Jedro

Če razvezani zakonec preneha uporabljati stanovanje za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb, izgubi pravico do najpotrebnejših prostorov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Tožničin predlog za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožencu ne pripadajo najpotrebnejši prostori, ki so določeni s sklepom Temeljnega sodišča v R., enota v K. z dne 31.3.1992, ker se je iz trisobnega stanovanja v četrtem nadstropju stanovanjskega bloka v G. ulici 97 v R. izselil in je zato tožnica upravičena v vhodnih vratih zamenjati ključavnico. Toženca je zavezalo, da mora tožnici povrniti stroške postopka v znesku 34.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga razveljavitev, podrejeno pa spremembo. Zatrjuje, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, dejstva pa ne morejo biti predmet ugotovitvene tožbe. Sodba temelji le na tožničinih navedbah in na tistih delih izpovedbe priče A.V., ki so v korist tožnici.

Sodišče je prezrlo posamezne dele te izpovedbe, ki pa so bistveni za dokazno oceno. Tožnica je tožencu onemogočila nemoteno uporabo stanovanja in ga s tem prisilila, da je bil priložnostno odsoten.

Sodišče prve stopnje se ni oziralo na toženčeve navedbe, da se ni odselil in da nima drugega stanovanja. To dokazuje tudi dejstvo, da je pri podjetju A. iskal možnost za rešitev svojega nevzdržnega stanovanjskega problema. O tem bi moralo sodišče zaslišati pričo J.K. Treba bi bilo zaslišati tudi priče L.S., ki stanuje v istem bloku ter priči B.Š. in F.H., ki stanujeta v istem stopnišču kot toženec. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi če bi se toženec izselil, ni bil nikakršen nosilec stanovanjske pravice, da bi lahko zanj uporabili določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih glede neuporabe stanovanja in s tem povezanega prenehanja stanovanjske pravice. Tožnik ni imel in nima stanovanjske pravice, ampak ima le pravico do najpotrebnejših prostorov, ki jo je pridobil na podlagi sodne odločbe. Če bi res prenehal souporabljati sporno stanovanje in če bi se dejansko odselil, bi mu tožnica preprosto lahko prepovedala ponoven vstop. Tega ni storila, ker za to ni imela pravice. Sodišče je tudi zmotno dokazno ovrednotilo dejstvo, da toženec ne plačuje stroškov stanovanja. Končno bi moralo sodišče zavzeti stališče glede vrednosti spornega predmeta.

Tožnica je odgovorila na pritožbo, pri čemer zanika toženčeve trditve in predlaga, naj pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Brez pomena je pritožbeno sklicevanje na pomanjkanje tožničinega pravnega interesa. Kajti smisel pravnega interesa kot procesne predpostavke je v tem, da pride do sodne intervencije le, kadar je to nujno potrebno za varstvo pravic in pravnega reda. Preizkus te procesne predpostavke je zato smiseln le, če se opravi preventivno, torej pred odločanjem o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če je kljub temu prišlo do izdaje sodbe, ki objektivno ni bila potrebna, je zgolj za to, ker za njen nastanek ni bilo objektivne potrebe, pač ni mogoče razveljaviti. Enako velja glede očitka, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek, ker ni zavrglo tožbe, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev dejstva. Tudi ta kršitev postopka ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odst. 354. člena ZPP).

Prav tako je zgrešeno toženčevo oporekanje dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča. O tem, da se je toženec izselil iz spornega stanovanja ter da ga od maja 1992 do oktobra 1993 ni uporabljal več za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb, se je sodišče prve stopnje dovolj zanesljivo prepričalo z izpovedbo priče A.V. Priča je namreč živela v spornem stanovanju in je zato povsem logično, da so ji razmere glede uporabe tega stanovanja (t.j. kdo ga uporablja in na kakšen način) dobro poznane. Razen tega priči tudi ni mogoče očitati neobjektivnost ali naklonjenost eni ali drugi stranki. Toženec ne more uspeti s sklicevanjem na iztrgane dele pričine izpovedbe in s tolmačenjem teh (dveh) stavkov izven konteksta celotne izpovedbe.

Bistveno je namreč, da je priča potrdila tožničine navedbe, da toženec spornega stanovanja od maja 1992 do oktobra 1993 ni uporabljal več za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb, od 4.10.1993, ko mu je bilo vročeno vabilo za glavno obravnavo v tej zadevi, pa da se ponovno vrača v stanovanje. Slednje demantira tudi toženčeve pavšalne trditve, da je moral sporno stanovanje zapustiti, ker da mu je tožnica onemogočila njegovo uporabo. Odločilno je torej, da toženec spornega stanovanja po trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost sklepa o določitvi tožnice za imetnico stanovanjske pravice, več kot šest mesecev ni uporabljal za zadovoljevanje stanovanjskih potreb. S tem ni izgubil le pravice do uporabe tega stanovanja, marveč tudi pravico do najpotrebnejših prostorov. Kajti pravica razvezanega zakonca, ki ni bil določen za imetnika stanovanjske pravice do najpotrebnejših prostorov, je izvedena iz njegove pravice uporabljati stanovanje do preskrbe najpotrebnejših prostorov in izselitve. In ker ta ne more biti varovana bolj, kot je (bila) varovana stanovanjska pravica, je jasno, da jo upravičenec izgubi, če je ne izvršuje (t.j. stanovanja ne uporablja za svoje stanovanjske potrebe) več kot šest mesecev (1. odst. 19. člena in 1. odst. 58. člena ZSR). Drugačna razlaga bi bila tudi v nasprotju s smislom in namenom te pravice. Če razvezani zakonec živi drugje, potrebe po njegovi stanovanjski zaščiti ni, s tem pa je odpadla tudi obveznost drugega razvezanega zakonca, ki je pridobil oz. obdržal stanovanjsko pravico, da mu ob izselitvi zagotovi najpotrebnejše prostore. Ker je torej odločilno, da toženec spornega stanovanja dalj kot šest mesecev ni uporabljal za svoje stanovanjske potrebe, je irelevantno, ali ima (sedaj) rešen stanovanjski problem. Zato je nepotrebno zaslišanje priče J.K., ki jo predlaga toženec v pritožbi in ki naj bi potrdila njegove trditve, da je pri podjetju A. iskal možnosti za rešitev stanovanjskega problema. Tudi če bi priča potrdila te toženčeve trditve, to ne bi izključevalo ugotovitve, da spornega stanovanja ni uporabljal za svoje stanovanjske potrebe.

Nepotrebno pa je tudi zaslišanje prič L.S., B.Š. in F.H.. Toženec namreč zatrjuje, da priče stanujejo v istem bloku (L.S.) oziroma v istem stopnišču (B.Š. in F.H.), kar pa je vsekakor premalo, da bi njihove izpovedbe lahko ovrgle izpovedbo hčerke pravdnih strank, ki v spornem stanovanju že vseskozi živi in zato od vseh najbolje ve, kdo to stanovanje uporablja in za kaj.

Končno je brez pomena še očitek, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o vrednosti spornega predmeta. Če ima pritožnik v mislih opustitev navedbe te vrednosti v uvodu sodbe, ima sicer prav, vendar ta kršitev postopka ni taka, da bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Če pa pritožnik misli na svoj ugovor zoper v tožbi označeno vrednost spornega predmeta, je treba opozoriti na prekluzijo, ki jo določa 3. odst. 40. člena ZPP.

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take postopkovne kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve.

Stroški, ki so z njim nastali, tako niso bili potrebni in sodišče je zato zavrnilo tožničin predlog za povrnitev teh stroškov (1. odst. 166. člena in 1. odst. 155. člena ZPP).