Jedro

Pravilen je zaključek, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, da je bila o isti zadevi, na katero se nanaša predmetna prošnja, že izdana pravnomočna zavrnilna odločba, pri čemer se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira uveljavljana prošnja za dodelitev BPP, ni spremenilo. Posledično je pravilna tudi odločitev toženke, da v tej zadevi obravnavano (novo) prošnjo tožnice zavrže in ne (kot v tožbi izpostavlja tožnica) zavrne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom, št. Bpp 868/2022 z dne 12. 4. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), je toženka zavrgla tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) z dne 12. 12. 2022. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica prošnjo za dodelitev BPP podala za vložitev tožbe zoper Splošno bolnišnico Sežana (v nadaljevanju: SB Sežana), saj je tamkajšnji zdravnik (kljub napotnici) ni hotel sprejeti, zaradi neizpolnjevanja PCT pogoja. V nadaljevanju obrazložitve se toženka sklicuje na določbo drugega odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), po kateri postopa pristojni organ za BPP po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), če ZBPP ne določa drugače. Po določbi 129. člena ZUP mora organ po prejemu prošnje najprej ugotoviti, ali ta izpolnjuje formalne pogoje za obravnavo; če teh pogojev ne izpolnjuje, se prošnja zavrže. Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP se prošnja zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je prosilec z odločbo pridobil kakšne pravice ali so mu bile naložene kakšne obveznosti, enako tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Kot ugotavlja toženka, je tožnica že vložila prošnjo za BPP v zvezi z isto zadevo. Ta prošnja je bila z odločbo toženke, št. Bpp 715/2022 z dne 23. 11. 2022, zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da tožnica in njen družinski član razpolagata s premoženjem, ki izključuje tožničino pravico do dodelitve BPP. Ugotovljeno premoženje namreč presega dohodkovni cenzus iz prvega odstavka 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre). Tožnica je nato prošnjo vložila ponovno in novi (v tej zadevi obravnavani) prošnji priložila izjavo, da je solastnica v odločbi z dne 23. 11. 2022 zajetih nepremičnin (njen solastniški delež znaša 3/8), zato teh nepremičnin ne more prodati oziroma oddati v najem ali z njimi kakorkoli drugače upravljati, saj gre za kmetijska zemljišča, na zemljišču s parc. št. 55/1 pa je hiša, v kateri živi njena družina, zato se to premoženje ne sme upoštevati.

3. Toženka je vpogledala v zemljiško knjigo in evidenco Geodetske uprave RS (v nadaljevanju: evidenca GURS) in na tej podlagi ugotovila, da znaša vrednost nepremičnin, ki se upoštevajo kot premoženje družine, 20.670,00 EUR, kar presega 48-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (ta je na dan vložitve prošnje znašal 20.250,72 EUR). Glede tožničinih ugovorov, da s tem premoženjem zaradi solastniškega deleža ne more razpolagati, je toženka, sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 236/2013, pojasnila, da je pravni standard možnosti razpolaganja treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, obremeni, spremeni ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drug način poslovno unovči in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Glede na navedeno tožničinih razlogov ni mogoče upoštevati kot okoliščin, zaradi katerih bi se premoženje, ki je v solastnini tožnice ali njenih družinskih članov, izključilo iz obsega ugotavljanja finančnega kriterija za dodelitev BPP. Ker je torej toženka v isti zadevi že odločila, dejansko stanje in pravna podlaga pa se od izdaje zavrnilne odločbe nista spremenila, je tožničino prošnjo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla.

4. Tožnica zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo v upravnem sporu, in sicer, kot navaja, zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Primarno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo (pravilno: sklep) odpravi in v zadevi samo odloči tako, da njeni prošnji za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje ter oprostitev stroškov sodnega postopka ugodi, kot izbranega odvetnika pa določi A. A. Podrejeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. V vsakem primeru zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi navaja, da je brezposelna in brez premoženja, vrednost nepremičnin, ki jih je upoštevala toženka, pa je manjša od 20.000,00 EUR, poleg tega je med njimi nepremičnina, kjer živi tožnica s svojimi otroci, zato se ta pri odločanju ne bi smela upoštevati. Če toženka meni, da ima tožnica preveč premoženja, bi morala njeno prošnjo zavrniti, ne zavreči, prav tako pa bi vrednost premoženja morala deliti s tri, kolikor je družinskih članov. Izpostavlja, da ji je v mesecu marcu 2023 Delovno sodišče v Kopru BPP odobrilo (odločba št. Bpp 9/23), s čimer je kršena njena pravica do enakosti pred zakonom. Meni, da je izkazala, da ji zaradi neobravnave v SB ... nastaja protipravna škoda. V nadaljevanju tožbe se tožnica sklicuje na določbe ZBPP, ZSVarPre in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS), ki določajo pogoje in kriterije za dodelitev BPP, kateri se nanašajo na materialni položaj prosilca. Tožnica je diskriminirana v razmerju do prosilcev, ki jim je bila BPP dodeljena. V nadaljevanju tožnica izpodbijanemu sklepu očita še, da ni ustrezno obrazložen, saj mu manjkajo razlogi, iz katerih je sodišče zavrnilo (pravilno: zavrglo) tožničino prošnjo za BPP. Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo, na kateri naj zasliši tožnico. V dokazne namene tožbi prilaga izpodbijani sklep in prvo stran odločbe Delovnega sodišča v Kopru, št. Bpp 9/2023. 6. Tožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, je pa sodišču poslala spis, ki se nanaša na zadevo.

7. S sklepom, št. III U 48/2023-6 z dne 31. 5. 2023 je sodni senat na podlagi določb 3. alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sklenil, da bo v tej zadevi odločal sodnik posameznik.

8. Sodišče je za dan 6. 7. 2023 v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo. Stranki sta bili nanj pravilno in pravočasno vabljeni ter opozorjeni na posledice izostanka, vendar se nobena od strank naroka za glavno obravnavo ni udeležila in izostanka tudi ni opravičila. Sodišče je zato na podlagi določbe tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na podlagi pisnega gradiva strank in dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega sklepa.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavanem upravnem sporu je predmet presoje zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka zavrgla tožničino prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter oprostitev stroškov postopka v zgoraj navedeni zadevi. Toženka je tožničino prošnjo za dodelitev BPP zavrgla s sklicevanjem na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP (v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP), po kateri organ za BPP najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi, če je bila v zadevi že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

11. Odločitev o zavrženju tožničine prošnje za BPP je po presoji sodišča pravilna in zakonita, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge v izpodbijanem sklepu in še dodaja, kot sledi v nadaljevanju te obrazložitve.

12. Ob ugotovitvah, da je tožnica pri toženki že vložila prošnjo za dodelitev BPP v zvezi z vložitvijo odškodninske tožbe zoper SB Sežana iz razloga, ker ji je bila zaradi neizpolnjevanja PCT pogoja onemogočena izvedba sicer naročenega pregleda, ter da je bila taka prošnja tožnice zavrnjena z odločbo toženke, št. Bpp 715/2022 z dne 23. 11. 2022, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in med strankama niti ni sporno, je pravilen zaključek toženke, da gre v obravnavani zadevi za prošnjo, o kateri je toženka že odločila. Med strankama, kot navedeno, namreč ni sporno, da je bilo na podlagi prve tožničine prošnje že pravnomočno odločeno o identičnem zahtevku, zato gre v obravnavanem primeru za isto upravno stvar v postopku. Da bi v zadevi po pravnomočni odločitvi prišlo do kakšne relevantne spremembe (v pravnem ali dejanskem smislu) pa ni razvidno niti iz (nove) prošnje tožnice niti iz izpodbijanega sklepa kot to ne izhaja niti iz tožbenih navedb. Nesporno je, da je tožnica še vedno solastnica več nepremičnin, vrednost njenega solastnega dela pa znaša 20.670,00 EUR, kar presega zakonsko določeno mejno vrednost premoženja, katere vrednost je na dan vložitve prošnje znašala 20.250,72 EUR. Tožnica namreč ne ugovarja ugotovljenemu dejstvu, da je solastnica teh nepremičnin, in vrednosti, kakršna je bila ugotovljena na podlagi podatkov uradne evidence GURS. Dejstvo, ki ga navaja (tudi) v tožbi, to je, da je zgolj solastnica z izpodbijanim sklepom zajetih nepremičnin, pa je bilo v postopku upoštevano, saj toženka pri ocenjevanju vrednosti teh nepremičnin ne navaja vrednosti celotnih nepremičnin, temveč ocenjene vrednosti solastniških deležev.

13. V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi morala toženka pri ugotavljanju vrednosti premoženja le-tega deliti s številom tri, kolikor je tožničinih družinskih članov, nadalje sodišče pojasnjuje, da se skladno s prvim odstavkom 14. člena ZBPP materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po ZUPJS (prvi odstavek 14. člena ZBPP). V skladu z drugim odstavkom 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe ZSVarPre o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Skladno s prvim odstavkom 27. člena ZSVarPre pa se, ne glede na določbe tega poglavja, denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po ZUPJS, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Med upoštevno premoženje v skladu s 1. točko prvega odstavka 17. člena ZUPJS sodi nepremično premoženje, razen tistega, ki je v skladu z 18. členom ZUPJS izvzeto, na primer stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče ter katerega vrednost ne presega ali dosega višine 120.000,00 EUR; ter kmetijsko in gozdno zemljišče, ki ga oseba zaradi starosti nad 63 let za ženske in nad 65 let za moške, bolezni, invalidnosti ali drugih osebnih lastnosti upravičenca, na katere upravičenec ni mogel vplivati oziroma jih ni mogel preprečiti, ni bila sposobna obdelati, dohodka pa s prodajo ali oddajo v najem ali zakup ni mogoče pridobiti pri čemer nezmožnost obdelovanja do starosti 63 let za ženske in 65 let za moške ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Iz citiranih zakonskih določb tako ne izhaja, da bi se ugotovljeno premoženje moralo deliti s številom družinskih članov, pač pa se upošteva vrednost celega premoženja družine. Iz izpodbijanega sklepa pa je nadalje razvidno tudi, da toženka pri izračunu vrednosti tožničinega premoženja pravilno ni zajela (torej ni upoštevala) nepremičnine s parc. št. 55/1, ki v naravi predstavlja hišo, kjer biva tožničina družina. Po presoji sodišča se je toženka pravilno opredelila do tožničinega ugovora, da zaradi solastniškega deleža s predmetnimi nepremičninami ne more razpolagati, s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014, v kateri je bilo (med drugim) zavzeto stališče, da gola dejstva, da so na nepremičnini vpisane hipoteke in da je premoženje v solastnini, ne pomenijo nezmožnosti razpolaganja s tem premoženjem in jih zato same po sebi ni mogoče šteti kot tistih okoliščin, ki bi premoženje izključevala iz obsega ugotavljanja finančnega kriterija za BPP. Stališče, da solastniškega deleža ni mogoče izključiti iz premoženja, ki se upošteva pri presoji izpolnjevanja finančnega kriterija za dodelitev BPP, je ustaljeno tudi v sodni praksi tega sodišča.1 Tožnica drugih okoliščin (npr. da zaradi bolezni, invalidnosti ali drugih osebnih lastnosti, na katere ne more vplivati oziroma jih preprečiti, kmetijskih zemljišč ni sposobna obdelovati oziroma dohodka s prodajo ali oddajo v najem ali zakup ni mogoče pridobiti) pa niti v postopku izdaje izpodbijanega sklepa niti v tožbi ni zatrjevala oziroma izkazala. Pri tem sodišče v zvezi s tožničinim argumentom, da ji je bila z odločbo drugega sodišča BPP dodeljena, pojasnjuje še, da sodišče v tem upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega sklepa in ne morebitnih drugih odločb, o pravilnosti oziroma zakonitosti katerih se sodišče ni dolžno oziroma upravičeno opredeljevati.

14. Glede na povedano je pravilen zaključek, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, da je bila o isti zadevi, na katero se nanaša predmetna prošnja, že izdana pravnomočna zavrnilna odločba (Bpp 715/2022 z dne 23. 11. 2022), pri čemer se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira uveljavljana prošnja za dodelitev BPP, ni spremenilo. Posledično je pravilna tudi odločitev toženke, da v tej zadevi obravnavano (novo) prošnjo tožnice zavrže in ne (kot v tožbi izpostavlja tožnica) zavrne.2

15. Sodišče zato zaključuje, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Posledično je tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Ker je tožnica v tožbi predlagala, da o njej odloči Upravno sodišče v Ljubljani, sodišče še pojasnjuje, da je krajevna pristojnost upravnega sodišča določena v 9. členu ZUS-1. Tožnica ima stalno prebivališče v ..., zato je na podlagi določbe četrtega odstavka 9. člena ZUS-1 za odločanje o predmetni tožbi pristojen zunanji oddelek Upravnega sodišča v Novi Gorici.

17. Tožnica je ob vložitvi tožbe podala tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse zanjo. O tem predlogu sodišče ni posebej odločalo, saj je tožnica plačila sodne takse za tožbo oproščen že na podlagi samega zakona, to je določbe šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri se v postopkih odločanja o dodelitvi BPP sodna taksa ne plača. **K II. točki izreka:**

18. Odločitev o stroških tega upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej na primer sodbe tega sodišča v zadevah I U 2234/2011, I U 1068/2013, I U 875/2016, I U 1347/2017 in IV U 8/2020. 2 Tako tudi ustaljena upravnosodna praksa, glej sodbe tega sodišča v zadevah I U 1883/2013, I U 371/2015, I U 590/2015, I U 1039/2016 in I U 696/2022.