Jedro

Morebitne napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. V tej zadevi nikakor ni šlo za samovoljno, nezakonito oz. arbitrarno ravnanje toženca oziroma pri njem zaposlenih delavcev in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe o protipravnem ravnanju toženca neutemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino v znesku 50.000,00 EUR.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da je toženec ravnal protipravno zaradi česar tudi uveljavlja plačilo odškodnine. Pri tem se sklicuje na odločbo toženca o priznanju pravice do predčasne pokojnine z dne 7. 1. 2016, kjer je imela upoštevano pokojninsko dobo po 189. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in je bila ta doba že pred 31.12.2012 tudi vpisana v evidenco kot pokojninska doba brez dokupa. Po vloženi vlogi za starostno upokojitev pa niso bili upoštevani prostovoljno plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Šele z odločbo z dne 4. 5. 2021 je bila po uradni dolžnosti popravljena nepravična odločitev in prišteti samoplačniški prispevki, pri čemer pa ni bilo več upoštevano obdobje za čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, ki se je pred tem tožnici štelo v pokojninsko dobo brez dokupa. Po mnenju tožnice pozneje sprejeti zakon ne utemeljuje odvzema že pridobljenih in evidentiranih pravic. Nadalje še navaja, da je z dokumenti dokazala, da je v Avstriji prostovoljno plačevala prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V tem primeru toženec nezakonito zahteva vračilo pokojnin. Protipravno ravnanje toženca ji je povzročilo velike stroške ter psihične težave. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je bilo z odločbo toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 26. 7. 2023 odločeno, da je tožnica v obdobju od 1. 8. 2020 do 31. 12. 2022, zaradi ponovne vključitve v zavarovanje v tujini, neupravičeno prejela preveč izplačan znesek predčasne pokojnine in dela vdovske pokojnine, pri čemer je nastalo preplačilo v znesku 25.644,78 EUR, ki ga je tožnica dolžna vrniti tožencu obročno v roku 12 mesecev. Taka odločitev je bila potrjena z dokončno odločbo z dne 9. 10. 2023. Navedeni odločbi je presojalo sodišče in s sodbo opr. št. XI Ps 956/2023 z dne 17. 4. 2024 tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb zavrnilo. Sodba je postala pravnomočna 23. 5. 2024. Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da je toženec z odločbo z dne 26. 7. 2023 zavrnil zahtevo tožnice glede priznanja pravice do starostne pokojnine, ki je bila potrjena z dokončno odločbo z dne 20. 10. 2023. Odločbi sta bili s sodbo opr. št. XI Ps 998/2023 z dne 24. 4. 2024 odpravljeni in je bila zadeva vrnjena tožencu v ponovno upravno odločanje. Naloženo mu je bilo, da v ponovnem odločanju o tožničini pravici do starostne pokojnine oziroma o sorazmernem delu starostne pokojnine upošteva dobo, ki jo je tožnica z reaktivacijo dopolnila v Avstriji. Toženec je 7. 11. 2024 izdal novo odločbo, s katero je tožnici priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 4. 2023 dalje. S 7. 11. 2024 je ustavil izplačevanje predčasne pokojnine, priznane z odločbo z dne 7. 1. 2016 ter odločil, da se že izplačani zneski predčasne pokojnine od 1. 4. 2023 dalje poračunajo. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je tudi navedena odločba postala pravnomočna. Pravnomočna pa je tudi odločba z dne 4.5.2021 (pravilno 2022), ki je bila izdana po uradni dolžnosti na podlagi ZPIZ-2K.

6.Tožnica v zvezi z izdajo navedenih odločb meni, da je bilo ravnanje toženca protipravno in da je posledično upravičena do plačila odškodnine.

7.Pravna podlaga za razsojo je podana v določbah Obligacijskega zakonika (OZ).3 Tako je v prvem odstavku 131. člena OZ določeno, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V prvem odstavku 148. člena OZ pa je nadalje določeno, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Za ugoditev odškodninski terjatvi morajo biti izkazane kumulativno predpisane predpostavke odškodninske obveznosti, in sicer nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja. Če manjka ena od teh predpostavk, potem ni podana odškodninska obveznost toženca.

8.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da ni izkazana protipravnost ravnanja toženca, zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo.

9.V pritožbi tožnica najprej opozarja na odločbo z dne 4. 5. 2021 (pravilno 2022), s katero je bilo na podlagi ZPIZ-2K, po uradni dolžnosti odločeno, da se tožnici po novi odmeri, predčasna pokojnina izplačuje v nespremenjenem znesku. Ne strinja se s tem, da toženec v novi odločbi ni več upošteval obdobja za čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti.

10.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnica ne strinja z vsebino odločitve toženca. V primeru, če se stranka ne strinja z izdano odločbo, ima na razpolago pravna sredstva. V tem primeru je, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, odločba postala dokončna in pravnomočna. Odločbo je toženec izdal v okviru svojih pristojnosti. Kot izhaja iz sodne prakse (Psp 28/2019), ki jo navaja že sodišče prve stopnje, je treba ločiti nepravilnosti, do katerih pride v postopku, v katerem se splošne norme uporabljajo za konkreten primer, od zakrivljenih nezakonitih ravnanj, ki v danih okoliščinah kršijo dolžno ravnanje do take mere, da je v nasprotju s predpisi in torej protipravno. Morebitne napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. V tej zadevi nikakor ni šlo za samovoljno, nezakonito oz. arbitrarno ravnanje toženca oziroma pri njem zaposlenih delavcev in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe o protipravnem ravnanju toženca neutemeljene.

11.Enako velja tudi za pritožbene navedbe, ki se nanašajo na povrnitev preplačila. Tudi glede povrnitve preplačila je bilo že pravnomočno odločeno. Tudi ta odločitev je bila predmet presoje pred sodiščem, pri čemer je bila odločitev toženca s sodbo XI Ps 956/2023 z dne 17. 4. 2024 potrjena. Sodba je postala pravnomočna 23. 5. 2024. Glede na to, da je bila odločitev toženca pravnomočno potrjena, pri čemer tožencu tudi ni mogoče očitati zakrivljenih nezakonitih ravnanj, mu posledično tudi glede odločitve o dolžnosti povrnitve preplačila, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

12.Ker manjka en od elementov za priznanje odškodninske odgovornosti, in sicer protipravno ravnanje toženca, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.

13.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 2/2004.

3Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 148, 148/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.