Jedro

Ravnanje, ki je bilo tožniku očitano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavlja tudi naklepoma storjeno hujšo kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč podana tako na podlagi 1. kot 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, zato niti ni bistveno, ali so v očitani kršitvi podani vsi znaki kaznivega dejanja nasilja v družini. Že na podlagi tega dejstva je treba šteti, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „Ugovoru tožene stranke se ugodi in se sklep Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 6/2012 z dne 20. 1. 2012, v točki I izreka spremeni tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe za obračun in plačilo nadomestila plače v višini polovice tožnikove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo do vsakega 10. v mesecu za pretekli mesec, vse dokler traja spor o obstoju oziroma o prenehanju delovnega razmerja, torej do pravnomočne rešitve tega delovnega spora.“

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 2. 2. 2012 zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 20. 1. 2012. S sklepom opr. št. Pd 6/2012 z dne 20. 1. 2012 je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, da tožniku obračunava in plačuje nadomestilo plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo do 10. v mesecu za pretekli mesec, vse dokler traja spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, torej do pravnomočne rešitve predmetnega delovnega spora (točka I izreka). Zavrnilo je predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sklepu tožene stranke št. ... o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (točka II. izreka).

Zoper tak sklep se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka v tožnikovem ravnanju ugotovila obstoj vseh znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami), kar pomeni, da je bil podan odpovedni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Obstoj tega odpovednega razloga se ne presoja z vidika, ali je delavec kaznivo dejanje storil, temveč ali so podani vsi znaki kaznivega dejanja. Tožnikovo ravnanje je nesprejemljivo glede na naravo dela, ki ga opravlja Policija kot državni, represivni, organ, saj bi tožnik kot policist moral ravnati v skladu z veljavnimi predpisi. Zaupanje v zakonitost ravnanja je zelo pomembna okoliščina na strani delodajalca, saj se za poklic policista zahteva posebna skrbnost pri delu, izostren čut za zakonitost in pravičnost, upoštevanje moralnih načel v službi in zasebnem življenju. Policisti so tisti, ki med drugim preprečujejo, odkrivajo in preiskujejo kazniva dejanja in prekrške, zato se od njih pričakuje, da vedno delajo zakonito, dosledno in učinkovito ter da skrbijo za red in zakonitost. Tožena stranka meni, da tožnik ne more pričakovati od sodišča, da upošteva dejstva, ki jih sam kot posameznik v času delovnega razmerja ni upošteval. Tožnikov socialni položaj tudi ni tako težak, da bi opravičeval izdano začasno odredbo. Tožnik je lastnik hiše, skupaj s partnerico sta lastnika dveh avtomobilov, partnerica pa je tudi zaposlena in prejema redno plačo. Krediti, ki sta jih tožnik in partnerica najela, ne morejo biti razlog za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007 in 45/2008) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki sta navedena v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pred odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče praviloma ne izvaja vseh predlaganih dokazov, temveč odloča na podlagi navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe in na podlagi listin v spisu. Sicer pa tožena stranka niti ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma jih je ugotovilo zmotno oziroma se te navedbe nanašajo le na premoženjsko stanje tožnika, kar pa niti ni odločilno dejstvo, ker ni bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe to je, da je izkazana verjetnost obstoja terjatve. O predlogu za izdajo začasne odredbe mora sodišče v skladu z 2. odstavkom 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) odločiti najkasneje v treh dneh, zato je razumljivo, da začasna odredba ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje presoja s stališča, ali je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana, ker je bil s sklepom senat Okrožnega sodišča v Mariboru odpravljen pripor zoper tožnika. Res je, da so v tem sklepu navedene izjave prič, ki so se distancirale od svojih prejšnjih izjav, vendar pa zgolj zaradi tega ni možno sklepati, da je več razlogov, ki govorijo za verjetnost tožnikove terjatve (tožnik zahteva razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, poziv nazaj na delo, prijavo v vsa socialna zavarovanja ter obračun in izplačilo plač za čas od prenehanja delovnega razmerja), kot tistih, ki govorijo proti temu. V skladu s 1. odstavkom 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami) je osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Zgolj na podlagi tega, da je bil odpravljen pripor in da so priče spremenile svoje izjave je še preuranjeno sklepati, da je verjetnost terjatve izkazana. Nenazadnje je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisano, da je policija pri ogledu kraja dejanja ugotovila, da je televizor uničen (tožnik naj bi razbijal in razmetaval inventar – televizijo), da v kuhinji po tleh ležijo črepinje cvetličnega lonca in da so posledice metanja predmetov vidne po zidu ter da je poškodovan stol, kar potrjuje verjetnost, da so dogodki potekali tako, kot jih je oškodovanka opisala ob klicu na številko 113. Ravnanje, ki je bilo tožniku očitano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi prav gotovo predstavlja tudi naklepoma storjeno hujšo kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč podana tako na podlagi 1. kot 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, zato niti ni bistveno, ali je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da niso podani vsi znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1. Že na podlagi tega dejstva je potrebno šteti, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve.

Sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno očita, da v ugovoru zoper izdano začasno odredbo ni navedla nobenega razloga iz 1. odstavka 55. člena ZIZ. Ta primeroma našteva razloge iz katerih je možno vložiti ugovor zoper sklep o izvršbi. Ti razlogi so specifični za izvršilni postopek (listina na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov ali verodostojna listina; odločba na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva; odločba na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi je bila razveljavljena, odpravljena in spremenjena in podobno) in jih ni možno kar tako preslikati v postopek za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava na katerega pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. V okviru ugotavljanja pravilne uporabe materialnega prava je potrebno presojati tudi ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, določeni v 272. členu ZIZ, to je ali je izkazana verjetnost obstoja terjatve.

Glede na to, da po oceni pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve niti ni bistveno ali je podana ena od nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe, določenih v 2. odstavku 272. člena ZIZ.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugodilo ugovoru tožene stranke in zavrnilo predlagano začasno odredbo.