Jedro

V skladu z določbami ZPP in 23. členom Ustave RS sodišče ne sme odreči odločanja, če je za odločitev v sporu pristojno, in ne sme ustvarjati novih procesnih predpostavk, ki jih zakon ne določa. Zavračanje odločanja pri nizkih zahtevkih bi se lahko odrazilo v neplačevanju manjših dolgov, povzročilo neenako obravnavo in izničilo pravico do sodnega varstva.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in se pri tem sklicevalo na pravilo de minimis non curat praetor. Sodišče je zaključilo, da je vrednost spora v očitnem nesorazmerju s stroški postopka (sodna taksa, priglašeni stroški pooblaščencev), zato je tožbo zavrglo.

2.Tožnik odločitve sodišča ne sprejema in zoper njo vlaga pritožbo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

2.V bistvenem pojasnjuje, da gre za zasebnopravni spor, v katerem je treba uporabiti določbe ZPP, te pa pravila de minimis non curat praetor ne uzakonjajo. Sklep UPRS I U 558/2018, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, ni uporabljiv. V njem se obravnava upravni spor, ko je poleg zasebnega subjekta na nasprotni strani nastopal subjekt javnega prava. Pravila Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) - za razliko od ZPP - v 5. točki 1. odstavka 36. člena izrecno določajo, da sodišče zavrže tožbo, če pravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Medtem ko 2. člen ZPP določa prav nasprotno: sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno (non liquet). Opozarja na kršitev ustavnih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS.

3.Pritožba je bila vročena v odgovor tožencu, vendar se nanjo ni odzval.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnik je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 36 EUR. Toženec je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, sodišče pa je sklep razveljavilo in sklenilo, da se bo o zahtevku odločalo po pravilih pravdnega postopka. V nadaljevanju je sodišče tožbo zavrglo na podlagi pravila de minimis non curat praetor in se pri tem sklicevalo na sklep UPRS I U 558/2018. Menilo je, da gre za vrednostno neznatno zadevo1 oziroma za zadevo, ki bi v celotnem postopku povzročila nesorazmerne stroške. Vrednost terjatve ne dosega niti vrednosti taksne obveznosti (54 EUR).

6.Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogovanju pritožbe. Določbe ZPP ne dajejo podlage za sprejeto odločitev. Sklicevanje na sklep I U 558/2018 ni utemeljeno, saj odločitev temelji na določbah ZUS-1; ta pa v 5. točki 1. odstavka 36. člena izrecno določa, da sodišče zavrže tožbo, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. ZPP takšne določbe nima. Zato v skladu z določbami ZPP in 23. členom Ustave RS sodišče ne sme odreči odločanja, če je za odločitev v sporu pristojno, in ne sme ustvarjati novih procesnih predpostavk, ki jih zakon ne določa. Zavračanje odločanja pri nizkih zahtevkih bi se lahko odrazilo v neplačevanju manjših dolgov, povzročilo neenako obravnavo in izničilo pravico do sodnega varstva.

7.Sodišče je prekršilo določbo 2. člena ZPP, v kateri je vsebovano pravilo prepovedi non liquet. To pravilo v obravnavani zadevi izključuje možnost uporabe pravila de minimis non curat praetor. Zato je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v vsebinsko odločanje.

8.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (4. odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

1Vtožuje se znesek v višini 36 EUR, ki naj bi ga toženec dolgoval na podlagi naročniške pogodbe (nakup mobilnega telefona Huawei).