Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 250.350 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.12.2002 do plačila in mu povrniti 72.376 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, v presežku glede še zahtevanih 1.249.650 SIT z zamudnimi obrestmi in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 250.350 SIT za čas od 3.6.1999 do 8.12.2002 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. S sklepom z dne 17.3.2003 je navedeno sodbo popravilo tako, da je namesto napačnega zneska pravdnih stroškov 72.376 SIT kot pravilen znesek navedlo 81.966 SIT.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča glede odškodnine za telesne bolečine, teka zamudnih obresti in v izreku o pravdnih stroških spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 330.350 SIT z zamudnimi obrestmi, ki od 1.1.2002 do 8.12.2002 tečejo po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 9.12.2002 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ter mu povrniti pravdne stroške v višini 115.088 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V presežku za nadaljnjih zahtevanih 1.169.650 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.1999 do plačila in za plačilo zamudnih obresti od dosojenih 330.350 SIT od 3.6.1999 do 8.12.2002 (razen v delu od 1.1.2002 do 8.12.2002 priznanih zamudnih obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero), je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter še odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča. Meni, da sta sodišči pri odmeri odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti premalo upoštevali bolečine in neugodnosti, ki jih je prestal, zlasti pa dolgo obdobje bodočih telesnih bolečin in glavobolov. Iz tega naslova bi mu morali prisoditi vseh zahtevanih 800.000 SIT. Tudi odškodnina, prisojena za strah v višini 130.000 SIT, je po njegovem mnenju prenizka, saj sodišči nista zadosti vrednotili ugotovitev izvedenca medicinske stroke o strahu. Ker je sekundarni strah prestajal relativno dolgo - pet tednov in ker je zaradi bolečin še vedno zaskrbljen, boji pa se tudi ponovne nezgode, bi mu morali sodišči za strah prisoditi celotno zahtevano odškodnino v znesku 300.000 SIT. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči premalo upoštevali, da je moral zaradi bolečin v vratu zamenjati prejšnjo službo voznika tovornega vozila in da si tudi pri novi službi - računovodstvu, delo prilagaja tako, da se čim manj izpostavlja prisilni drži za računalnikom. Zato je pri opravljanju dela manj uspešen, vanj pa vlaga mnogo več truda, volje in naporov kot pred škodnim dogodkom. Zaradi posledic škodnega dogodka je tudi opustil ukvarjanje z jadralnim padalstvom in rekreativno ukvarjanje s smučanjem. Ne zmore več opravljati težjih del pri gradnji hiše, lažja pa opravlja s težavo in povečanimi napori. Ker je pri njem zmanjšanje življenjske aktivnosti manifestirano vsakodnevno, bi mu morali sodišči tudi iz tega naslova prisoditi vso zahtevano odškodnino v znesku 900.000 SIT. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženki naloži v plačilo še nadaljnjo odškodnino v znesku 1.169.650 SIT ter vse njegove zaznamovane pravdne stroške, oboje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve nižjih sodišč o obstoju, trajanju in stopnji tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki te dejanske ugotovitve nižjih sodišč presegajo (npr. da je tožnik med zdravljenjem nosil ovratnico, da mora s povečanimi napori opravljati prav vsa dela, da je utrpel intenziven sekundarni strah in da je še vedno zaskrbljen za svoje zdravstveno stanje).

Podroben dejanski obseg vseh oblik nepremoženjske škode tožnika je razviden iz razlogov na drugi, tretji in četrti strani prvostopenjske sodbe ter na tretji strani sodbe pritožbenega sodišča. Revizijsko sodišče zato povzema le najpomembnejše. Tožnik je v prometni nesreči 17.3.1999 utrpel zvin vratne hrbtenice. Ob poškodbi je bil star 23 let. Ker ima pri prisilni drži, forsiranju ter pri težjih obremenitvah še vedno bolečine v vratu, ne zmore več težjih fizičnih del, dolgotrajnejše prisilne drže in udejstvovanja z napornejšimi športi, kot sta jadralno padalstvo in smučanje. Zaradi bolečin je tudi zamenjal prejšnjo službo, v kateri je razvažal, razkladal in nakladal blago, sedaj pa se ukvarja z računovodstvom. Vendar pa je njegova življenjska aktivnost zaradi obravnavane poškodbe zmanjšana le v 50%, v ostalih 50% pa gre za posledice predhodne poškodbe vratnega dela hrbtenice.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Za prestane in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem je prvostopenjsko sodišče tožniku odmerilo 320.000 SIT (sedaj 1.335,34 EUR) odškodnine, pritožbeno sodišče pa je ta znesek zvišalo na 400.000 SIT (sedaj 1.669,17 EUR). Za strah sta mu sodišči odmerili 130.000 SIT (sedaj 542,48 EUR) odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 450.000 SIT (sedaj 1.877,82 EUR). Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevalo merila iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007). Škodo tožnika je ustrezno uvrstilo v širši okvir s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Skupni prisojeni znesek 980.000 SIT (sedaj 4.089,47 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 6 takratnih povprečnih neto plač. Odškodnina v tej višini pa tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Revizija neobrazloženo izpodbija sodbo pritožbenega sodišča v delu, kjer je bil zavrnjen tožnikov zahtevek tudi za znesek 149.650 SIT, ki predstavlja zvišanje plačanega zneska odškodnine zaradi njegove valorizacije. Sodišči sta prisojeni znesek odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo zmanjšali za 649.650 SIT in ne le za 500.000 SIT, kolikor je 28.7.1999 toženka tožniku plačala iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in za kolikor je tožnik v vlogi dne 19.9.2002 tudi zmanjšal svoj zahtevek. Sodišči sta valorizacijo plačanega zneska opravili s pomočjo indeksa rasti cen na drobno, saj sta pravdni stranki s takšnim načinom valorizacije na naroku za glavno obravnavo 19.9.2002 soglašali. Zmanjšanje prisojene odškodnine za valorizirani plačani znesek je tudi v skladu s tretjo točko načelnega pravnega mnenja občne seje VS RS z dne 26.6.2002. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.