Jedro

Glede na to, da je tožnica po daljši bolniški odsotnosti in posredovanju po pritožbah sodelavk prejela odpoved, čeprav vse njene zadolžitve niso bile prerazporejene, prav tako njeno delovno mesto ni bilo ukinjeno, se pritožbeno sodišče strinja z dokaznim zaključkom, da je bila odpoved posledica tožničinega bolniškega staleža in posredovanja zaradi pritožb sodelavk in ne reorganizacije dela.

Delodajalec ne more odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane zaradi zatrjevane reorganizacije, utemeljevati še z ekonomskimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je tožnici, ki je bila ob odpovedi stara 47 let, pri toženki zaposlena 7 let, pred iztekom odpovednega roka je našla novo zaposlitev z boljšo plačo, prisodilo denarno povračilo v višini 7 mesečnih plač. Po oceni pritožbenega sodišča tožnici, ki ima zelo dobre zaposlitvene možnosti, saj si je pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženki kljub zdravstvenim težavam našla novo zaposlitev z boljšo plačo, upoštevajoč trajanje zaposlitve pri toženki, dejstvo, da je bila odpoved posledica tožničinega bolniškega staleža in njene pomoči delavkam, ki so se obrnile nanjo zaradi nadlegovanja, pripada denarno povračilo v višini 4 povprečnih plač.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi tako, da se prvi odstavek II. točke izreka na novo glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati denarno povračilo v višini 6.681,00 EUR neto, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 5.010,75 EUR se zavrne."

II.V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ampak je trajalo do vključno 30. 9. 2024 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača denarno povračilo v višini 11.691,75 EUR neto (prvi odstavek II. točke izreka) ter stroške postopka v znesku 1.163,66 EUR (III. točka izreka) in zavrnilo zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 5.010,75 EUR (drugi dostavek II. točke izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je odpovedni razlog jasno opredeljen, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Nesporno je, da so bile tožničine delovne naloge prenesene na A. A., kar pomeni, da je odpovedni razlog izkazan, odpoved pa zakonita. Navedbe o ekonomskih razlogih je podala kot odgovor na očitke o šikaniranju in odpovedi zaradi bolezni. Tožnica ni bila izločena, ampak je prišlo do upada naročil, obseg njenega dela je upadel, do česar se sodišče ne opredeli. Ko je povzelo izpoved tožnice o njenih zadolžitvah in zaključilo, da toženka tega ni ovrgla, je odločilo mimo trditvene podlage, s čimer je toženki onemogočilo izjavo. Stališče, da mora priti do prerazporeditve nalog prav v času odpovedi, je materialnopravno zgrešeno. Napačno je razporejeno tudi dokazno breme. Če tožnica trdi, da je odpoved posledica drugih razlogov, je dokazno breme na njej, prav tako glede šikaniranja. O tem, da naj bi kdorkoli obvestil direktorico o čemerkoli, ni bilo trditev. Višina denarnega povračila, kar predstavlja uporabo materialnega prava, je nesorazmerno visoka. Zdravstveno stanje tožnice in preživljanje otrok niso okoliščine, ki se lahko upoštevajo pri odmeri denarnega povračila. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne.

3.Tožnica odgovarja na pritožbo, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev glede nezakonitosti podane odpovedi je tudi materialnopravno pravilna, napačno pa je bilo uporabljeno materialno pravo pri odmeri denarnega povračila.

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala z obrazložitvijo, da so bile delovne naloge delovnega mesta vodje prenesene na delovno mesto asistent podporne operacije, s čimer je postalo tožničino delovno mesto nepotrebno in se je ukinilo. Pravilno je ugotovilo, da je toženka v sodnem postopku odpoved dodatno utemeljevala še z ekonomskimi razlogi, slednje jasno izhaja iz vlog toženke in izjave zakonite zastopnice toženke B. B., kar predstavlja nedopustno širjenje odpovednih razlogov, zato teh navedb utemeljeno ni presojalo. Na podlagi zaslišanja tožnice, A. A. in C. C. je ugotovilo, da reorganizacija, ki je kot poslovni razlog navedena v odpovedi, ni dokazana. A. A., na katerega naj bi bile prenesene tožničine delovne naloge, je za odpoved izvedel šele 1 mesec kasneje in ni bil obveščen, da naj bi prevzel tožničine delovne naloge ali da naj bi bilo tožničino delovno mesto ukinjeno. C. C., ki je izvajala računovodske storitve za toženko, je povedala, da se obseg nalog računovodskega servisa ni spremenil, čeprav je toženka zatrjevala, da je del tožničinih nalog prenesla tudi na zunanji računovodski servis. Sodišče prve stopnje se je s tem opredelilo do navedb toženke glede odpovednega razloga in ustrezno ocenilo vse pravno relevantne dokaze, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev 8. člena v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

7.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage, s čimer naj bi toženki odvzelo pravico do izjave. V 12. točki obrazložitve je sicer povzelo izpoved tožnice glede vsebine njenih zadolžitev, vendar ne drži, da s tem v zvezi ni bilo trditev. Toženka je navajala, da je tožnica opravljala naloge na kadrovskem in pravnem področju, občasno pa še plačilni promet, tožnica pa, da je opravljala naloge vodje slovenskega podjetja toženke, vodila je vse kadre, delovni proces in sodelovala pri sprejemanju poslovnih odločitev. Toženka je tako imela možnost izjaviti se o tožničinih navedbah, kaj so bile njene zadolžitve, zato ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8.Dokazno breme glede obstoja odpovednega razloga je na delodajalcu (prvi odstavek 84. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1), zato toženka neutemeljeno uveljavlja, da je bilo dokazno breme napačno razporejeno. Pritožbene navedbe, da ni potrebno, da se reorganizacija izvede v času podaje odpovedi, pa so neutemeljene. Tudi sicer toženka reorganizacije ne pred ne po podani odpovedi ni dokazala. Prav tako ni bilo nesporno, da so bile tožničine naloge prenesene na A. A. Tožnica je trdila, da glede na naravo njenega dela, tj. vodje obrata v Sloveniji, vseh njenih nalog ni mogel prevzeti delavec v proizvodnji, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je A. A. prevzel le tožničine naloge v zvezi s plačilnim prometom in plačami, in še to le zaradi bolniške odsotnosti tožnice.

9.Neutemeljen je tudi očitek o napačno razporejenem dokaznem bremenu glede šikaniranja, saj tožnica ni uveljavljala, da je bila deležna trpinčenja. Zatrjevala je, da je bil dejanski razlog za odpoved bolniški stalež in pomoč sodelavkam, ki so se nanjo obrnile v zvezi z nadlegovanjem, kar je tudi dokazala. Tožnica je navajala, zaslišana pa to potrdila, da, ko je delavcem, ki so bili tem delavkam nadrejeni, izpostavila pritožbe o nadlegovanju, jo je dne 13. 3. 2024 poklicala direktorica toženke in ji rekla, da si naj napiše odpoved, ker je ni obvestila o dogajanju. Pritožba tako neutemeljeno navaja, da ni bilo trditev, da je bila direktorica o pogovoru tožnice z zaposlenimi obveščena. Čeprav delavke uradne prijave o nadlegovanju preko pooblaščene osebe niso podale, to ne pomeni, da se niso obrnile na tožnico in da direktorica o tem ni mogla biti obveščena, sodišče prve stopnje pa je v 17. točki ustrezno pojasnilo, zakaj je verjelo tožnici. Glede na to, da je tožnica po daljši bolniški odsotnosti in posredovanju po pritožbah sodelavk prejela odpoved, čeprav vse njene zadolžitve niso bile prerazporejene, prav tako njeno delovno mesto ni bilo ukinjeno, se pritožbeno sodišče strinja z dokaznim zaključkom, da je bila odpoved posledica tožničinega bolniškega staleža in posredovanja zaradi pritožb sodelavk in ne reorganizacije dela. Toženka v pritožbi glede tega neutemeljeno vztraja, da je potrebno upoštevati, da se je zmanjšal obseg naročil in s tem obseg tožničinega dela, kar naj bi dokazovalo obstoj odpovednega razloga, saj to ne izhaja iz odpovedi, delodajalec pa ne more odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane zaradi zatrjevane reorganizacije, utemeljevati še z ekonomskimi razlogi.

10.Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo pri odmeri denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Pri odmeri denarnega povračila se upošteva trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 118. člena ZDR-1). Toženka sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izrecno navajala, kakšna višina bi bila primerna, če bo sodišče ugodilo zahtevku, vendar gre za uporabo materialnega prava, zato lahko v pritožbi uveljavlja, da je prisojeno povračilo previsoko.

11.Sodišče prve stopnje je tožnici, ki je bila ob odpovedi stara 47 let, pri toženki zaposlena 7 let, pred iztekom odpovednega roka je našla novo zaposlitev z boljšo plačo, prisodilo denarno povračilo v višini 7 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Upoštevalo je še, da je tožnica imela zdravstvene težave in preživlja dva otroka ter okoliščino, da za odpoved ni bil podan utemeljen poslovni razlog. Po oceni pritožbenega sodišča tožnici, ki ima zelo dobre zaposlitvene možnosti, saj si je pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženki kljub zdravstvenim težavam našla novo zaposlitev z boljšo plačo, upoštevajoč trajanje zaposlitve pri toženki, dejstvo, da je bila odpoved posledica tožničinega bolniškega staleža in njene pomoči delavkam, ki so se obrnile nanjo zaradi nadlegovanja, pripada denarno povračilo v višini 4 povprečnih plač, ki jih je prejela tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma 6.681,00 EUR. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri denarnega povračila neutemeljeno sklicevalo na zadevo Pdp 476/2024, kjer je bilo prisojeno denarno povračilo v višini 7 plač in zadevo VIII Ips 200/2017, kjer je denarno povračilo znašalo 8 plač, saj nista primerljiva s tožničinim položajem. Iz sklepa Pdp 435/2024 pa izhaja le, da je bilo prisojeno denarno povračilo v višini 6 plač, ne pa tudi, koliko časa je bil delavec zaposlen pri delodajalcu, kakšne so bile njegove zaposlitvene možnosti ter ostale relevantne okoliščine. S tožničinim primerom je bolj primerljiva zadeva Pdp 553/2022, kjer je bilo 48 letnemu delavcu, invalidu III kategorije, ki je kljub začasni zaposlitvi za določen čas imel slabe zaposlitvene možnosti, za 7 let zaposlitve pri delodajalcu, prisojeno denarno povračilo v višini 4 povprečnih plač.

12.Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v prvem odstavku II. točke izreka tako, da je znižalo prisojeno denarno povračilo na 6.681,00 EUR ter zavrnilo zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 5.010,75 EUR. Ker v preostalem delu (glede nezakonitosti odpovedi) niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Toženka stroškov pritožbe ni priglasila, tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj je toženka delno uspela s pritožbo, poleg tega njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1V zadevi Pdp 476/2024 je šlo za delavca, ki je bil star 46 let, pri delodajalcu je bil zaposlen več kot 16 let, imel je slabše možnosti za zaposlitev, dobil je reparacijo za 9 mesecev, v zadevi VIII Ips 200/2017 pa za 47 let staro delavko, ki je bila pri delodajalcu zaposlena več kot 17 let, odpoved pa je bila nezakonita zaradi uporabe nesprejemljivega kriterija.

Zveza: