Jedro

Določilo 6. odstavka 57.f člena ZVPot res zagotavlja potrošniku pravico do odstopa od sklenjene pogodbe in do posledičnega povračila vseh plačil brez plačila kakršnekoli odstopnine. Vendar, kot pravilno izpostavlja pritožba, zgolj v primeru obstoja objektivnega zadržka, ki pot preprečuje oz. jo otežuje. V zakonski določbi predvidene neizogibne in izredne okoliščine, ki bistveno vplivajo na izvedbo turističnega paketa ali na prevoz potrošnika v kraj potovanja, in ki jih je prvostopno sodišče ugotovilo (na dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano), upoštevaje jasno zakonsko dikcijo 6. odstavka 57.f člena ZVPot,4 se namreč navezujejo na kraj potovanja ali njegovo neposredno bližino. Takšnega dejstva pa tožničinemu štiriletnemu sinu odrejena karantena ne predstavlja..

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu spremeni tako, da se v odločitvi pod točko I izreka zavrne tudi zahtevek za plačilo 1.446,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2020 dalje do plačila, izrek o stroških pod točko III pa se spremeni tako, da poslej glasi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 8-ih dneh povrniti 1.464,87 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, nastale z odgovorom na pritožbo.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8-ih dneh povrniti 336,66 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - pod točko I izreka toženi stranki v korist tožnice naložilo plačilo 1.446,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2020 dalje do plačila, - pod točko II izreka zavrnilo zahtevek v presežku za znesek 178,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2020 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 24. 7. 2020 do 6. 8. 2020, - pod točko III izreka toženi stranki naložilo plačilo 413,41 EUR tožničinih pravdnih stroškov v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper odločitev pod točkama I in III sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka po pooblaščencu, in izpodbijanima deloma sodbe očita zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe, tako da se zahtevek zavrne tudi v preostalem delu in se tožnici naloži plačilo toženkinih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prvostopnemu sodišču očita očitno napačno razumevanje in tolmačenje določil Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), in sicer 6. odstavka 57.f člena o odpovedi zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin, ki bistveno vplivajo na izvedbo turističnega paketa, oz. ki bistveno vplivajo na prevoz potrošnika v kraj potovanja. Sklicujoč se na Direktivo (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS (Direktiva o paketnih potovanjih; v nadaljevanju tudi Direktiva) in na 31. točko njene preambule, ki primeroma pojasnjuje neizogibne in izredne okoliščine, katere onemogočajo varno potovanje v kraj, določen v pogodbi o paketnem potovanju, ter na 2. odstavek 12. člena te iste direktive, ki je bila ustrezno implementirana v 6. odstavek 57.f člena ZVPot, navaja, da citirani člen zagotavlja potrošniku privilegirano pravico do odstopa od pogodbe o paketnem potovanju z utemeljeno zahtevo do povračila vseh plačil le v primeru obstoja objektivnega zadržka, ki pot preprečuje oz. otežuje, in to kateremukoli potniku. Ne po Direktivi ne po ZVPot se potnik ne more uspešno sklicevati na morebitne težave s prihodom na odhodno točko paketnega potovanja, saj ta ni predmet potovanja. Potnik se zato tudi ne more sklicevati na izredne in neizogibne okoliščine, ki preprečujejo pot zgolj njemu, in so povezane z njim samim. Tudi 2. odstavek 12. čl. Direktive o paketnih potovanjih, ki je bila ustrezno implementirana v 6. odst. 57.f čl. ZVPot, zagotavlja potrošniku privilegirano pravico do odstopa od pogodbe o paketnem potovanju z utemeljeno zahtevo do povračila vseh plačil le, kadar obstoja objektivni zadržek, ki pot preprečuje oz. otežuje, in to kateremukoli potniku, ki bi jo želel opraviti na predvideni relaciji. Ne po Direktivi ne po ZVPot se potnik ne more uspešno sklicevati na morebitne težave s prihodom na odhodno točko paketnega potovanja in tudi ne na izredne in neizogibne okoliščine, ki preprečujejo pot zgolj njemu. Pritožba tudi v celoti za zgrešeno šteje prvostopno sklicevanje na epidemijo oz. pandemijo bolezni Covid 19, ker se je obravnavani letalski prevoz za vse ostale potnike toženke opravil. Ker sodišče ni pojasnilo zaključka, da tožničinemu sinu zaradi odrejene karantene ne bi dovolili vkrcanja na letalo, uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je v času od marca do julija 2020, ko je bila sklenjena pogodba, po svetu in v Sloveniji za boleznijo Covid 19 zbolelo posebej veliko število ljudi, zato je vsakdo lahko računal, da zboli sam ali kdo od bližnjih, kar bo odločilno vplivalo na njegovo načrtovano pot; bolezen in oblastveni ukrepi v zvezi njeno zajezitvijo, sprejeti po izbruhu in razglasitvi epidemije oz. pandemije, so lahko predstavljali izredno okoliščino le v primeru sklenitve pogodb o paketnem potovanju pred njenim izbruhom. Glede na navedeno uveljavlja poseg v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic, s čimer je zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Poseg v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic, čeprav meni, da ne gre za klasično prekoračitev zahtevka, vidi tudi v zatrjevani arbitrarnosti odločitve zaradi neupoštevanja njenega stališča, da se od toženke kot od preostale tožene stranke v ponovljenem sojenju pod prvo točko zahtevka lahko obravnava le še plačilo 749,96 EUR, kar prvostopno sodišče potrjuje, ko obrazlaga, da o solidarni obveznosti ni govora, in da gre za deljivo obveznost po 393. čl. ZPP, zahtevek zoper prvotno drugotoženko pa je bil pravnomočno zavrnjen, čeprav odloči drugače (o celotno vtoževanem zahtevku v višini 1.499,92 EUR), v čemer zaradi nasprotujočih si razlogov vidi že izpostavljeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe, ker je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in ga pravilno razlagalo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obravnavana zadeva je, glede na višino po tožeči stranki postavljenega zahtevka, bila pravilno vodena po določbah 442. do 458. člena ZPP, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti. Izpodbijana odločitev je predmet ponovnega pritožbenega preizkusa, pri čemer se zoper odločitev pritožuje le (sedaj edina preostala) toženka. Ob tem sodišče druge stopnje izpostavlja, da kot pritožbeno sodišče preizkusi odločbo sodišča prve stopnje le v delu, ki se s pritožbo izpodbija (v konkretnem primeru točki I in III izreka izpodbijane sodbe), in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni (uveljavljana pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP, kar sta po ZPP predvidena pritožbena razloga), pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z 2. odstavkom 339. člena ZPP)1 in na pravilno uporabo materialnega prava. Le v tem delu je sodba sodišča prve stopnje predmet pritožbenega preizkusa. Hkrati takšna omejitev pritožbenih razlogov pomeni, da je pritožbeno sodišče ob presojanju pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava vezano na dejanske ugotovitve in zaključke, kot je te sprejelo sodišče prve stopnje. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno sledeče dejansko stanje: - da je tožnica dne 21. 7. 2020 pri toženi stranki po telefonu rezervirala potovanje v Grčijo v terminu od 1. 8. 2020 do 8. 8. 2020 za tri potnike (zanjo, za partnerja A. A. in za njunega štiriletnega sina B. B.), nakar je rezervacijo prav tako po telefonu potrdila naslednjega dne, toženka pa ji je še istega dne po elektronski pošti poslala račun 01-02-2163 za znesek 1.879,52 EUR (ta je poleg zneska paketnega potovanja v višini 1.805,00 EUR zajemal tudi zdravstveno zavarovanje v višini 3,00 EUR, zavarovanje za riziko odpovedi v višini 53,52 EUR in prijavnino v višini 18,00 EUR2); - da je tožnica skupaj z računom po elektronski pošti prejela tudi dokumente: kaj morate vedeti, splošne pogoje poslovanja Intelekta, splošne informacije Intelekta, nakar je istega dne račun plačala; - da je bila tožnica istega dne popoldne po telefonu iz vrtca, ki ga obiskuje njen sin B. B., obveščena, da je bila vsem otrokom iz njegove skupine odrejena karantena za čas od 21. 7. 2020 do 3. 8. 2020, ker so bili v stiku z vzgojiteljico, ki je bila okužena z virusom COVID-19, in da je še istega dne prejela pisno obvestilo vrtca o tem, nakar je o tem po elektronski pošti obvestila toženko, odpovedala potovanje in zahtevala vračilo plačane storitve.

6. Ob gornjem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica kot potrošnica zaradi svojega odstopa od pogodbe imela pravico do povračila zneska za vplačano potovanje brez plačila kakršnekoli odstopnine, ker so izpolnjeni vsi pogoji po 6. odstavku 57 f čl. ZVPot,3 glede na dejanske in pravne zaključke: - da je bila sklenjena pogodba o paketnem potovanju na daljavo, - da je bila odreditev karantene štiriletnemu otroku, zaradi česar cela njegova družina ni mogla na potovanje, nepredvidljiva okoliščina, na katero ni bilo mogoče vplivati, posledice bi bile kljub sprejetju vseh razumnih ukrepov neizbežne, tožnica pa jih ob sklenitvi pogodbe o paketnem potovanju ni mogla predvideti, pri čemer gre za okoliščino, ki je bistveno vplivala na prevoz v kraj potovanja; četudi bi se tožnica, ki ji karantena ni bila odrejena, lahko vkrcala na letalo, je izdana odločba o karanteni štiriletnemu otroku, ki ne bi mogel sam ostati doma, razlog, zaradi katerega bi se tožničinemu sinu prepovedalo vkrcavanje na letalo, kar je okoliščina, ki je bistveno vplivala na prevoz tožnice in njene družine kot potrošnikov v kraj potovanja.

7. Pritrditi je pritožbeni graji, da je prvostopno sodišče, ko je presojalo utemeljenost tožničine pravice do zahtevanega povračila vseh plačil, napačno tolmačilo določilo 6. odstavka 57.f člena ZVPot, katero je bilo sicer pravilno uporabljeno kot podlaga za odločanje o zahtevku. Zato ne gre za zatrjevano arbitrarnost in posledični poseg v toženkino pravico do enakega varstva pravic, ki ga konkretna zmotna razlaga pravilno izbrane materialne določbe ne predstavlja; zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Citirana določba res zagotavlja potrošniku pravico do odstopa od sklenjene pogodbe in do posledičnega povračila vseh plačil brez plačila kakršnekoli odstopnine. Vendar, kot pravilno izpostavlja pritožba, zgolj v primeru obstoja objektivnega zadržka, ki pot preprečuje oz. jo otežuje. V zakonski določbi predvidene neizogibne in izredne okoliščine, ki bistveno vplivajo na izvedbo turističnega paketa ali na prevoz potrošnika v kraj potovanja, in ki jih je prvostopno sodišče ugotovilo (na dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano), upoštevaje jasno zakonsko dikcijo 6. odstavka 57.f člena ZVPot,4 se namreč navezujejo na kraj potovanja ali njegovo neposredno bližino. Takšnega dejstva pa tožničinemu štiriletnemu sinu odrejena karantena ne predstavlja, saj gre za okoliščino, ki preprečuje pot oz. prihod na začetno oz. odhodno točko paketnega potovanja, in to zgolj njemu, ker je povezana z njim samim (oz. z njim potujočim po sklenjeni pogodbi), in ni vezana na kraj potovanja ali njegovo neposredno bližino (Grčija5); da bi šlo za kakšno takšno okoliščino, ni bilo zatrjevano. Tudi sklicevanje na odločbo VSL I Cp 292/2022 ni na mestu, ker ne gre za obravnavanje primerljivega dejanskega stanja, saj gre za obravnavo odstopa od pogodbe o potovanju, sklenjeno pred razglasitvijo epidemije in odpovedano zaradi neizogibnih okoliščin v kraju potovanja, in torej ne zaradi subjektivnih okoliščin na strani potrošnika, poleg tega pa so tožniki prejeli denarno povračilo vseh vplačil. 8. Ob ugotovljeni napačni razlagi uporabljene materialno pravne podlage, katera ne nudi podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku, ki je predmet pritožbenega preizkusa, in po katerem je toženka od tožnice zahtevala povrnitev vseh plačil brez kakršnekoli odstopnine, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo (tudi) zahtevek za plačilo 1.446,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2020 dalje do plačila (peta alineja 358. člena in člen 442 ZPP). Glede na naravo odločitve pritožbeno sodišče ne odgovarja na nadaljnji očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s trditvijo, da prvostopno sodišče ni pojasnilo svojega zaključka, da tožničinemu sinu zaradi odrejene karantene ne bi dovolili vkrcanja na letalo), kot tudi ne na očitek zmotne uporabe materialnega prava in istočasni očitek absolutnih bistvenih kršitev določb postopka6 zaradi v ponovljenem sojenju sprejete odločitve o naložitvi plačila celotnega prvotno vtoževanega zneska deljive obveznosti zoper preostalo toženko, čeprav je bil zahtevek zoper prvotno drugotoženko pravnomočno zavrnjen.

9. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji je narekovala novo, drugačno presojo uspeha, za kar se zavzema tudi pritožba tožene stranke, ki preizkušano sodbo izpodbija tudi v stroškovni odločitvi in predlaga, da sodišče zaradi zavrnitve preostalega dela zahtevka tožnici naloži v plačilo tudi stroške postopka, in sicer tako prvostopne kot pritožbene. Tudi v tem delu je torej pritožba utemeljena.7 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da po spremembi izpodbijane odločitve tožeča stranka v postopku ni uspela, zato na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov (izrek pod točko III izpodbijane sodbe), je pa do svojih potrebnih pravdnih stroškov upravičena tožena stranka. Slednja vsebinsko ne izpodbija potrebnosti priznanih ji stroškov niti stroškov po višini posamičnih postavk, ki jih je sodišče prve stopnje v okviru prvega odločanja obrazložilo v 33. točki obrazložitve, zato sodišče v tem delu obrazložitev povzema. Priznanim stroškom v višini 1.117,16 EUR je priznati še potrebne stroške po priglašenem dodatnem stroškovniku (B7), v skladu z določbami Odvetniške tarife (UL RS št. 2/15 s spremembami, nazadnje UL RS št. 70/2022; OT), in sicer za sestavo pritožbe z dne 3. 8. 2022 (zoper sklep o zavrnitvi njenega ugovora zoper plačilni nalog) 150 namesto priglašenih 250 točk (tar. št. 22/2 Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife), ne pa tudi priglašenih 20 točk za poročilo stranki o tej drugostopni odločitvi, ki je zajeto v že priznani postavki končnega poročila. Nadalje je kot potrebne priznalo 20 točk za obvestilo stranki o razpisani obravnavi (tar. št. 43/I točka 4), 100 namesto 200 priglašenih točk za prisotnost na zadnjem naroku, ki ni bil prvi (tar. št. 21/1), 80 točk zaradi odsotnosti iz pisarne pooblaščenca (člen 6/4), za 7 odvetniških točk materialnih stroškov (člen 11/3), vse upoštevaje vrednost točke (0,60 EUR), kot tudi 46,208 namesto 50,40 EUR potnih stroškov pooblaščenca za prihod na zadnji narok na relaciji 110 km, to je Maribor – Celje – Maribor (člen 10/4),9 vse zvišano za 22% DDV (člen 12). Sodišče toženi stranki ni priznalo 2 x 50 priglašenih točk za končno poročilo stranki in poročilo stranki z navedbo dejanskega stanja, glede na že priznano postavko za končno poročilo stranki, kot to izhaja iz prve prvostopenjske odločitve v delu, ki je povzeta tudi s pritožbeno odločitvijo. Znesku odvetniških stroškov je prištelo še priglašene potne stroške zakonitega zastopnika zaradi prihoda na zaslišanje na zadnjem naroku (Murska Sobota – Celje – Murska Sobota), vendar namesto priglašenih 90,72 EUR (216 km x 0,42 EUR) le 30,02 EUR (216 km x 0,139 EUR; Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku; člen 9/410), kar skupno znaša 347,71 EUR. Spremenjena odločitev o skupnih pravdnih stroških tožene stranke v višini 1.464,87 EUR, ki se nalagajo v plačilo tožeči stranki, tako glasi, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe.

10. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, nastale z odgovorom na pritožbo, glede na uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku (členi 154/1, 165/2 in 442 ZPP). Hkrati mora, glede na to, da je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela, slednji povrniti njene potrebne stroške vložene pritožbe. Te predstavljajo odvetniški stroški za sestavo pritožbe po tar. št. 22/1 OT v višini 250 točk, materialni stroški v višini 5 točk po členu 11/3, oboje s prištevkom 22 % DDV (člen 12) ter prišteto sodno takso po določbah Zakona o sodnih taksah v višini 150,00 EUR, skupno pa 336,66 EUR, ne pa tudi 20 priglašenih točk za poročilo stranki o drugostopni odločitvi, glede na že priznane stroške končnega poročila. Ta znesek stroškov pritožbenega postopka mora tožnica toženi stranki povrniti v roku 8 dni11 od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje12. 1 Citirani določbi, kot tudi vse nadaljnje določbe ZPP, se uporabljajo v zvezi s čl. 442 ZPP. 2 Povrnitve slednjega tožeča stranka ni zahtevala. 3 Ta določa pravico potrošnika do odstopa od pogodbe o paketnem potovanju in do povračila vseh plačil brez plačila kakršnekoli odstopnine, kadar se pred začetkom potovanja v kraju potovanja ali v neposredni bližini pojavijo neizogibne okoliščine, ki bistveno vplivajo na izvedbo turističnega paketa ali na prevoz potrošnika v kraj potovanja. 4 Ta predstavlja implementacijo določil Direktive, njegova razlaga pa je skladna tudi z določbami preambule (31. točka). 5 Kraj potovanja tekom postopka na prvi stopnji ni bil sporen, prav tako ni bilo sporno, da se je obravnavani letalski prevoz za vse ostale potnike toženke opravil. 6 Kot je razbrati iz konteksta, se pritožnica sklicuje na 8. in 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. 7 Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. čelna ZPP). 8 Kolikor znaša pravilen izračun 110 km x 0,42 EUR. 9 Po četrtem odstavku 10. člena Odvetniške tarife se kilometrina pooblaščencu obračuna v višini, ki se po uredbi, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja; člen 5/3), ne všteva v davčno osnovo, kar je v konkretnem primeru 0,416 EUR oz. 0,42 EUR. 10 V zvezi z Dogovorom o odpravi varčevalnih ukrepov v zvezi s povračili stroškov in drugimi prejemki javnih uslužbencev, zamiku izplačilnega dneva plače pri proračunskih uporabnikih ter regresu za letni dopust za leto 2021, člen 8 (Ur. l. RS št. 88/2021). 11 Paricijski rok je določen upoštevaje člen 313 in 458/4 ZPP. 12 Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 13. 12. 2006.