Jedro

Direktor podjetja v družbeni lasti je bil upravičen le do izplačil na podlagi pogodbe o zaposlitvi, oziroma do izplačil na podlagi odločitev pristojnega organa podjetja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače in plačilo nadur, ugodilo pa njegovemu zahtevku za plačilo zneska 2.535.565 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova projektantske nagrade pri sklenitvi pogodb za izvedbo posameznih projektov. Temelj za prisojo tega zneska je našlo v običajnem deležu projektantove udeležbe v vrednosti tovrstnih projektov in obogatitvi tožene stranke iz naslova tožnikovega dela v zvezi s pripravo projektov.

Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na pritožbo tožene stranke pa je sodbo sodišča prve stopnje glede dosojene projektantske nagrade spremenilo tako, da je ta tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Poudarilo je, da je bil tožnik direktor tožene stranke in je bil kot tak dolžan delati v korist tožene stranke tudi glede uspešnega pridobivanja poslov in izvedbe pridobljenih projektov. Brez izrecne odobritve pristojnega organa tožene stranke si za svoje delo poleg plačil po pogodbi o zaposlitvi ni smel zaračunavati nobenega plačila, saj se šteje, da je vse delo opravil v svojstvu direktorja podjetja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04), ne glede na to pa sodbo sodišča prve stopnje ne razveljavi, temveč samo pride do drugačne odločitve. S tem je sodišče druge stopnje samo storilo enako bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega pa navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bila tožena stranka z njegovim dodatnim delom v zvezi s pridobivanjem poslov in pripravo projektov obogatena. Zato je ne glede na nezakonit sklep delavskega sveta, ki mu je že potekel mandat, da pripada tožniku za dodatna dela v zvezi s pripravo projektov posebna nagrada, ki naj bi se upoštevala v postopku lastninskega preoblikovanja tožene stranke, upravičen do zahtevanega plačila, saj ta nagrada v postopku lastninskega preoblikovanja ni bila upoštevana. Če tožnik ne bi sam opravil potrebnih strokovnih del, ki so bila nujna za pridobitev poslov, bi morala tožena stranka to zagotoviti z dodatno zaposlitvijo ustreznega strokovnjaka ali pogodbenim angažiranjem zunanjih strokovnjakov, kar vse bi pomenilo dodatne stroške.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Bistvo ugotovitve sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da sodišče prve stopnje za svojo odločitev ni navedlo pravne podlage, je, da ni soglašalo z njegovo ugotovitvijo, da je bila tožena stranka s tožnikovim delom neupravičeno obogatena. Poudarilo je, da je bil tožnik, kot direktor, dolžan delati v dobrobit tožene stranke tudi pri pridobivanju poslov, vključno s strokovnimi deli, ki jih je obvladal in so bila potrebna v zvezi s tem. V zvezi s takšnimi zaključki in ugotovitvami sodišču druge stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

Razlogi izpodbijane sodbe so tudi materialnopravno pravilni. Direktor podjetja v družbeni lasti, kar je bila tožena stranka v spornem obdobju, je bil v skladu s 11. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) upravičen le do izplačil na podlagi pogodbe o zaposlitvi, oziroma do izplačil na podlagi odločitev pristojnega organa podjetja. Hkrati je bil direktor odgovoren za zakonitost dela podjetja, za njegovo zastopanje in za uspešno poslovanje (prvi odstavek 57. člena Zakona o podjetjih - ZP, Ur. l. SFRJ, št. 77/88, 40/89 in 46/90). V okviru odgovornosti za zakonito poslovanje je bil odgovoren tudi za pravočasno izvedbo postopkov volitev in imenovanj organov podjetja, ki so bili vezani na časovno omejen mandat. V okviru odgovornosti za zastopanje in uspešno poslovanje je bil odgovoren tudi za uspešno pridobivanje naročil in poslov ter za izvedbo potrebnih del v zvezi s tem. Glede na takšne naloge in odgovornosti ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi podjetja, če se je direktor pri svojem delu angažiral v okviru vseh svojih strokovnih zmožnosti in je bil pri tem uspešen. Takšno angažiranje se je od njega pričakovalo že glede na opredelitev nalog in pristojnosti direktorja. Neupravičena obogatitev zato tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogla biti podlaga za plačilo spornega zneska tožniku iz naslova opravljenih strokovnih del v zvezi s pridobitvijo posameznih projektov oziroma naročil. Ker pred pritožbenim sodiščem tudi nobena druga zakonita pravna podlaga za izplačilo tega zneska ni bila ugotovljena, je sodišče tožnikov zahtevek za plačilo 2.535.565 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in z izplačilom tega zneska povezanimi dajatvami utemeljeno zavrnilo. Sklepa delavskega sveta, ki mu je potekel mandat, da se bo tožnikova nagrada v tej zvezi upoštevala v postopku lastninskega preoblikovanja tožene stranke, sodišče ni moglo upoštevati.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.