U-I-210/05

30. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in v postopku za preizkus pobude A. A. iz Ž. Ž. na seji dne 30. junija 2005

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-8353/03 z dne 2. 6. 2004 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Novo Mesto št. P-3434/02 z dne 23. 10. 2003 se ne sprejme.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 56. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83, 42/85, 2/86, 47/87, 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 35/97, 87/97, 73/98, 31/2000, 24/01) in 98. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, 37/01, 97/01) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko odločbo je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po 11. točki prvega odstavka 226. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP). Izrečena mu je bila denarna kazen in naloženo plačilo povprečnine. Senat za prekrške je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil prvostopenjsko odločbo.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev materialnega prava ter 22. člena Ustave. Po mnenju pritožnika je v njegovi zadevi nastopilo zastaranje pregona, saj naj bi Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP) v 55. členu določal dveletni zastaralni rok. Stališče Senata za prekrške, po katerem je v postopkih davčnih prekrškov na podlagi 98. člena ZDavP določen daljši zastaralni rok, naj bi bilo napačno.

3.Pritožnik predlaga tudi oceno ustavnosti določbe 56. člena ZP in 98. člena ZDavP. Navaja, da sta izpodbijani določbi v nasprotju s 14. členom oziroma 22. členom Ustave, ker ne zagotavljata enakega varstva pravic posameznika v postopkih o prekršku.

B. – I.

4.Kolikor se očitki pritožnika nanašajo na uporabo materialnega prava, mu je treba pojasniti, da to ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca organom, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano odločbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Tega izpodbijanima odločbama ni mogoče očitati. Senat za prekrške je v odločbi razumno pojasnil, da je v 56. členu ZP določeno, da se lahko z zakonom, ki določa prekršek, predpišejo za posamezne prekrške tudi daljši roki za zastaranje postopka o prekršku, kakor so predpisani s tem zakonom, vendar ne daljši od dveh let. Pooblastilo iz 56. člena ZP, ki je naslovljeno "daljši rok za zastaranje", pa je izkoriščeno tudi v ZDavP, in sicer v 98. členu, ki določa, da postopek za davčni prekršek ni dopusten, ko potečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, v nobenem primeru pa ni več mogoč, ko potečejo štiri leta od dneva storitve prekrška. Prekršek je bil v konkretnem primeru storjen 28. 2. 2001, pri čemer nista pretekli dve leti, ne da bi bilo storjeno dejanje organa, pristojnega za postopek, ki bi merilo na pregon storilca za prekršek (zaslišanje obdolženca dne 28. 1. 2003), do odločitve pritožbenega organa pa tudi še niso potekla štiri leta. Senat za prekrške je svojo odločitev oprl na razlago Zakona, jo utemeljil in obrazložil in ji po presoji Ustavnega sodišča tudi ni mogoče odrekati razumne presoje. Zato ne gre za kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B. – II.

7.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb je očitno neutemeljena. S tem, ko zatrjuje, da zakonska ureditev ne zagotavlja enakega varstva pravic posameznika v postopkih o prekršku, pobudnik zatrjevanega neskladja z določbo 22. člena oziroma z drugim odstavkom 14. člena Ustave ne izkaže. Izpodbijana zakonska ureditev določa za davčne prekrške daljši zastaralni rok in pri tem ne razlikuje med posameznimi subjekti postopka o prekršku. Člen 98. ZDavP za vsak postopek v zadevah davčnih prekrškov določa, da ta ni dopusten, ko potečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, v nobenem primeru pa ni več mogoč, ko potečejo štiri leta od dneva storitve prekrška. Glede na navedeno je vsakomur v postopku za davčni prekršek zagotovljeno enako pravno varstvo. Vprašanje, ali izpodbijana ureditev omogoča posege v pravico iz 22. člena oziroma drugi odstavek 14. člena Ustave, pa je vprašanje razlage oziroma uporabe prava v konkretnem primeru, za katero Ustavno sodišče v postopku ocene ustavnosti zakona ni pristojno. Z njo se je Ustavno sodišče ukvarjalo v okviru postopka z ustavno pritožbo pritožnika in ugotovilo, da ne gre za zatrjevano kršitev človekovih pravic. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo (2. točka izreka).

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj