Jedro

Glede dokazovanja obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa in pravic prisilnega mobiliziranca v ZZVN ni posebnih določb, kar pomeni, da je obstoj zakonskih pogojev mogoče v skladu z drugim odstavkom 159. člena ZUP (1986) dokazati z vsem, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, tudi samo z izjavami prič.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se spremeni sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1818/98-6 z dne 20.12.1999 tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 5.11.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.11.1998, izdani v revizijskem postopku. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote T. z dne 30.9.1998, s katero je bil v ponovljenem postopku tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca od 23.6.1943 do 9.5.1945 in pravice iz tega statusa in odločila, da se mu ta status in pravice ne priznajo, ker ni dokazal, da je bil z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobiliziran v redne vojaške enote okupatorja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka navedla pravilne dejanske in pravne razloge za svojo odločitev. Njena odločitev je utemeljena na listinah upravnih spisov in na določbah 1., 2., 3. in 4. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN), po katerih je prisilni mobiliziranec državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja tako, da je bil prisilno mobiliziran v redne vojaške enote okupatorja in je prisilna mobilizacija trajala vsaj tri mesece, razen če je pridobil častniški čin ali je bil pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot. Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da tožnik ni dokazal, da je bil z aktom okupacijskih sil prisilno mobiliziran v redne vojaške enote nemškega okupatorja, ker njegovih zatrjevanj izjave prič nedvoumno ne potrjujejo, o prisilni mobilizaciji pa v upravnem postopku tudi ni predložil nobenih pisnih dokazil. K razlogom tožene stranke še dodaja, da je nemška vojska vodila sezname oziroma imela in hranila dokumentacijo o osebah, ki so služile v njenih rednih vojaških enotah oziroma o osebah, ki so bile v njene redne vojaške enote prisilno mobilizirane in bi tožnik lahko dobil pisno potrdilo nemške vojske. V zadevah, ki se nanašajo na priznanje statusa prisilnih mobilizirancev, namreč takšni podatki nemške vojske obstajajo in so jih stranke tudi pridobile. Podatkov o tožnikovi prisilni mobilizaciji pa nima niti Arhiv Republike Slovenije.

Tožnik navaja v pritožbi, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in navaja, da so njegova zatrjevanja resnična. Kot dokaz prilaga fotokopije fotografij, potrdila iz B., da ga ni v spisku nemških vojakov in potrdila Uprave za obrambo T. z dne 4.1.2000, da je služil vojaški rok od 6.4.1950 do 6.10.1950 in 21 mesecev kot mobiliziranec v nemški vojski v Italiji.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V postopku za uveljavljanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja se glede na 1. odstavek 20. člena ZZVN uporabljajo tudi določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Ta določa v 7. členu, da je treba ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo, v 9. členu pa, da se o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Glede dokazovanja obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa in pravic prisilnega mobiliziranca v ZZVN ni posebnih določb, kar pomeni, da je obstoj zakonskih pogojev mogoče v skladu z 2. odstavkom 159. člena ZUP/86 dokazati z vsem, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, tudi samo z izjavami prič. V postopku je potrebno presoditi verodostojnost vsakega izvedenega oziroma predloženega dokaza, posameznemu dokazu pa se lahko da večja dokazna moč le na podlagi posebej obrazloženih okoliščin.

Iz odločbe tožene stranke izhaja, da je ta odločila na podlagi ugotovitve, da je organ prve stopnje tožniku ponovno priznal status in pravice žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca za čas od 23.6.1943 do 9.5.1945, čeprav niso izpolnjeni pogoji iz ZZVN. Takšno odločitev je oprla na dokazno presojo, da iz izjav prič M.Š. in M.G., ki sta bili zaslišani v ponovljenem postopku, ni mogoče nedvoumno ugotoviti, da je bil nad tožnikom izvršen zatrjevani ukrep prisilne mobilizacije in na dejstvo, da tožnik za svoja zatrjevanja ni predložil nobenih pisnih dokazov. Glede na podatke upravnih spisov tožena stranka ni dokazno ocenila vseh izvedenih dokazov, posebej pa tudi ni obrazložila, zakaj meni, da sta izjavi prič M.Š. in M.G. neverodostojni. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je organ prve stopnje zaslišal tudi tožnika in priči J.N. in A.Š. Do njihovih izjav se tožena stranka ni opredelila, niti ni presodila, ali je organ prve stopnje v ponovljenem postopku ravnal po njenih opozorilih iz odločbe z dne 17.8.1998, glede česa je potrebno dopolniti ugotovitveni postopek. Iz navedene odločbe, ki je v upravnih spisih, namreč izhaja, da je tožena stranka za ponovno odločanje organu prve stopnje naložila predvsem ugotovitev točnega datuma tožnikove vrnitve domov.

Iz upravnih spisov izhaja, da je organ prve stopnje pridobil listino Arhiva Republike Slovenije z dne 21.4.1997, da ta arhiv nima podatkov o tožnikovi prisilni mobilizaciji, tožnik pa je predložil fotokopijo listine Deutsche Dienststelle iz B., da navedeni organ nima podatkov o njegovi prisilni mobilizaciji in listine v zvezi z uveljavitvijo pravice do pokojnine in o njegovi zaposlitvi v s. H. od 20.11.1940 do 17.6.1943. Vendar v ZZVN ni določb, ki bi dajale v zvezi z dokazovanjem obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa prisilnega mobiliziranca pisnim dokazom večjo dokazno vrednost. Zato tožena stranka ni pravilno ravnala, ko je namesto, da bi upoštevala vse dokaze kot celoto, sklepala že iz dejstva, da tožnik ni predložil pisnih dokazov. Tudi ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik med upravnim postopkom, če bi bila njegova zatrjevanja resnična, lahko pridobil ustrezne podatke nemške vojske in z njimi dokazal zatrjevani status, saj v ZZVN ni določeno, da je mogoče status prisilnega mobiliziranca izkazati samo s pisnim dokazom iz dokumentacije vojaških enot okupatorja.

Glede na navedeno tožena stranka ni ravnala v skladu z 7. in 9. členom ZUP/86, ker ni upoštevala in presodila vseh v upravnem postopku izvedenih dokazov oziroma je nepravilno sklepala, da ima dejstvo, da tožnik ni predložil nobenega pisnega dokaza, že samo po sebi večjo dokazno vrednost. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka navedla pravilne dejanske in pravne razloge za svojo odločitev.

Ker se tudi izpodbijana sodba opira na tako ugotovljena dejstva, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo izpodbijano sodbo in odločilo tako, kot je določeno v izreku te sodbe. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku v skladu s 3. odstavkom 60. člena ZUS izdati novo odločbo in je pri tem vezana na pravno mnenje pritožbenega sodišča.