Jedro

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da ji odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena v skladu z ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je vročanje odpovedi preko zasebnega vročevalca (detektiva) zakonit način vročanja. ZDR-1 namreč v šestem odstavku 88. člena napotuje na uporabo določb o vročanju po pravilih pravdnega postopka, ZPP pa osebne vročitve po pooblaščenem vročevalcu ne izključuje (tako tudi VIII Ips 228/2016 in VIII Ips 208/2016). Ker pa je tožnica odpoved tudi dejansko prejela 1. 9. 2020 in ker pravočasno uveljavljanje sodnega varstva v tem sporu ni bilo vprašljivo, tudi morebitna napačna vročitev odpovedi ne bi mogla privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita (šesti odstavek 139. člena ZPP; tako tudi Pdp 535/2021 in Pdp 534/2021).

Sodišče prve stopnje je preverjalo, ali obstoji poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, kot je opredeljen v njeni obrazložitvi, in sicer da je tožena stranka zaradi aktivnosti in stroškov, povezanih z izvajanjem ukrepov za zajezitev in obvladovanje nalezljive bolezni SARS CoV-2, ukinila izvajanje vseh novih aktivnosti, ki niso nujne za opravljanje osnovne dejavnosti zavoda, in tako s spremembo sistemizacije delovnih mest ukinila med drugim tudi delovno mesto strokovni sodelavec VII/2 v Službi za organizacijo in poslovanje, na katerem je bila zaposlena tožnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 9. 2020 nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje od vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, jo prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne vrnitve na delo obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, kot bi ga prejela, če bi delala, od te plače odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati mesečno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ter da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pogodbeno kazen v višini 5 povprečnih mesečnih neto plač pri toženi stranki za zadnje tri mesece pred pravnomočnostjo sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge, s katerimi je dokazovala obstoj šikanoznega odnosa direktorja tožene stranke do nje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da odnosi med direktorjem in tožnico za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso ključni. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z ZDR-1. Navaja, da je bila v bolniškem staležu od leta 2018 in da zato ni bila strošek za toženo stranko, saj se je nadomestilo plačevalo iz državnih sredstev. Tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nobeno drugo delovno mesto od teh, ki so bila ukinjena, ni bilo zasedeno. Vzpostavljen sistem kakovosti je bil bistvenega pomena za financiranje javnih zavodov. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem ne bi smelo opreti na izpoved A. A., ki ima kot zunanja izvajalka sklenjeno pogodbo s toženo stranko. Izpostavlja, da je tožena stranka v juniju 2020 zaposlila B. B. (pravilno: B.), kar pomeni, da ni imela ekonomskih težav. Celotni prihodki tožene stranke so bili v letu 2020 za 27,1 % višji od tistih v letu 2019, prav tako se je povečalo število zaposlenih pri toženi stranki. S sklicevanjem na Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2020 in 2021, ki je bil sprejet v decembru 2019 in je že vseboval določbe o zadolževanju države za namen financiranja omilitve posledic epidemije COVID‑19, nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka v januarju 2020, ko je tožnici ponudila zaposlitev na delovnem mestu strokovni sodelavec VII/2, še ni vedela za prihajajočo epidemijo. S sklicevanjem na Splošni dogovor za leto 2020 pa nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da vzpostavitev sistema kakovosti ni bilo bistveno za črpanje finančnih sredstev. S predložitvijo novega listinskega dokaza izpostavlja dodatno obremenjenost nezdravstvenega kadra. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bilo več razglašene epidemije. Ne strinja se z dokazno oceno izpovedi A. A. in direktorja tožene stranke. Navaja, da direktor tožene stranke ni spoštoval rokov za sprejem sistemizacije, kar je tožnica skušala dokazati z zaslišanjem predstavnikov sindikatov, vendar sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh s strani tožnice predlaganih dokazov v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem tožnice na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., C. C. in H. H. Pravilno je obrazložilo, da posamezni dogodki zatrjevanega trpinčenja, o katerih bi lahko predlagane priče izpovedale, v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso bistveni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, kakšen odnos sta imela direktor tožene stranke in tožnica, saj je to relevantno z vidika presoje, ali je morda obstajal kakšen drug dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi kot poslovni razlog. Ker pa tožnica odškodnine zaradi kršitve prepovedi trpinčenja v tem sporu ni uveljavljala, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati in presojati narave posameznih izpostavljenih dogodkov in v zvezi z njimi izvajati dokazov. Glede na navedeno ni podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa je neutemeljena pritožbena navedba, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da odnosi med direktorjem in tožnico niso ključni. Sodišče prve stopnje je zavzelo ravno nasprotno stališče, odnos med direktorjem in tožnico je ugotavljalo v okviru presoje utemeljenosti tožničinih zatrjevanj, da je tožena stranka vse poslovne organizacijske odločitve sprejela ravno z namenom, da odpove pogodbo o zaposlitvi tožnici.

7. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki od januarja 2020 zaposlena na delovnem mestu strokovni sodelavec VII/2 v Službi za organizacijo in poslovanje, delo pa je opravljala pretežno na področju zagotavljanja kakovosti. Tožena stranka je tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi podala in vročila 1. 9. 2020. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nima formalnih pomanjkljivosti, ki bi povzročile njeno nezakonitost. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da ji odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je vročanje odpovedi preko zasebnega vročevalca (detektiva) zakonit način vročanja. Zakon o delovnih razmerjih namreč v šestem odstavku 88. člena ZDR-1 napotuje na uporabo določb o vročanju po pravilih pravdnega postopka, ZPP pa osebne vročitve po pooblaščenem vročevalcu ne izključuje (tako tudi VIII Ips 228/2016 in VIII Ips 208/2016). Ker pa je tožnica odpoved tudi dejansko prejela 1. 9. 2020 in ker pravočasno uveljavljanje sodnega varstva v tem sporu ni bilo vprašljivo, tudi morebitna napačna vročitev odpovedi ne bi mogla privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita (šesti odstavek 139. člena ZPP; tako tudi Pdp 535/2021 in Pdp 534/2021). Pritožbene navedbe, da naj bi vročanje po detektivu predstavljalo obliko trpinčenja, pa v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso odločilne.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sprememba sistemizacije, ki je bila podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ni bila sprejeta po predpisanem postopku oziroma da direktor tožene stranke ni spoštoval predpisanih rokov za njen sprejem in da sistemizacija ni bila usklajena s sindikati. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in temu pritožba niti ne nasprotuje, delavsko predstavništvo pri toženi stranki ni bilo ustanovljeno, sindikat pa to ni, zato direktorja tožene stranke ni zavezovala določba tretjega odstavka 2. točke III. poglavja Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl.) o tem, v kakšnem roku mora biti delavsko predstavništvo obveščeno pred sprejemom odločitve glede sistemizacije delovnih mest. Usklajevanje spremembe sistemizacije s sindikatom pa po navedeni kolektivni pogodbi ni predvideno. Sicer pa tožnica s sklicevanjem na nezakonitost akta o sistemizaciji v tem individualnem delovnem sporu ne more utemeljiti nezakonitosti odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati predstavnike sindikata (F. F., I. I. in J. J.).

10. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je preverjalo, ali obstoji poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, kot je opredeljen v njeni obrazložitvi, in sicer da je tožena stranka zaradi aktivnosti in stroškov, povezanih z izvajanjem ukrepov za zajezitev in obvladovanje nalezljive bolezni SARS CoV-2, ukinila izvajanje vseh novih aktivnosti, ki niso nujne za opravljanje osnovne dejavnosti zavoda – tudi predvideno izvajanje kakovosti dela in procesov – in tako s spremembo sistemizacije delovnih mest ukinila med drugim tudi delovno mesto strokovni sodelavec VII/2 v Službi za organizacijo in poslovanje, na katerem je bila zaposlena tožnica, zaradi česar je potreba po opravljanju njenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podan utemeljen organizacijski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka zaradi pojava epidemije SARS CoV-2 ukinila vse dejavnosti, ki niso bile nujno potrebne za izvajanje zdravstvene oskrbe občanov ali za podporo zdravstvenim delavcem. Tako je ukinila tudi vzpostavitev sistema kakovosti, na katerem je delala tožnica. Sistem kakovosti je bil v letu 2019 načrtovan in vnesen v Splošni dogovor med deležniki v zdravstvu (A3, A33), saj je bila v letu 2020 predvideva ustanovitev Agencije za kakovost, vendar je bilo določilo o sistemu kakovosti poleti 2020 iz tega dogovora črtano zaradi pojava epidemije in prestavljeno na nedoločen čas. Ker optimizacija in kakovost delovnih procesov v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici nista bili več prioriteti, v vzpostavitev sistema kakovosti pa bi bilo vključeno veliko število zaposlenih pri toženi stranki, ki so bili že tako preobremenjeni z delom zaradi epidemije, je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno, njeno delo po pogodbi o zaposlitvi pa posledično po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bilo več potrebno.

12. Tožnica v pritožbi ne uveljavlja, da tožena stranka dejavnosti vzpostavitve sistema kakovosti ni ukinila, pač pa navaja, da ni bilo ekonomskih oziroma finančnih razlogov za takšen ukrep in da je bilo poslovanje tožene stranke dobro, tako da ni bilo razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. S tem tožnica nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je obstajal tudi ekonomski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki ga je sodišče prve stopnje prepoznalo v povečanju stroškov z nabavo zaščitne opreme zaradi epidemije. Pritožbeno sodišče ob dejstvu, da je tožena stranka v letu 2020 po njenih lastnih navedbah poslovala dobro, saj je bistveno povečala prihodke zavoda v primerjavi z letom 2019, dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je obstajal tudi ekonomski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Vendar pa to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Iz obrazložitve izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč razvidno, da tožena stranka s sklicevanjem na povečanje stroškov v zvezi z nastopom epidemije zgolj še dodatno utemeljuje organizacijski razlog in ne gre za nek samostojen ekonomski razlog, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zadošča ugotovitev sodišča, da je tožena stranka v posledici ukinitve dejavnosti vzpostavitve sistema kakovosti dejansko spremenila svojo organizacijo dela tako, da je dejansko ukinila delovno mesto, za katerega je tožnica imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, saj naloge tega delovnega mesta zaradi ukinitve dejavnosti niso bile več potrebne. Navedeno predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela strokovni sodelavec VII/2 v Službi za organizacijo in poslovanje pod pogoji tožničine pogodbe o zaposlitvi, kar je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.1

13. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je razviden iz njene obrazložitve, je, kot omenjeno, v ukinitvi delovnega mesta strokovni sodelavec VII/2 v Službi za za organizacijo in poslovanje zaradi ukinitve dejavnosti vzpostavitve sistema kakovosti. Do ukinitve te dejavnosti je sicer res prišlo zaradi finančnih in tudi organizacijskih izzivov, s katerimi se je tožena stranka soočila v posledici epidemije. Vendar pa sprejem organizacijske odločitve, tj. odločitve, da bo v posledici ukinitve dejavnosti tožena stranka ukinila delovno mesto, sodi v sfero poslovne odločitve delodajalca, glede katere je treba dati prednost svobodni gospodarski pobudi delodajalca. Bistveno pa je v tem sporu, da je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazala dejansko ukinitev delovnega mesta zaradi ukinitve dejavnosti. Glede na navedeno so nerelevantne pritožbene navedbe, da je tožena stranka poslovala dobro in da tožnica zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža za toženo stranko ni predstavljala finančnega bremena. Prav tako tožnica neutemeljeno izpostavlja, da v času odpovedi ni bilo več razglašene epidemije. To ni bistveno, bistveno je, da je bila pri toženi stranki ukinjena dejavnost sistema kakovosti in da ni bilo znano kdaj, če sploh, bo ta dejavnost pri toženi stranki ponovno zaživela. Dejstvo, da so bili z delom bolj obremenjeni tudi nezdravstveni delavci, na kar v pritožbi opozarja tožnica (in v zvezi s tem prilaga tudi nov listinski dokaz, ki pa ga pritožbeno sodišče zaradi neizkazanega pogoja nekrivde po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati), pa samo zase še ne pomeni, da je bilo delo tožnice potrebno.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sistem kakovosti bistvenega pomena za financiranje javnih zavodov. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov (B9, izpoved A. A.) pravilno ugotovilo, da to ne drži. Sicer pa slednje niti ni bistveno, saj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zakonita tudi, če bi bila vzpostavitev tega sistema pogoj za pridobitev finančnih sredstev tožene stranke, saj je odločitev tožene stranke, da takšno dejavnost ukine - ne glede na njeno smiselnost - svobodna poslovna odločitev delodajalca. Enako velja glede dejstva, da je tožena stranka povečala skupno število zaposlenih, saj ni bilo ugotovljeno (niti zatrjevano), da bi tožena stranka zaposlila nove delavce na istih delih, kot jih je opravljala tožnica. Ker je pri presoji obstoja poslovnega razloga za izpodbijano odpoved ključno le delovno mesto, na katerem je bila zaposlena tožnica, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka pred odpovedjo tožnici na novo zaposlila B. B. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke K. K. in priče L. L. ugotovilo, da je ta delavka zaposlena na delovnem mestu zdravstveni administrator V/2 v Finančno računovodski službi in da je opravljala drugačno delo, kot ga je opravljala tožnica, tožničinega dela pa sedaj ne opravlja nihče. 15. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedim direktorja tožene stranke in priče A. A. Okoliščina, da A. A. pogodbeno sodeluje s toženo stranko in da naj ta pogodba ne bi bila objavljena v letnem poročilu tožene stranke, sama zase ne vpliva na verodostojnost njene izpovedi. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je navedena priča bivša direktorica tožene stranke in zaposlena v M., zato ima dober vpogled v delovanje zavodov v času epidemije. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene njene izpovedi, pri čemer tožnica v pritožbi niti ne navaja drugih razlogov, zaradi katerih sodišče prve stopnje tej priči ne bi smelo verjeti. Pritožbeno sodišče prav tako ne dvomi v pravilnost dokazne ocene direktorjeve izpovedi, glede katere tožnica v pritožbi navaja le, da naj ne bi spoštoval predpisov, da naj bi delal vse "po domače" in da naj bi določenim osebam priskrbel zaposlitve pri toženi stranki, kar pa samo zase še ne pomeni, da njegova izpoved ni bila verodostojna. Drugih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na neverodostojnost direktorjeve izpovedi, pa ne navaja, zato pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, s katerimi tožnica uveljavlja neustrezno dokazno oceno in posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

16. Sodišče prve stopnje je preverjalo, ali je zatrjevan poslovni razlog res utemeljeval odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ali pa je institut odpovedi tožena stranka zlorabila z namenom, da odpusti ravno njo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da so bili odnosi med direktorjem tožene stranke in tožnico slabi, da je bilo v preteklosti med njima oziroma med tožnico in toženo stranko že več (tudi sodnih) sporov, vendar pa glede na vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera ni mogoče zaključiti, da je v ozadju izpodbijane odpovedi kakšen drug razlog kot poslovni. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo sodišča prve stopnje strinja, prav tako se strinja, da ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka delovno mesto strokovnega sodelavca VII/2 v Službi za organizacijo in poslovanje ustanovila navidezno, z namenom, da tožnico na tem delovnem mestu zaposli in ji nato odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici v januarju 2020 odpovedala pogodbo o zaposlitvi na prejšnjem delovnem mestu računovodja VII/2, ki je bilo ukinjeno, in ji ponudila novo pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu strokovni sodelavec VII/2 v Službi za organizacijo in poslovanje, saj je bila načrtovana vzpostavitev sistema kakovosti v zdravstvenih zavodih na državni ravni. Iz dokaznega postopka izhaja, da v času njene zaposlitve na tem delovnem mestu tožena stranka še ni mogla pričakovati razglasitve epidemije in posledične neizvedbe vzpostavitve sistema kakovosti. V pritožbi tožnica neutemeljeno izpostavlja Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2020 in 2021 (ZIPRS2021; Ur. l. RS, št. 75/19 in nasl.), saj ta v času sprejema v decembru 2019 še ni vseboval določb o zadolževanju države za namen financiranja omilitve posledic epidemije. Te določbe (48., 48.a, 67.a in 67.b člen) so bile v ta zakon vnesene s sprejetjem Zakona o zagotovitvi dodatne likvidnosti gospodarstvu za omilitev posledic epidemije COVID-19 (ZDLGPE; Ur. l. RS, št. 61/20 in nasl.), ki je začel veljati naslednji dan po objavi dne 30. 4. 2020, določba 67. č člena ZIPRS2021 pa šele z Rebalansom proračuna Republike Slovenije za leto 2020 (Rb2020; Ur. l. RS, št. 133/20), objavljenim 2. 10. 2020. S sklicevanjem na ZIPRS2021 (pri čemer tožnica teh navedb v dosedanjem postopku niti ni podala) zato tožnica neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka v času zaposlitve tožnice na delovnem mestu strokovne sodelavke VII/2 še ni mogla računati na nastop epidemije. Sicer pa tudi če bi tožena stranka takrat že lahko to predvidela, še ni mogoče zaključiti, da bi lahko predvidela tudi, da bo potreba po delu tožnice zaradi tega prenehala.

17. Na zlorabo instituta odpovedi po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne kaže niti dejstvo, da je bila tožnica ob zaposlitvi na odpovedanem delovnem mestu v bolniškem staležu, saj tožena stranka ni mogla predvideti, do kdaj bo stalež trajal, kar priznava tudi tožnica sama v pritožbi. Zaključka o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče izpeljati niti na podlagi dejstva, da je bilo od ukinjenih delovnih mest (tožena stranka je ukinila tudi delovna mesta pomočnik direktorja zdravstvenega doma za ekonomske zadeve V, knjigovodja VII/1, strokovni sodelavec VII/2 v Finančno računovodski službi) zasedeno le tožničino.

18. Ker je tožena stranka po pravilni presoji sodišča prve stopnje utemeljila organizacijski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in ker okoliščin za zaključek, da je šlo za zlorabo instituta odpovedi ni bilo mogoče ugotoviti, je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne, pravilna. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.).

1 Prim. VIII Ips 275/2015.