prav tako pa je tudi sama pridobila informacije o azilnem postopku na Hrvaškem. S tem je po mnenju sodišča ovrgla dvom, da bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU. Iz vseh navedenih razlogov se sodišče tudi ne strinja s tem, da ne drži, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

19. Sodišče se sicer strinja s tem, da je tožnik navedel konkretne dogodke, ki naj bi se mu zgodili na Hrvaškem, vendar pa s tem po mnenju sodišča ni uspel izpodbiti domneve o tem, da sistemske pomanjkljivosti v zvezi s prosilci za azil niso podane, saj je bil tožnik obravnavan na Hrvaškem kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito.

20. Tožnik v tožbi tudi navaja, da naj sodišče skrbno pregleda in preuči informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite in informacije v postopkih pred nacionalnimi sodišči. Sodišče je preučilo upravni spis, vključno s predloženimi informacijami in je v tej sodbi že navedlo, da se glede tega pridružuje stališču tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da iz njih ni mogoče sklepati na sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku.

21. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da bo imel tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito, četudi bo vrnjen na podlagi Dublinske uredbe. V skladu z prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe je država, katere ozemlje je prosilec prečkal, odgovorna država članica in Hrvaška je potrdila, da bo tožnika sprejela, kar pomeni, da je Hrvaška dolžna tožnika obravnavati kot prosilca za mednarodno zaščito, če bo vložil namero za vložitev prošnje.

22. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil sklep pomanjkljivo obrazložen, ker iz sporočila AIDE z dne 22. 4. 2022 izhaja, da so prakse nacionalnih sodišč različne. Enako velja tudi glede očitka do opredelitve do poročil EUAA. Pri tem je tudi po presoji sodišča potrebno upoštevati, da so prakse nacionalnih sodišč različne zato, ker je v vsakem konkretnem primeru treba upoštevati okoliščine posameznega konkretnega primera, ki jih ni mogoče posploševati na azilni sistem na Hrvaškem na splošno. Tožnik doslej še ni bil obravnavan na Hrvaškem kot prosilec za azil, zato ni mogoče trditi, da bi bil kot prosilec za azil na Hrvaškem neustrezno obravnavan. Kot je bilo že pojasnjeno, je bil na Hrvaškem obravnavan kot tujec brez statusa prosilca za azil. V zvezi s tožbenimi očitki, da Hrvaška sodeluje pri verižnih deportacijah iz drugih držav članic EU, po mnenju sodišča zaradi tega še ni mogoče sklepati, da enako ravna tudi s tistimi, ki so na Hrvaško vrnjeni po Dublinski uredbi kot prosilci za azil. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K točki II izreka:** Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi, ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, ko navaja, da če bi bil predan Hrvaški pred pravnomočnostjo te zadeve, bi to pomenilo, da bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva. Te navedbe so neutemeljene, saj tretji odstavek 29. člena Dublinske uredbe določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Torej ni podana utemeljena bojazen, da tožnik v primeru predaje Hrvaški v nobenem primeru ne bi mogel priti več pod jurisdikcijo naše države, zaradi česar bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva.

23. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.