Jedro

Ob razpadu (zunaj)zakonske skupnosti prihaja do sporov o lastništvu nepremičnin in upravičenosti do nadaljnjega bivanja v dotedanjem skupnem prebivališču, vendar zgolj izražanje volje enega od partnerjev še ne pomeni izgube pravice do nadaljevanja bivanja drugega partnerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornika obdolženega A. A. za izločitev zvočnega posnetka, zaseženega s strani Policijske postaje dne 7. 9. 2020 oškodovancu B. B. in zapisnikov, kjer se obdolžena omenja kot pripadnika skinheadov in neonacistične organizacije.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje zagovornik obdolženega A. A., ker je odločitev „nepravilna in nezakonita“ in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izločitev dokazov v celoti ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V zvezi z izločitvijo zvočnega posnetka pritožnik navaja, da ne gre za zaseg naključnega zvočnega posnetka, ki bi bil posnet s strani tretje osebe, temveč za posnetek na katerega snemanje je bil oškodovanec vnaprej pripravljen in je bil posnet prav z namenom uvedbe kazenskega postopka zoper obdolženca.

5. Iz obsežne sodne prakse glede uporabe zvočnih in slikovnih posnetkov narejenih s strani zasebnikov, ki so nato uporabljeni kot dokaz v kazenskem postopku (poleg sodb, ki ju navaja izpodbijani sklep npr. tudi sodbe I Ips 9999/2014, 09.11.2017, I Ips 6269/2015, 24.08.2017, I Ips 15002/2010-44, 22.12.2011 in I Ips 65218/2010, 13.04.2017), nedvoumno izhaja, da zgolj to, da je posnetek narejen z namenom kasnejše uporabe v dokazne namene, ni razlog za nedovoljenost posnetka kot dokaza.

6. Kritične presoje ne vzdrži niti nadaljnja pritožbena navedba, da je bil oškodovanec v tujem stanovanju in tam ni bil upravičen do enakega varstva kot v domačem okolju. Iz podatkov spisa, tako navedb oškodovanca (Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon na l. št. 6-7) kot C. C. (Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon na l. št. 14-15) je razvidno, da je oškodovanec od novembra 2015 živel na naslovu X, v lasti C. C., kjer je imel prijavljeno stalno oziroma začasno prebivališče. S C. C. sta živela v zunajzakonski skupnosti, ki je sicer očitno začela razpadati in je v povezavi s tem C. C. oškodovancu predlagala, da se izseli, vendar zgolj to, ob dejstvu, da je v kritičnem trenutku oškodovanec še vedno bival v navedenem stanovanju, oškodovancu ni odvzelo ustavno varovane pravice do zasebnosti. V prostoru, kamor je šel spat je upravičeno pričakoval zasebnost in je vstop obdolžencev to njegovo pravico kršil. 7. Ob razpadu (zunaj)zakonske skupnosti prihaja do sporov o lastništvu nepremičnin in upravičenosti do nadaljnjega bivanja v dotedanjem skupnem prebivališču, vendar zgolj izražanje volje enega od partnerjev še ne pomeni izgube pravice do nadaljevanja bivanja drugega partnerja. Navedena kazenska ovadba C. C. zoper oškodovanca niti ni bila vložena zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 141. členu Kazenskega zakonika.

8. Pritožnik nadalje utemeljuje predlog za izločitev posnetka z navedbo, da je šlo je za očiten primer „entrapmenta“, napeljevanja k izvršitvi določenega kaznivega dejanja, kar ni dovoljeno ne le, če je izvedeno s strani organov pregona, temveč v vsakem primeru, ko oškodovanec s svojim aktivnim ravnanje povzroči določena ravnanja.

9. Takšno pritožbeno stališče je v nasprotju tako z zakonsko ureditvijo prikritega preiskovalnega ukrepa navideznega odkupa in sprejemanja oziroma dajanja daril ali podkupnine (155. člen ZKP), kot s slovensko sodno prakso in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice: prepoved izzivanja kriminalne dejavnosti se nanaša na ravnanje policije in njenih sodelavcev. Sicer pa že po naravi stvari s pasivnim ravnanjem kot je sprožitev funkcije snemanja na telefonu ni mogoče nikogar napeljati, da bi storil kaznivo dejanje, ki ga sicer ne bi bil pripravljen storiti (tretji odstavek 155. člena ZKP). Ravnanja oškodovanca pred odhodom na spanje (ne glede na razlike v opisovanju tega dela dogajanja s strani navzočih, kot so razvidne iz uradnih zaznamkov o razgovorih z njimi oziroma že navedene ovadbe oškodovanca), tudi če bi prišlo do spora s C. C. glede otrok, ni mogoče šteti za ravnanje, ki bi izzivalo kriminalno dejavnost. 10. Posnetka torej niti iz tega razloga ni treba izločiti, kakšen bo njegov dokazni pomen glede na pritožbene navedbe o njegovi dejanski neobjektivnosti, pa je stvar nadaljnjega postopka.

11. Prvostopno sodišče je pravilno opravilo tudi presojo konflikta ustavnih pravic (pravice do varnosti in pravice do zasebnosti), ki se ji pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Pritožbena navedba, da so odločbe Vrhovnega sodišča RS, na katere se je prvostopno sodišče pri svoji presoji tudi oprlo, nerelevantne, ni utemeljena. Res je sicer, da se obravnavani zvočni posnetek nanaša na kaznivo dejanje grožnje, ki ščiti druge ustavne pravice, vendar pa sta v trenutku nastanka posnetka bili v konfliktu prav navedeni pravici.

12. Izločitev zapisnikov kjer se obdolžena omenja kot pripadnika skinheadov in neonacistične organizacije pritožnik utemeljuje s tem, da ne gre za podatke pridobljene zgolj z namenom identifikacije posameznika, temveč za podatke o članstvu v skupini z namenom prikazati obdolženca kot člana skupine, za katero je po splošnem prepričanji značilna nestrpnost do drugih narodnosti, ras in predvsem nasilništvo nad njimi. Navaja, da nimajo nobene zveze z obravnavano zadevo in služijo le ustvarjanju vtisa o resni nevarnosti zatrjevane grožnje in vnaprejšnje obsodbe obdolžencev. Pridobljeni so bili na „pobudo“ oškodovanca, ker je s prikrivanje podatkov pri organih pregona ustvaril vtis, da obdolžencev ne pozna. Pridobivanje podatkov mora biti osredotočeno na konkretno kaznivo dejanje in obdelava ter zbiranje podatkov je dovoljeno le v primeru, če so ti podatki nujno potrebni za identifikacijo storilcev; konkretni podatki temu kriteriju ne ustrezajo in niso v nobeni povezavi z očitanimi kaznivimi dejanji. Vsako pridobivanje in zbiranje podatkov, ki niso v zvezi s konkretnim kaznivim dejanjem predstavlja prekomeren poseg v ustavno pravico obdolženih do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, zato je stališče prvostopnega sodišča, da so podatki, ki so jih organi pregona naključno pridobili v zvezi z identifikacijo obdolžencev ne izločijo iz spisa neutemeljeno.

13. Kot navaja prvostopno sodišče (tč. 6) je iz že navedenega zapisnika razvidno, da oškodovanec ni zanikal poznanstva z obdolženima („_ju poznam že 15 let_“), vendar je vedel le imeni („_ju poznam po imenu S. in B._“), ki sta očitno le vzdevka, da ima prvi nek italijanski priimek, drugi pa bosanskega, ter da „_so oni združba skinhedov iz Y_“. Iz Uradnega zaznamka o zbranih obvestili z dne 8. 9. 2020 (l. št. 11) je sicer razvidno, da je oškodovanec sporočil še nekaj podatkov o obdolžencih, vendar niti ti nedvomno niso zadoščali za identifikacijo oseb za nadaljnje policijske postopke. Podatek o članstvu v skupini skinheadov je bil s strani oškodovanca dan prav kot dodatni identifikator obdolžencev, namenjen njuni identifikaciji in torej v neposredni povezavi z obravnavanim kaznivim dejanjem. Po podaji ovadbe oškodovanca so bili podani razlogi za sum storitve kaznivega dejanja in je policija, policistka D. D., ravnala v skladu s svojimi nalogami in pooblastili po 148. členu ZKP, to je, da ukrene vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, vključno z ugotavljanjem istovetnosti oseb.

14. Podatki o članstvu v skupini skinheadov torej niso bili pridobljeni naključno in brez povezave z obravnavnim kaznivim dejanjem, pač pa v zvezi z identifikacijo storilcev konkretnega kaznivega dejanja, zato zatrjevana kršitev pravice obdolženega do zasebnosti in varstva osebnih podatkov ni podana.

15. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in je bila odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov pravilna, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo.