Jedro

S tem, ko je upravitelj terjatvi priznal le kot pogojni, sicer ni prekoračil zahtevka, temveč ju je priznal le kot pogojni, s čimer je priznal manj, kot je bilo zahtevano, ne pa nekaj drugega. Glede na določila 67. člena ZFPPIPP torej nobena od teh terjatev ni priznana, temveč so vse prerekane, čeprav je prvo in tretjo terjatev upravitelj delno, drugo terjatev pa v celoti priznal. Če je tožeča stranka uveljavljala nižje zneske, kot bi jih glede na napotitveni sklep lahko, ali pa je uveljavljala nekaj manj, torej ugotovitev obstoja terjatev pod razveznim pogojem namesto kot nepogojne terjatve, je bila s tem še vedno v okviru napotitvenega sklepa in je njen pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan (181. člen ZPP).

Poudariti velja, da je tožena stranka sicer v ugovorih o prerekanju terjatev tudi kritizirala izjavo upravitelja, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je ta ugovor namenjen prerekanju prijavljene terjatve in je povsem neodvisen od prerekanja upravitelja in se njegove posledice ne navezujejo na prerekanje upravitelja. Tudi če bi upravitelj sam prerekal terjatve iz vseh razlogov, ki jih navaja tudi tožena stranka, je še vedno smiselno, da upnik tudi sam prereka terjatve, z obstojem katerih se ne strinja. V takem primeru (ko terjatev ni judikatna terjatev) s tem namreč doseže, da je tudi sam stranka postopka, na katerega je napoten upnik - prijavitelj terjatve (primerjaj 300. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da ima tudi "oblast" nad postopkom kot stranka postopka in tako najbolje poskrbi za svoje pravice, če bi se stečajni upravitelj morda slabo pravdal. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je tudi skladno tako s teorijo kot sodno prakso, da institut pristopa k dolgu iz 432. člena OZ (sam po sebi) ne daje podlage za povračilni zahtevek pristopnika do prvotnega dolžnika. Kadar gre za zakonsko subrogacijo, je to v zakonu posebej določeno; ko se tožeča stranka sklicuje na to, da gre za zakonsko subrogacijo (ko torej plačnik stopi v položaj upnika že po samem zakonu), pri tem ne uspe prepričati, da bi šlo res za kaj takega. Tožeča stranka je imela sicer možnost dokazovati tudi, da je bilo drugače dogovorjeno med njo in stečajnim dolžnikom, s čimer bi lahko dokazala, da dejansko obstaja pravna podlaga za upravičenje do povrnitve plačanega, vendar pa tega ni niti zatrjevala.

Ko tožeča stranka zahteva, da se njena terjatev ugotovi kot pogojna terjatev, s tem po oceni višjega sodišča zahteva manj, kot bi glede na napotitveni sklep lahko, ne pa nekaj drugega.

Tožeča stranka ima sicer prav, ko navaja, da pravdna stranka ni dolžna navesti, ali gre za odložni ali razvezni pogoj, temveč je dolžna opisati okoliščine, ki pomenijo nastanek pogoja, da torej navede, s čim se bo pogoj izpolnil, pa tudi to, ali bo takrat terjatev nastala ali pa prenehala.

Zakonska subrogacija torej plačniku omogoča regres, zato ni razlikovanja med tema dvema pojmoma, kot ga izpostavlja tožeča stranka (da naj bi šlo za nekaj povsem drugega in naj bi bil zato ZFPPIPP v 296. členu terminološko napačen).

S tem, ko bi sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo terjatev pod odložnim pogojem, ki se uresniči ob plačilu terjatve, in bi s tem prisodilo terjatev, ki bo nastala, ko bo s strani poroka plačana, namesto terjatve pod razveznim pogojem, ki se uresniči ob plačilu terjatve, s čimer se prisodi, da terjatev preneha, ko je s strani poroka plačana, pa bi sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo nekaj drugega, kot je zahtevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.779,77 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

I. Zavrnilo zahtevek: „Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do dolžnika A. d.o.o. - v stečaju v višini 1.751.478,75 EUR pod zaporedno številko 49 Popravka osnovnega seznama preizkušenih terjatev z dne 23.01.2018 ter v Končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 07.06.2018, ki je sestavni del sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih pravic z dne 04.10.2018, v stečajnem postopku nad dolžnikom A. d.o.o. - v stečaju, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. St 000/2014 in ki je bila priznana s strani stečajnega upravitelja: Upniku B. d.o.o., se priznajo terjatve iz naslova poroštvene izjave k pogodbi o kratkoročnem posojilu št. 00/1 in sicer pod **razveznim** pogojem, ki se uresniči, če to terjatev plačajo kateri od porokov: - A.-X., d.o.o. - v stečaju MŠ: ..., - C. d.d., MŠ: ... in v vrednostnih, ki jih bo sam poravnal upniku Banka D. d.d.;“

II. Zavrnilo zahtevek: „Ugotovi se, da obstoji navadna terjatev tožeče stranke do dolžnika A. d.o.o. - v stečaju v višini 10.000,00 EUR pod zaporedno številko 50 popravka osnovnega seznama preizkušenih terjatev z dne 23.01.2018 ter v Končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 07.06.2018, ki je sestavni del sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih pravic z dne 04.10.2018, v stečajnem postopku nad dolžnikom A. d.o.o. - v stečaju, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. St 000/2014 in ki je bila priznana s strani stečajnega upravitelja;“

III. Zavrnilo zahtevek: „Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do dolžnika A. d.o.o. - v stečaju v višini 736.090,35 EUR pod zaporedno številko 51 Popravka preizkušenih terjatev z dne 07.06.2018, ki je sestavni del sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih pravic z dne 04.10.2018, v stečajnem postopku nad dolžnikom A. d.o.o. - v stečaju, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. St 000/2014 in, ki je bila priznana s strani stečajnega upravitelja; Upniku B. d.o.o. se priznajo terjatve iz naslova solidarnega poroštva k pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 000 in sicer pod **razveznim** pogojem, ki se uresniči, če to terjatev plača upnik kot solidarni porok in v vrednostih, ki jih bo sam poravnal upniku Banka E. d.d. (Banka F. d.d.)“

IV. Tožeči stranki je v roku 15 dni naložilo povrniti toženi stranki 6.772,00 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od zamujenega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi absolutno bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in zaradi posega v tožnikova procesna jamstva iz 22., 23. in 33. člena Ustave RS ter predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

**Splošno**

5. Tožeča stranka v tožbenem zahtevku uveljavlja ugotovitev obstoja treh terjatev: - terjatev v znesku 1.751.478,75 EUR uveljavlja iz naslova Pristopa k dolgu 99-026-966 in Dodatka 1 k pristopu k dolgu 99-026-966, s katero je pristopila k dolgu, ki ga je imel A. d.o.o., sedaj v stečaju, do Banke D., ki je na dan začetka stečajnega postopka nad A. d.o.o. (v nadaljevanju: stečajni dolžnik) znašala 8.918.403,80 EUR, zaradi potrjene poenostavljene prisilne poravnave nad tožečo stranko pa jo uveljavlja v višini 1.751.478,75 EUR, in sicer gre za terjatev pod zaporedno številko 49 v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 7.6.2018, ki je sestavni del sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih pravic z dne 4.10.2018, v stečajnem postopku St 000/2014, ki teče nad dolžnikom A., d.o.o. - v stečaju (v nadaljevanju: prva terjatev); - terjatev v znesku 10.000,00 EUR uveljavlja iz naslova v zgornji alineji navedenega pristopa k dolgu kot navadno terjatev, gre za terjatev pod zaporedno številko 50 zgoraj navedenega končnega seznama preizkušenih terjatev ter sklepa o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic, pri čemer gre za znesek, ki ga je upniku – Banki D. d.d. – že plačala (v nadaljevanju: druga terjatev), in - terjatev v znesku 736.090,35 EUR iz naslova solidarnega poroštva po Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 000, ki ga je Banka F. d.d. dala dolžniku A. d.o.o., ki je na dan začetka stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom znašala 4.725.715,41 EUR, zaradi potrjene poenostavljene prisilne poravnave nad tožečo stranko pa jo uveljavlja v višini 736.090,35 EUR, in sicer gre za terjatev pod zaporedno številko 51 zgoraj navedenega končnega seznama preizkušenih terjatev ter sklepa o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic (v nadaljevanju: tretja terjatev).

6. Pritožbene navedbe, da naj bi tožeča stranka prvo in tretjo terjatev prijavila kot pogojni terjatvi, so neutemeljene. Kot trdi tožena stranka in kot izhaja tudi iz prijave terjatev z dne 2.10.2017 (priloga A8), je tožeča stranka terjatve prijavila brez kakršnekoli navedbe, da naj bi šlo za pogojne terjatve, temveč je zahtevala priznanje vseh terjatev v celotni višini (tedaj še nezmanjšani zaradi potrjene poenostavljene prisilne poravnave).

7. O prijavljenih terjatvah se je najprej izrekel stečajni upravitelj v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev. Drugo terjatev je priznal, prvo terjatev je priznal pod razveznim pogojem, če jo plača kateri od porokov in v vrednostih, ki jih bo sam poravnal upniku Banki D. d.d., tretjo terjatev pa je priznal pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če to terjatev plača upnik kot solidarni porok in v vrednostih, ki jih bo sam poravnal upniku Banki E. d.d. (kateri se je pripojila Banka F. d.d.).

8. Zoper vse tri terjatve je tožena stranka vložila ugovor o prerekanju terjatev po 63. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Vse tri terjatve je prerekala v celoti. Prvo in drugo terjatev je (v bistvenem) prerekala, ker pristopnik k dolgu nima regresne terjatve do stečajnega dolžnika, ker izpolnjuje svoj, ne tuj dolg, druge pravne podlage za to pa tožeča stranka ni izkazala, prav tako ni izkazala plačila za prvo terjatev; poleg tega je kritizirala še izjavo upravitelja, ki je prvo terjatev priznal kot pogojno, s čimer naj bi prekoračil zahtevek, prekoračil naj bi ga tudi glede obresti, ki jih je vključil v glavnico, prav tako ni pravilen razvezni pogoj. Tretjo terjatev je (v bistvenem) prerekala, ker tožeča stranka ni izkazala, da je sploh kaj plačala iz naslova danega poroštva, kar izhaja tudi iz prijave terjatve Banke E. d.d.; terjatev bi tudi lahko prijavila le pod odložnim pogojem, ki se uresniči, če bo plačala upniku Banki E. d.d., ne pa kot nepogojno. Nadalje je tudi tu kritizirala izjavo upravitelja, ki je nepogojno terjatev nedopustno obravnaval kot pogojno in jo celo priznal pod razveznim pogojem, s čimer naj bi kršil načelo dispozitivnosti in prekoračil zahtevek, poleg tega je obresti neupravičeno vključil v glavnico. Glede vseh terjatev je ugovarjala tudi, da je bila nad tožečo stranko potrjena poenostavljena prisilna poravnava.

9. Terjatev je priznana, če jo prizna upravitelj v skladu z 61. členom ZFPPIPP in je ne prereka nihče od upnikov v skladu s 63. členom ZFPPIPP (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP), sicer pa je terjatev prerekana (drugi odstavek 67. člena ZFPPIPP).

10. Iz navedenega pa sledi, da sta upnikovo (tožnikovo) prvo in tretjo terjatev, ki sta bili prijavljeni kot nepogojni terjatvi, prerekala tako upravitelj kot tudi tožena stranka. S tem, ko je upravitelj terjatvi priznal le kot pogojni, sicer ni prekoračil zahtevka, temveč ju je priznal le kot pogojni, s čimer je priznal manj, kot je bilo zahtevano, ne pa nekaj drugega. Drugo terjatev je upravitelj priznal, tožena stranka pa jo je prerekala v celoti. Prvo in tretjo terjatev je tožena stranka prerekala v celoti. Glede na zgoraj navedena določila 67. člena ZFPPIPP torej nobena od teh terjatev ni priznana, temveč so vse prerekane, čeprav je prvo in tretjo terjatev upravitelj delno, drugo terjatev pa v celoti priznal. 11. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev (priloga B6) izhaja, da je bila na vložitev tožbe za ugotovitev obstoja prerekanih terjatev napotena pritožnica (tožeča stranka). To pa pomeni, da je bila napotena tako na ugotovitev, da sta prva in tretja terjatev nepogojni (v zvezi s prerekanjem upravitelja), kot na ugotovitev obstoja vseh treh terjatev, in to kot nepogojnih terjatev. Višje sodišče še dodaja, da če je tožeča stranka uveljavljala nižje zneske, kot bi jih glede na napotitveni sklep lahko, ali pa je uveljavljala nekaj manj, torej ugotovitev obstoja terjatev pod razveznim pogojem namesto kot nepogojne terjatve, je bila s tem še vedno v okviru napotitvenega sklepa in je njen pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan (181. člen ZPP).

12. Da bi tožbo vložila zoper stečajnega dolžnika v zvezi z ugovorom upravitelja, tožnica ne trdi, torej priznava, da gre za pogojni terjatvi, ne pa za nepogojni terjatvi. Poudariti velja, da je tožena stranka sicer v ugovorih o prerekanju terjatev tudi kritizirala izjavo upravitelja, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je ta ugovor namenjen prerekanju prijavljene terjatve in je povsem neodvisen od prerekanja upravitelja in se njegove posledice ne navezujejo na prerekanje upravitelja. Tudi če bi upravitelj sam prerekal terjatve iz vseh razlogov, ki jih navaja tudi tožena stranka, je še vedno smiselno, da upnik tudi sam prereka terjatve, z obstojem katerih se ne strinja. V takem primeru (ko terjatev ni judikatna terjatev) s tem namreč doseže, da je tudi sam stranka postopka, na katerega je napoten upnik – prijavitelj terjatve (primerjaj 300. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da ima tudi „oblast“ nad postopkom kot stranka postopka in tako najbolje poskrbi za svoje pravice, če bi se stečajni upravitelj morda slabo pravdal. 13. Iz navedenega tudi izhaja, da tu pravnomočnost sklepa o preizkusu terjatev v povezavi s končnim seznamom preizkušenih terjatev za odločitev ni pomembna, ko se zatrjuje, da želi tožeča stranka s tožbo spremeniti pravnomočno odločitev ali da bi lahko napačnost upraviteljeve izjave o njeni terjatvi uveljavljala v stečajnem postopku. Iz sklepa o preizkusu terjatev in končnega seznama preizkušenih terjatev namreč pravnomočno izhaja, da so vtoževane tri terjatve dokončno prerekane, in to v celoti, na zgoraj navedeni tožbi pa je bila napotena tožeča stranka. Če tožena stranka uspe v taki pravdi, ko je prej v celoti prerekala prijavljene terjatve, ni več pomembno, kako je terjatev priznal upravitelj. Kaj bi se zgodilo s terjatvami, ki so morda priznane s strani upravitelja pod razveznim pogojem, če tožena stranka v tej pravdi ne bi uspela, pa presega odločanje o pritožbi, pa tudi o tožbenem zahtevku.

**Glede terjatev iz naslova pogodbe o pristopu k dolgu**

14. Tožeča stranka prvo in drugo terjatev uveljavlja iz naslova pogodbe o pristopu k dolgu, s čimer naj bi pridobila regresno pravico, tožena stranka pa glede tega uveljavlja, da taka pogodba ne daje pravice do regresa od stečajnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem razložilo, da institut pristopa k dolgu (pritožbeno ni sporno, da je tudi vsebina pogodbe taka, da gre za pristop k dolgu in ne za kakšno drugačno vsebino pogodbe, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje) ne utemeljuje regresnega zahtevka pristopnika (tožeče stranke). Pri tem je navedlo tudi stališča teorije (v opombah 4, 5 in 6; Vizner, Cigoj in Juhart) in sodne prakse (opombi 2 in 3, sodbi VSRS III Ips 7/2016 in II Ips 413/2001). Sodišče prve stopnje je pred pripravljalnim narokom v okviru materialno procesnega vodstva (v smislu 285. člena ZPP) pravdni stranki s sklepom z dne 19.4.2020 o takem svojem stališču tudi obvestilo in jima dalo možnost, da se o njegovem stališču izjavita. Izkoristili sta jo obe pravdni stranki.

15. Da se tožeča stranka s takim stališčem ni strinjala, je sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar pa se z njenim stališčem ni strinjalo, kar jasno izhaja iz obrazložitve sodbe. Pravni podlagi v zvezi s tožnikovimi navedbami glede solidarnosti, regresne pravice in subrogacije niti ni kaj nasprotovati in tudi sodišču prve stopnje ni bilo treba odgovarjati na to, kaj zakon določa, oziroma niti ne more nasprotovati temu, kar je v zakonu določeno. Vendar pa iz izpodbijane sodbe tudi jasno izhaja, da se sodišče prve stopnje ne strinja s tem, da bi v primeru plačila po pogodbi o pristopu k dolgu pristopnik imel pravico do povračila tega, kar je plačal. Svoje stališče je ob tem, da sta tako teorija kot sodna praksa o tem enotni, utemeljilo tudi s tem, da zakon pri pogodbi o pristopu k dolgu regresnega upravičenja ne določa, s plačilom pa pristopnik izpolnjuje svoj dolg, ne pa tujega.

16. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je tudi skladno tako s teorijo kot sodno prakso, da institut pristopa k dolgu iz 432. člena Obligacijskega zakonika – OZ (sam po sebi) ne daje podlage za povračilni zahtevek pristopnika do prvotnega dolžnika. Kadar gre za zakonsko subrogacijo, je to v zakonu posebej določeno; ko se tožeča stranka sklicuje na to, da gre za zakonsko subrogacijo (ko torej plačnik stopi v položaj upnika že po samem zakonu), pri tem ne uspe prepričati, da bi šlo res za kaj takega. Tožeča stranka je imela sicer možnost dokazovati tudi, da je bilo drugače dogovorjeno med njo in stečajnim dolžnikom, s čimer bi lahko dokazala, da dejansko obstaja pravna podlaga za upravičenje do povrnitve plačanega, vendar pa tega ni niti zatrjevala. Tudi iz 404. člena OZ izhaja, da ima praviloma pri solidarnosti na dolžniški strani dolžnik, ki je izpolnil obveznost, pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj. To pa hkrati tudi pomeni, da mora v takem sporu dokazati, kolikšen delež odpade na posameznega sodolžnika. Ko je tožeča stranka kot pristopnik k dolgu plačala svoj dolg, bi bilo torej tudi zato še toliko bolj pomembno, da bi dokazala tudi, kolikšen delež pade na stečajnega dolžnika, tožeča stranka pa kljub opozorilom in izraženemu stališču sodišča prve stopnje ter vztrajnemu nasprotovanju tožene stranke česa takega sploh ni zatrjevala, kaj šele dokazovala.

17. Glede na navedeno višje sodišče kot pravilno potrjuje stališče sodišča prve stopnje, da institut pristopa k dolgu ne utemeljuje regresnega zahtevka, prav tako tudi ne obstaja zakonska subrogacija (tožeča stranka niti ni izpolnila namesto stečajnega dolžnika, temveč je izpolnila svoj dolg), zato je, ko tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zoper zavrnitev zahtevka glede prve in druge terjatve zavrnilo (353. člen ZPP).

**Glede terjatve iz naslova poroštva**

18. Glede tretje terjatve se je zahtevek glasil tako, kot je povzeto v 1. točki te obrazložitve. S svojim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja svoje terjatve iz naslova poroštva, in sicer tako, da se ji priznajo terjatve tako, kot jih je priznal stečajni upravitelj, in sicer pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če to terjatev plača tožeča stranka kot solidarni porok, in v vrednostih, ki jih bo sama poravnala upniku Banki E. d.d. 19. Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožeča stranka napotena na vložitev tožbe za obstoj pogojne, ne pa nepogojne terjatve, sicer ni pravilno, kar je bilo obrazloženo že zgoraj. Napotena je bila na pravdo za ugotovitev obstoja njene terjatve tako, kot jo je prijavila, torej kot nepogojne terjatve. Ko tožeča stranka zahteva, da se njena terjatev ugotovi kot pogojna terjatev, s tem po oceni višjega sodišča zahteva manj, kot bi glede na napotitveni sklep lahko, ne pa nekaj drugega.

20. Tožena stranka je že v ugovoru o prerekanju terjatev opozorila, da je taka terjatev lahko povezana le z odložnim pogojem, ne pa z razveznim pogojem plačila s strani tožeče stranke kot solidarnega poroka (kot jo je po njenih trditvah nepravilno priznal upravitelj), in da tožeča stranka iz naslova poroštva ni še nič plačala. Tožeča stranka se je v svojih navedbah s tem sicer strinjala, kljub temu pa je vztrajala pri zahtevku, kot je bil postavljen, da gre torej za razvezni pogoj (in to kljub opozorilu sodišča prve stopnje).

21. Tožeča stranka ima sicer prav, ko navaja, da pravdna stranka ni dolžna navesti, ali gre za odložni ali razvezni pogoj, temveč je dolžna opisati okoliščine, ki pomenijo nastanek pogoja, da torej navede, s čim se bo pogoj izpolnil, pa tudi to, ali bo takrat terjatev nastala ali pa prenehala. Ko pa tožečo stranko zastopa odvetnik, ki pravo pozna in ki pozna tudi razliko med odložnim in razveznim pogojem (kar izhaja tudi iz navedb tožeče stranke), sodišče mora upoštevati, da z zahtevkom tožeča stranka zahteva ugotovitev obstoja razveznega pogoja. Z izpolnitvijo razveznega pogoja pa terjatev preneha obstajati (smiselno tretji odstavek 59. člena OZ). Tudi iz 260. člena ZFPPIPP izhaja, da če je upnikova terjatev povezana z razveznim pogojem in se ta pogoj do izdelave načrta končne razdelitve ne uresniči, velja, da pogoj ne obstaja in da je terjatev postala nepogojna. S tem bi v primeru ugoditve takemu zahtevku dosegla, da bi bila njena terjatev plačana iz stečajne mase, če le ne bi ničesar plačala, kar je neskladno z institutom poroštva (primerjaj 1018. člen OZ), pa tudi z elementarno logiko.

22. Iz poroštva bi tako tožeča stranka smela zahtevati le ugotovitev obstoja terjatve, ki bo nastala pod pogojem, da bo sama plačala upniku oziroma kot je to pravilno definirano v drugem odstavku 296. člena ZFPPIPP, pod (odložnim) pogojem, da bo na podlagi plačila te terjatve, ki ga bo opravila po začetku stečajnega postopka, pridobila regresno terjatev do stečajnega dolžnika. Glede na pritožbene navedbe velja na tem mestu še poudariti, da je pravno vsebina regresne pravice to, da smeš zahtevati nazaj, ko si plačal tuj dolg, kar si plačal več, kot si bil morda sam dolžan. Ko zakon pri poroštvu določa, da na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev in gre torej za zakonsko subrogacijo (1018. člen OZ), s tem zakon le omogoči poroku, da lažje pride do regresa, torej do povračila tega, kar je plačal (enako tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika pri geslu „regres“), saj nanj kot na novega upnika preidejo poleg stranskih pravic tudi morebitna zavarovanja. Zakonska subrogacija torej plačniku omogoča regres, zato ni razlikovanja med tema dvema pojmoma, kot ga izpostavlja tožeča stranka (da naj bi šlo za nekaj povsem drugega in naj bi bil zato ZFPPIPP v 296. členu terminološko napačen).

23. Ko tožeča stranka zahteva ugotovitev terjatve pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če to terjatev plača upnik kot solidarni porok in v vrednostih, ki jih bo sam poravnal upniku Banki E., zahteva ugotovitev, da bo terjatev tožeče stranke do stečajnega dolžnika prenehala, ko (in če) jo bo tožeča stranka plačala.

24. S tem, ko bi sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo terjatev pod odložnim pogojem, ki se uresniči ob plačilu terjatve, in bi s tem prisodilo terjatev, ki bo nastala, ko bo s strani poroka plačana, namesto terjatve pod razveznim pogojem, ki se uresniči ob plačilu terjatve, s čimer se prisodi, da terjatev preneha, ko je s strani poroka plačana, pa bi sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo nekaj drugega, kot je zahtevala. Pri tem ne gre za nekaj manj kot v razmerju med nepogojno in pogojno terjatvijo, temveč za nekaj drugega. S tem bi sodišče tožeči stranki v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP prisodilo nekaj, česar sploh ni zahtevala in bi tako ravnalo nedopustno. Tožeča stranka pa je kljub opozorilu s strani tožene stranke in tudi s strani sodišča prve stopnje, še po tem, ko jo je že začel zastopati odvetnik, vztrajala pri zahtevku, za katerega je tudi sama navedla, da ni utemeljen.

25. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi ta zahtevek in ker tudi ni storilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu (353. člen ZPP).

**Sklepno**

26. Iz zgornje obrazložitve je razvidno tudi, da pred sodiščem prve stopnje ni prišlo niti do posegov v ustavne pravice tožeče stranke (22., 23. in 33. člen Ustave Republike Slovenije – URS). Tožeča stranka je imela vsa procesna jamstva, ki ji jih je sodišče prve stopnje v celoti zagotovilo. V polnosti ji je dalo tudi možnost izjave in in podaje pojasnil o njenih pravnih naziranjih, ki so bila drugačna kot naziranja sodišča prve stopnje, o njenih drugačnih pravnih naziranjih pa se je v izpodbijani sodbi tudi dovolj izjavilo in svoja stališča obrazložilo. Če se z njimi ni strinjalo, kar je v celoti tudi obrazložilo, pa to še ne pomeni, da je bila storjena kakšna kršitev iz 339. člena ZPP ali URS. Glede kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena URS, do katere naj bi prišlo glede tretje terjatve, pa višje sodišče na tem mestu še enkrat pojasnjuje, da tožeča stranka v pravdi ni izgubila zato, ker bi se upravitelj nepravilno izjavil o terjatvi, saj njegova opredelitev do terjatev tožeče stranke za odločitev o sporu sploh ni pomembna. Tožeča stranka je bila tista, ki je postavila zahtevek, sama je vanj vključila pojem „razvezni pogoj“ (in ni dodala tudi, da bo terjatev šele nastala, ko bo plačana) ter je kljub opozorilom nasprotne stranke in sodišča prve stopnje vztrajala pri takem zahtevku, torej je sama tista, ki je povzročila, da svoje terjatve zoper stečajnega dolžnika ne bo mogla uveljaviti v stečajnem postopku, saj njena terjatev ne bo ugotovljena v pravdnem postopku.

27. Pripomniti še velja, da je tožeča stranka (po izteku pritožbenega roka) opozorila še na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 266/2021 z dne 7.10.2021 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Pg 2148/2018 z dne 13.10.2020, kjer naj bi bilo odločeno o vsebinsko enakem zahtevku. Tam je bila tožeča stranka G, d.o.o., zastopana po istem pooblaščencu kot tukajšnja tožeča stranka, tožena stranka pa je bila ista kot v obravnavani zadevi in z istim pooblaščencem. To zadevo torej pozna tudi nasprotna stranka (oziroma njen pooblaščenec). Višje sodišče zgolj pripominja, da so bili tam zahtevki drugačni, glavni zahtevek je bil postavljen pod razveznim pogojem in ta zahtevek je pravnomočno zavrnjen. Prvostopenjska sodba je bila razveljavljena le glede podrejenega zahtevka, v katerem je tožeča stranka pogoj plačila uveljavljala kot odložni pogoj. Iz tega pa sledi, da je tudi v obravnavani zadevi enako odločeno – pogoj plačila ni razvezni pogoj, kot je bilo s tožbo zahtevano. Iz navedene odločbe višjega sodišča pa tudi izhaja, da je tam tožeča stranka že v prijavi terjatve navedla okoliščine, ki pomenijo odložni pogoj za nastanek terjatve, medtem ko je v obravnavani zadevi terjatve prijavila kot nepogojne.

**Stroški pritožbenega postopka**

28. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki pa bo morala na podlagi 154. in 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP povrniti njene stroške odgovora na pritožbo: sestava vloge 3.750 točk (po tar. št. 22 Odvetniške tarife – OT), materialni stroški (ti se priznavajo po 11. členu OT, razen če bi tožena stranka priglasila dejanske stroške) 2 % do 1000 točk 20 točk in 1 % nad 1000 točk 27,5 točk ter 22 % DDV v znesku 501,27 EUR.